Tiskane izdaje
»Živel je nekoč v Piranu mlad ribič,« je med pihljanjem vetra začel pripovedovati Valter. »Na smrt se je zaljubil v hčerko bogatega trgovca, ki pa se zanj, fanta revnega stanu, ni zmenila. Nesrečni mladenič je nekega večera na glas potožil, kako bi le lahko osvojil neizprosno srce izbranke. Slišal ga je kraljevi galeb in mu velel, naj se odpravi s svojim lesenim čolnom na južni otok, kjer bo našel tisto, kar bo odklenilo njeno srce. Res se je podal na dolgo pot, in ko je prispel na otok, se je na nebu spet prikazal galeb in mu zaukazal, naj utrga tri plodove rastline, ki je skromna kot on sam. Prinese naj jih domov, pusti na kamnitem zidu in se natančno čez eno leto vrne na isto mesto. Utrga naj tri vejice in jih ponese na trg k ljubljeni. Tako res stori, in ko mladenko prevzame omamni vonj podarjenega šopka, preskoči med njima iskra in postaneta mož in žena. Od tedaj na sprehodu po mestnih ulicah skupaj občudujeta čudežno rastlino, tako kot še danes mladi zaljubljenci, ki se pred njenimi cvetovi zasanjano ustavijo in prepustijo nežnemu vonju.«
Iz bakrenega zvona je kot vsake četrt ure odzvenelo in zvok naju je vrnil na zemljo. Po vegastih lesenih stopnicah sva se spustila do pritličja in se znašla pred vhodom v zvonik. »Poglej gor,« me je Valter dregnil in pokazal nad obokana cerkvena vrata. Iz kamnitega zidu nad najinima glavama se je bohotil grmiček z okroglo zaobljenimi listi in široko razprtimi cvetovi. Kaprovec.
Raziskovalni duh
Valterja sem spoznal pred kakimi šestimi, sedmimi leti v istrski vasici Smokvice, ko sem se med kulturnim dogodkom znašel pred njegovo stojnico z domačimi izdelki in se potem domov odpravil s stekleničko nežno dišeče zeliščne soli in z glavo, polno vtisov po najinem kratkem, a sočnem klepetu.
Že takrat mi je bilo jasno, da gre za nadvse zanimivega moža, ki ga nisem mogel umestiti v nobeno enoznačno kategorijo, kar mi je tokratni obisk na njegovem domu še potrdil. Valter je eklektičen humanist, arhitekt po izobrazbi, ki se z globoko strastjo in predanostjo spušča v raziskovanje široke palete področij, od študije tradicionalnih piranskih dimnikov, istrske mestne in podeželske arhitekture, ekološke gradnje, obdelave lesa, pa tja do kulinaričnega eksperimentiranja z divjim in gojenim rastlinskim svetom.
Njegov terasasti vrt okoli hiše je testni laboratorij za vsakovrstne poskuse, trenutno je najbolj zanimiv tisti z gojenjem vijolične sorte krompirja, ki ga gnoji z morsko travo. Tokrat sva se poglobila v zgodbo o kaprovcu in njegovih plodovih, ki jih vlaga v slanico in iz katerih pripravlja odličen avtorski namaz.
Od mravlje do špranje
»Kaprovec se odlično znajde v starih kamnitih zidovih, za katere so kot vezivo uporabljali apno in mivko. Tu najde res dobre razmere za rast, saj mu apnenčasta podlaga očitno najbolj ustreza. V Piranu ga tako lahko vidimo na uličnih zidovih in je prav gotovo ena od vidnih značilnosti mesta. Ko sem si ogledoval stare jedkanice in slike piranske vedute, sem ga na zidu pod cerkvijo vedno opazil, in tako domnevam, da je v našem mestu že vsaj tristo let. Od kod je prišel, ne vem, vendar se pri nas dobro počuti in se prav opazno širi.«
Zanimivo je, kako se rastlina razmnožuje. »Da kaprovec požene v ozkih špranjicah med kamni škarp, je prav gotovo zasluga mravelj. Te privabi sladak in kiselkast vonj plodov, v katerih so semena, ki jih živalice raznesejo v svoje okolje. In tako se na steni zvonika, kot sva prej videla, lahko razrastejo tako lepi grmički, ki izmenično cvetijo od konca maja pa vse tja do oktobra.«
Sprehodila sva se po starem kamnitem tlaku proti mestnim vrtičkom pod cerkvijo in Valter je nadaljeval z opisom res zanimive rastline. »Vsak dan se na vejici odpre le po en cvet. Rastlina se razvija linearno – na eni vejici lahko opazujemo ves razvojni cikel. Prvi popek, ki požene iz veje, se bo najprej razvil v cvet, za njim prihajajo mlajši popki, ki cvetijo z zamikom. Zaradi te lastnosti lahko rastlina sploh cveti vso vegetacijsko sezono.«
Popek, cvet in plod
Dotakniti sva se morala tudi splošne nevednosti ljubiteljev kaper, ki ne ločujemo med popki in plodovi. »Tiste majhne kaprice, ki jih dobimo na pici ali v solati, so popki, ki se jih potrga, preden se iz njih razvije cvet. Plodovi pa so večji, bolj podolgovati sadeži, običajno shranjeni v slanici ali kisu s pecljem vred. In tiste drobne peškice v njihovi notranjosti so semena, ki jih imajo mravlje tako rade. Sam iz njih vzgajam sadike. Nadaljujem pot pokojne mame, ki je na tem področju odigrala veliko vlogo.«
Prispela sva do visoke stene najvišje terase mestnega vrta in pred nama se je razprla bujno dišeča kulisa grmičkov kaprovca. »Vohaš?« me je Valter zasanjano vprašal, medtem ko je nos primaknil k razprtemu cvetu. »Veš, včasih so si ljudje v mestih znali ustvariti svoj rajski vrt kar na domačem dvorišču. Bila je eksistencialna nuja, ker takrat ni bilo klimatskih naprav. Z rastlinskim svetom so uravnavali temperaturo, mikroklimo in po svoje tudi zvočno kuliso. Slišiš?«
Še enkrat je počasi in globoko vdihnil sladko dehteči zrak, nato pa je na tleh opazil užitni navadni tolščak (Portulacea oleracea) in prešla sva v novo zgodbo.
