Po sledeh krompirjeve solate z Natašo Pirih Svetina

Nekega prijetnega poznospomladanskega popoldneva se je pisana druščina zbrala na pikniku. Možje so bili odgovorni za peko mesa na žaru ter pijačo, žene za sadje, slaščice, kruh in solate, ki so jih prinesle že od doma. Otroci so se razposajeno igrali, odrasli veselo kramljali med seboj ter sem in tja poskusili pripravljene jedi. Med njimi je po okusu izstopala krompirjeva solata takrat še neznane avtorice. Vendar, kakor pravijo, da gre nekdo za vonjem, se da iti celo za okusom. Ta me je pripeljal do tokratne kuharice tedna, Nataše Pirih Svetina, ki mi je v tem – za kuharje neizrazitem – letnem času z veseljem odprla vrata in me popeljala v svet zanimivega kuharskega ustvarjanja.

Nataša, nam predstavite svojo družino, svoje delo? Vaše ime namreč najdemo tudi med avtorji beril za osnovnošolce.

Našo družino sestavljamo moj mož Matija (ki se je fotografiranju odrekel, na našem kuharskem srečanju pa je bil neprecenljiva pomoč iz ozadja, saj je odnašal in prinašal potrebne pripomočke za delo, otrokoma pripravil domači kino in vseskozi skrbel za dobro voljo z ustrezno umirjeno glasbo, op. p.), devetletna hči Manca Katarina in šestletni sin Luka Svit, jaz, domačih živali, razen plišastih, pa niti ne premoremo. Otroka sta oba osnovnošolca v najbližji šoli, midva oba pa zaposlena na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Matijevo področje je razvojna psihologija, moje slovenistika, pred mnogo leti sem bila zato tudi soavtorica serije osnovnošolskih beril.

Kaj pa kuharska pot?

Sama sem že zgodaj začela kuhati, tako kot Manca, ki rada pomaga in celo sama že kaj skuha. Najraje na svetu ima krompirjev pire in ga pripravi, včasih tudi kar iz vrečke. Kadar se skupaj lotiva kuhe, utegne biti prav nerodno. Manca je zaprisežena levičarka, jaz pa desničarka (zgolj kar se uporabe rok tiče), in včasih je treba strani prav uskladiti, sicer je hitro nesreča. Tako kot danes, ko sva trčili skupaj in se je po mojem najbolj fotogeničnem predpasniku, pripravljenem za tole fotografiranje, polila porova juha.

Luka niti ni preveč zagret za kuho, bolj za preizkušanje, enako Matija. Matija si skuha sam, če je res nujno, navadno špagete z omakco iz kozarčka ali kakšne žlikrofe iz zamrzovalnika. Je pa odličen preizkuševalec. Najbolj ceni kuho svoje tašče … potem pa je menda že moja na vrsti. Ampak jaz niti ne kuham vsak dan, bolj ob koncih tedna, ko je več časa. In takrat, ko naj bi za mizo sedelo več ljudi. Če nisem preveč lačna in če se preveč ne mudi, mi je kuhanje v veselje, sprošča me in pomirja. Samo razdejanje v kuhinji po kuhanju in jedenju me pa spravlja ob živce.

Se trudite za uravnoteženo prehrano?

No, ja, malo že. Tedenski jedilnik sem poskusila sestaviti pestro, no, po moje: narejen je v skladu z mojimi predstavami o tem, kaj gre in ne gre skupaj, v skladu z mojimi idejami o sestavinah iz prehranske piramide, idejami o barvah in okusih. Seveda je možno, da nima to nobene zveze s podatki o zdravi prehrani. Vsekakor je jedilnik sestavljen iz tistega, kar pri nas jemo, in glede na sezono. Sem izrazito sezonska kuharica navdiha, in zima ni ravno moja sezona kuhanja. Na jedilnik sem uvrstila res samo jedi in živila, ki jih dejansko kuhamo in jemo; tako kot tudi sicer sem gledala na to, da bo pestro – tako po sestavinah, barvah kot po načinih priprave. Zato sem se odločila, da bodo jedi pripravljene malo na plinu in indukciji, pečene v pečici, malo smo jih pražili v voku, soparili v soparniku in pekli v pekaču za vaflje, »vafljomatu«, kot mu pravimo v naši družini. V tem letnem času si sicer radi pripravimo še razne bureke, baklave s pistacijami in celo palačinkovo torto, ki smo jo spoznali v zgodbah o mačku Findusu. Če bi bilo zdaj poletje, bi bila zgodba pač čisto drugačna.

Kako je z otrokoma? Veliko staršev pravi, da so otroci izbirčni, se kremžijo nad hrano, vi pa ste v jedilnik uvrstili nekatere zelo »neotroške« jedi.

Ko je bila Manca majhna, mi je njena pediatrinja svetovala, naj otroke navadim na zelenjavne juhice. Tako smo si nabavili palični mešalnik, ki je z nami hodil tudi na počitnice. Naše juhice redko vsebujejo več kot dve sestavini oziroma tisto, kar pač sezonskega najdemo, in seveda malo krompirja, da so dovolj goste, vse na hitro skuhamo do mehkega, zatem pa žig, žig pretlačimo v kremno juho. Zato je v jedilniku porova kapučino juhica, vendar bi lahko bila tudi katerakoli druga, bučna, bučkina, špinačna, komarčkova ...

Na koncu za okus dodamo malo mleka ali kisle smetane, otroci natresejo vanjo kroglice, pa tudi koruzni čips ali krutončki gredo v slast. Testenine imamo pri nas pogosto na mizi, na najrazličnejše načine; z »gonzorolo«, kakor jim sam pravi, so denimo priljubljena Lukova jed. Če že govoriva o netipičnih otroških jedeh: verjetno pečen radič ni prav tipična otroška jed, ampak Manca ga ima zelo rada, sploh če je ovit v kakšno rezinico pršuta ali slanine.

Že med peko je Manca pogledovala v pečico in komaj dočakala, da je bila jed poslikana, Luka pa se je z veseljem lotil špagetov z zanj slastno omako, takoj zatem, ko so bili fotografsko ovekovečeni. Kako se otroci hitro prilagodijo trenutnim razmeram!

Zanimivo, da ste na jedilnik uvrstili kar dve jedi z radičem.

Radič sva pred leti odkrila z Matijem, ko sva hodila na dneve kraške kuhinje v Komen in okoliške kraje. Tam so ga pripravljali na številne načine in od takrat ga imamo pozimi pogosto na mizi. Omenila sem pečen radič, radi ga imamo tudi v rižoti. Matija namreč ne mara riža, obožuje pa rižote, ki se razlezejo po krožniku, in ta z radičem je prav taka.

Veliko potujete in odkrivate tujo kulinariko?

Zaradi svojega dela sem kar pogosto v tujih krajih, kjer spoznavam ljudi in seveda kulinariko, kasneje jedi poskusim pripraviti še sama doma. Sicer od prvotnega recepta pogosto ne ostane prav veliko. Od izvirnega toskanskega recepta za ribolitto (prevrelico) je recimo pri meni ostalo bore malo – notri navadno dam pač, kar je pri roki; črnega zelja (cavolo nero) pa pri nas tako ali tako ni dobiti. Sicer se težko pritožujem nad trenutno ponudbo hrane pri nas, saj je pestra celo v manjših trgovinah. Ravno danes sem v naši lokalni trgovinici opazila, da imajo na voljo kar tri vrste gob: šitake, bukove ostrigarje in šampinjone, česar si včasih nismo mogli niti zamisliti.

Prijatelji?

Kar nekaj prijateljev imam oziroma imava z Matijem po svetu. Ravno včeraj sta bila pri nas na obisku prijatelja iz Salzburga, s katerima smo se spoznali v Ameriki. Prav luštno smo se imeli. Radi »družabimo«. Tako smo letos med prazniki razne čoko dedke mraze in božičke že spravili v promet, ko smo jih na takšnih družabnih srečanjih raztopili in v toplo čokolado pomakali koščke sadja.

In katere so vaše priljubljene jedi?

Sama imam rada mesno-sadne kombinacije: svinjsko ribico družim s slivami, piščanca z ananasom ali jabolki itd. Odkar imamo soparnik, pravimo mu kar »lončekkuhaj«, v njem hrano pogosto pripravljamo in mi je zelo všeč. Za tokratni jedilnik sem izbrala kos lososa, kos zobatca, škarpene in sveže ulovljene jadranske kozice, dodali bomo še krompir in nekaj sezonske zelenjave – brokoli, brstični ohrovt. Živil za soparjenje nikoli ne solim, saj želim ohraniti prvinski okus. Teh kozic se prav veselim. Sveže ulovljenih namreč ni mogoče vedno dobiti. Fantu na tržnici zaupam, da so ribe res sveže; pri nas rib nikoli ne gledam v oči, da bi ugotovila njihovo svežino. V tujini, žal, ni vedno tako. Ponekod lahko človek vidi »sveže« ribe v vseh mogočih razpadajočih stanjih.

Če že omenjam priljubljeno hrano, niso mi všeč omake. Tudi pri svinjskih medaljonih ali svinjski ribici prisegam na osnovno omako, ki nastane že pri samem kuhanju. Mesa sicer pri nas med tednom nikoli ne kuhamo, vedno le ob koncu tedna.

Opazila sem, da ste pri kuhi, peki uporabili enkrat maslo, drugič olje.
Tu se trudim, da se v jedeh čuti zanimiv okus. Svinjino pečem na mešanici masla in rastlinskega olja, piščanca bom pekla v sezamovem olju, da bo boljšega okusa, por sem prepražila na maslu. Malo kombiniram, da ni vse enakega okusa.

Proti koncu našega skupnega druženja so bili na vrsti vaflji. Ker Nataša doma ni imela bele moke, le koruzno in polnozrnato pirino, je poslala Manco po malo bele moke k sosedom. Očitno so v dobrih sosedskih odnosih. A se je deklica vseeno prej domislila, da bi testo lahko brez težav naredili pač z moko, ki jo imajo doma. Kako domiselno in okusno.

Nataša: Včasih za spremembo namesto palačink pečemo vaflje. Testo naredim iz različnih vrst moke, včasih z malo pecilnega praška in z različnimi dodatki. Biti mora malce gostejše kakor za palačinke. Ker so vaflji debelejši in jih ni treba obračati, je peka nadvse enostavna. Iz kakršnegakoli testa. Postrežemo jih z različnimi marmeladami, džemi. Moja mama kuha odlične džeme: jagodni, borovničev, višnjev so vedno doma, od prijateljev imamo slivovo marmelado, v trgovini kupimo brusnični džem, na izletih po bližnjih in daljnih krajih pa se oskrbimo še s pomarančno, limonovo in kostanjevo marmelado. Pri nas ne na kruh ne na palačinke ali vaflje ne mažemo nečesa zgolj z okusom po rdečem.

Manca me hitro poduči, da je treba vaflje odlagati na leseno desko, na krožniku se preveč namočijo. Najboljša je menda deska za kruh z utori, v katere pri rezanju padajo drobtine. Seveda sta se pred samo peko morali z Natašo uskladiti glede strani (saj veste, levičarji in desničarji), potem pa je delo steklo kakor po maslu, oprostite, po olju, da je slasten vonj pritegnil še vnetega preizkuševalca Luko. In en, dva, tri so bili vaflji snedeni.

Na koncu še nekaj besed o slavni krompirjevi solati. Je ni mogoče ponoviti, ker zanjo ni recepta. Tista in vse naslednje so nastale po navdihu. In glede na trenutno razpoložljive sestavine.