Prava krebuljica

Prava krebuljica

Prava krebuljica, ki izvira iz jugovzhodne Evrope in zahodne Azije, je danes predvsem gojena začimbna rastlina. Pri nas raste nekaj njenih samoniklih sorodnic, ki so prav tako užitne, med njimi je najpogostejša gozdna krebuljica. Ker so samoniklim zelo podobne nekatere zelo strupene kobulice, na primer pikasti mišjak, naj se njihovega nabiranja lotijo le izkušeni poznavalci, medtem ko se drugi zanašamo na kupljeno seme prave krebuljice in zatem na njeno krepko razmnoževalno moč.

Na vrtu

Prava krebuljica je za gojenje tako preprosta rastlina, da jo lahko začnemo gojiti prav zdaj, in to kar brez vrta, torej v posodah na balkonu oziroma na okenski polici. Pozorni smo le, da semena za kaljenje potrebujejo svetlobo, torej jih posejemo na zemljo in jih le pritisnemo obnjo, ne pa zakopljemo vanjo, in da se krebuljica najbolje počuti v polsenci in v ves čas rahlo vlažnih tleh. Sejemo jo od zgodnje pomladi do poznega poletja; ker je prezimno trdna enoletnica, bodo poleti posejane rastline prezimile ter odgnale že zgodaj spomladi. Ker se, podobno kot druge kobulnice, sama zaseje, pustimo rastline, ki jih ne porabimo, kar na gredi, tako da same poskrbijo za novo rast prihodnje leto. Sicer pa liste sproti režemo, saj tako spodbudimo rast novih ter preprečimo prezgodnje cvetenje.

Za zdravje

Čeprav jo sorodne rastline po vsebnosti zdravilnih učinkovin, predvsem eteričnega olja, prekašajo, je bila krebuljica v srednjem veku v Evropi cenjena zdravilna rastlina za krepitev delovanja jeter in ledvic, za odvajanje vode in proti težavam z želodcem in prebavo. Še vedno jo uporabljamo za to, najbolj preprosto tako, da z njo začinjamo različne jedi. Poleg tega spodbuja presnovo ter izločanje strupov iz telesa, koristna je tudi kot vir rudnin in vitaminov. Posebno zaradi zadnjih je bila nekdaj pomembna kot eno prvih pomladanskih krepčilnih zelišč, saj so jeseni posejane rastline odgnale že konec zime.

V kuhinji

Za začinjanje jedi uporabljamo predvsem mlade liste s peclji vred pa tudi cvetove in mlade plodove. Listi imajo zelo nežno aromo, nekoliko podobno janežu, vendar ne brez opombe na pehtran. Ker se med kuhanjem izgubi, drobno zrezane liste dodajamo jedem na koncu priprave oziroma ko je jed že na krožniku. Tudi sušenje listom odvzame dobršen del aromatičnosti, zato za začinjanje uporabljamo predvsem sveže liste. Če imamo presežek pridelka, liste zamrznemo.

Posebnost krebuljice je njena prijetna, blaga aroma, ki med kuhanjem »izpari«, zato je primerna predvsem za pripravo solatnih polivk, namazov, kot dodatek solatam in kot končni začimbni dodatek, torej na koncu priprave, kuhanim in pečenim jedem. Posebno se prilega k ribam in skoraj katera koli zelenjavna jed je še boljša z njo. Vsekakor pripravimo tudi maslo s krebuljico, ki ga uporabljamo kot namaz na kruhu ali za začinjanje jedi. Štručko masla pustimo na sobni temperaturi, da se zmehča. Primešamo od tri do štiri zvrhane žlice zelo drobno zrezane ali sesekljane krebuljice ter dobro premešamo. Maslo zavijemo v folijo ter damo v hladilnik, da se strdi in da ga lahko režemo.

Hladna jogurtova juha s krebuljico

Podobno kot imenitno bolgarsko nekuhano juho tarator pripravimo tudi to jed, ki ji namesto kopra dodamo krebuljico, poleg kumar pa še kakšno drugo ali sploh druge vrste zelenjave.
V skledi zmešamo skodelico jogurta ali kislega mleka in pol skodelice vode. Dodamo skodelico na kocke narezanih kumar ali naribane bučke ali mešanice obeh vrst zelenjave, dve žlici sesekljane krebuljice in malo oljčnega olja. Morda ni odveč niti malo strtega česna. Posolimo po okusu ter dobro premešamo. Okrasimo z listi krebuljice.