Tiskane izdaje
Tri leta je, odkar se je Tatjana Eberl odločila za presno hrano. Običajnih kuhanih jedi njeno telo ni več prenašalo, pripoveduje. Slabo se je počutila, bila je napihnjena, že ob pogledu na hrano je bila sita, kot pravimo. Zdaj se počuti zdravo, je polna energije. »Delam od 12 do 14 ur na dan. Tega ne bi zmogla, če ne bi jedla 'žive' hrane. Čutim, da me pomlajuje. Če je informacija, ki jo hrana prinaša, življenje, potem hrani življenje tudi v nas,« razmišlja. »Navajeni smo, kar nekako pričakujemo, da bomo okrog petdesetega leta že bolni. Za presnojedca pa je pričakovana življenjska doba zelo dolga, čez sto let – in to zdravja,« je prepričana. »Naša načeta telesa so plod, med drugim, industrijske in drugače predelane hrane, kajti kuhanje in pečenje uničita večino tistega, kar je v smislu hranilne vrednosti najbolj dragoceno,« doda.
Da oči počivajo
Najbrž ni treba podrobneje razčlenjevati, kaj pomeni njena nova smer, presno veganstvo: hrano, ki ni toplotno obdelana, skuhana ali pečena, ob tem pa je še brez živalskih sestavin. Prej je imela Tatjana Eberl večletno vegetarijansko podlago. Pravzaprav: njene prejšnje »podlage« so prav nenavadne. V resnici je diplomirana umetnostna zgodovinarka, najbolj znana pa je bila nekdaj kot vrhunska mojstrica ličenja – sodelovala je pri številnih imenitnih projektih za Modno Jano.
Od tod jo je pot iskanja iskanja bolj zadovoljnega, zdravega in celovito smiselnega življenja peljala v proučevanje kristalov, s katerimi je najprej oblikovala nakit, pozneje pa izvajala tudi masaže. Prav v svojem masažnem salonu je spoznala gospo, ki ji je predstavila presnojedstvo. In to je postalo njena nova pot. Tako svetovnonazorska kot poklicna. Začela se je ukvarjati s pripravo presne hrane ter svetovanjem o tovrstnem načinu prehranjevanja in živilih. Njena prejšnja zanimanja in izobrazba pa so pustili tudi sled v novi karieri: vse, kar jo obdaja v njenem bistroju Zeleni izvir v Trzinu, njena obleka, diskretno ličenje, posodice, prtički, vse je izrazito lepo in prikupno. Oči počivajo.
Na kilometre sladic
Recepti za prikupne prigrizke, sendvičke, smutije so v veliki meri rezultat celoletnega izobraževanja o presnem veganstvu v Nemčiji. Ko se je začela Tatjana Eberl seznanjati s svojim novim načinom življenja, je informacije iskala v knjigah in na različnih delavnicah. Najbolj je vtis nanjo naredil uvodnik v priročniku, ki ga je napisala Nemka Britta Diana Petri – in je šla k njej v uk. Sprva samo na delavnico čez vikend, nato pa še enajstkrat. Gospa jo je s svojo prepričevalno močjo tako navdušila, da se je vsakič podala na 1700 kilometrov dolgo pot v Nemčijo in nazaj, da je srkala znanje.
To seveda niso bili samo govori o receptih – so pa bili koristen temelj. S hrano je namreč tako, da začneš sam kombinirati okuse, dodajati, odvzemati, potem ko usvojiš osnove. Uživati je začela v kreiranju. Naredila je »na kilometre« sladic, tako da se jih je že naveličala, zdaj so njen presni kuharski izziv slane hranice. Ne mara tudi takega sloga presne hrane, kjer se vse vrti okrog neskočnega števila solat, ampak mora biti nekaj različnih različnih hodov, če govorimo o pravem kosilu. Zelena solata pa seveda mora biti zraven. Zelenje je namreč bistvo vsega. Če tega ni dovolj, lahko pridejo težave, pripoveduje sogovornica.
Kaj torej Tatjana Eberl sploh je? Zjutraj spije vodo s klorofilom in kapljicami pH. Na klorofil prisega, saj pravi, da je za človeško telo zelo pomemben, kajti celicam dovaja kisik. V bistroju pozneje spije zeleni smuti, potem pozno dopoldne poje kak sendviček. Popoldne solata, sadje, zelenjava. Kdor namreč pripravlja hrano, ves čas malo pokuša in preprosto ni lačen, pravi, poleg tega je to energijsko precej močna hrana, tako da velike količine tu preprosto ne gredo.
Pravi pa tudi, da ni ortodoksna presnojedka. Tu in tam, kadar bi bilo res nepraktično, poje kaj kuhanega, na primer na poti, včasih pri kosilu s svojo družino. Rada ima kruh, včasih je popečeno zelenjavo. Pa kakšno sladico, ker je sladkosneda. (»Potem si vedno rečem: 'Sem res morala? Nikoli namreč ni tako dobro, kot sem mislila, da bo.') Nikoli pa nič živalskega, že od samega vonja po mesu se ji obrača želodec, pojasnjuje.
Ne sami,
O njenih predlogih ...
Kaj je zgodba petih receptov, ki jih je pripravila za Odprto kuhinjo? »Bazični smuti dvigne pH-vrednost tekočin v telesu, primeren je na primer za ljudi, ki imajo dieto zaradi kandide v telesu. Pri taki dieti se ne sme jesti nič sladkega, niti banan, datljev ...« začne sogovornica. Za silo lahko dobimo vtis o tem, ali imamo to težavo, ko se pojavijo težave z napihnjenostjo. Tatjana Eberl pove, da obstaja čisto preprost test: zjutraj, na tešče, pred ščetkanjem zob pljunemo v kozarec z vodo. Če pljunek ostane na gladini, težav s kandido ni, če pa se od njega začnejo spuščati »nitke« in se na koncu potopi na dno kozarca, lahko pomislimo na to težavo. Tak smuti pomaga vzpostavljati ravnotežje v telesu, doda.
Malinov sorbet je bil sijajnega, polnega okusa. Je Tatjanin odgovor na težave ljudi, ki so alergični na mleko, na umetna barvila, in seveda ideja za vegane. Sogovornica pravi, da je to sladoled ali sorbet za domačo rabo, prodajati pa ga je težko. Pri presnih veganskih sladoledih sta namreč dve možnosti: lahko stečejo, lahko pa se tudi strdijo v kamen, ker jih večinoma sestavljata sadje in voda. Zato za presne sladolede ponavadi uporabijo kar zamrznjeno sadje.
Tatjana Eberl je pripravila tudi krepko solato iz svežih šampinjonov. »Od nekdaj sem imela gobe rada, ampak so me hudo napihovale,« pravi. »Razen surovih, sem ugotovila pozneje! Gobe imajo na splošno veliko beljakovin, ker jih toplotno ne obdelujemo, pa njihove hranilne vrednosti s tem niti ne spreminjamo. Zelo primerni so šampinjoni, beli in rjavi, pa šitake, lisičke in ostrigarji. Dodamo le nekaj mlade čebulice, soli. Priporočam pa, da ljudje, ki imajo težave s prej omenjeno kandido, gobe dajo na stran. Za vse druge so dobrodošel vir koristnih snovi, tudi pozimi,« pravi.
Pite, ki tako lepo žarijo v ognjenih barvah: »S temi pa je nekaj več dela. Najprej je treba narediti testo in oblikovati skodelice, v katerih so najpomembnejša sestavina mandlji. Take košarice je treba potem nekaj časa sušiti v dehidratorju pri 42 stopinjah Celzija, lahko tudi v pečici, pri 50 stopinjah Celzija in rahlo odprtih vratih, kar pa je precej razsipna varianta, saj elektriko dobesedno spuščamo v zrak. Dehidratorji so pripravljeni tako, da imajo zelo majhno porabo električne energije. Medtem pa lahko pripravimo sir, nadev iz indijskih oreščkov, kvasovih kosmičev in različnih začimb. Dodala sem tudi nekaj čebulice in narezane oljke, paradižnik in papriko pa sem dala v dehidrator, da je videti, kot bi bilo malo zapečeno.«
Tortice na palčki? »Ljudje imajo vse raje stvari, ki jih lahko vzamejo v roke. Prigrizke. Veganskih in na splošno 'drugačnih' tortic je zdaj že povsod veliko, zato je ljudem všeč, če odkrijejo kaj drugačnega.«
Začeli smo slišati
Ker se Tatjana Eberl zdaj tudi poklicno ukvarja s hrano, povprašam še, kako je s tem v Sloveniji. Je zanimanje? Se kaj pozna, da je taka hrana draga, denarja pa ni? »Je zanimanje. Včasih se cele družine preusmerijo v zdravo prehrano, ker ima morda kdo alergijo, vse več ljudi pa samih od sebe ugotavlja, da se veliko bolj počutijo, če se poskušajo prehranjevati bolj zdravo. Morda je res, da smo šele zadnja leta začeli 'slišati', kako odlično se lahko prehranjujemo s stvarmi, ki so zrasle in dozorele v naravi, ne pa v kakšni tovarni. Tega je vedno več, je pa, če me sprašujete v poslovnem smislu, v Sloveniji to vedno hoja po robu. Vseeno govorimo o samo nekaj odstotkih in res je, denarja je vse manj ... Treba je imeti nekaj vztrajnosti in zaupanja v ta način življenja,« pravi, nič kaj dobre volje. Ampak, še vedno vsak kos presne veganske tortice posebej okrasi s cvetkom prave vrtnice.
