Rman

Ko se konec poletja sprehajamo po travnikih, se spet razveselimo samoniklega zelišča, ki znova in še kar cveti ter nas vabi, da si privoščimo nekaj njegove moči.

Objavljeno
01. oktober 2009 20.32
Posodobljeno
06. oktober 2009 13.34
Dario Cortese
Dario Cortese
Rman je sicer bolj kot za kulinarične namene znan kot zdravilna rastlina, predvsem za odlično kondicijo prebavil in še za marsikaj, a nič manj ni pomemben kot začimbno zelišče, s katerim ustvarimo vrsto okusnih, zdravih in zdravilnih jedi in pijač.


Navadni rman je samonikla rastlina, ki raste po travnikih po vseh Sloveniji. Botanično natančneje so to različni tipi, kar pa kulinarike ne zanima preveč, razen podatka, da različni tipi vsebujejo različne količine eteričnih olj; vsebina teh niha tudi glede na čas nabiranja. Ni odveč, če vemo, da pri nas raste več kot deset vrst rmana, ki so vse enako uporabne za začimbne namene. Se pa razlikujejo po okusu in aromah, na primer gorska vrsta rmana z imenom planinski pelin je po prodorni aromi in grenkem okusu zelo podobna pelinu. Res pa je, da je navadni rman med njimi najpogostejši in najbolj preprosto razpoznaven, tako da bo verjetno prav ta vrsta največkrat na našem krožniku.

Za začinjanje nabiramo mlade liste in cvetove, ki jih potrgamo s pecljev. Rman raste od zime do zime, saj listi odženejo še pred začetkom pomladi ter se razraščajo do poletja, ko zacveti in cveti do sredine jeseni, zatem pa mladi listi odganjajo še do zime, v milih zimah in v toplejših krajih pa še kar pozimi.


Na vrtu


Ker rman zaradi tega nabiramo skoraj vse leto, gojenje niti ni smiselno, če pa ga želimo imeti najbolj pri roki, ga samo presadimo z bližnjega travnika na sončno mesto na vrtu, na katerem se bo kar razraščal in se košatil brez posebne oskrbe.
Zelišče uporabljamo sveže ali posušeno. Listi in socvetja so zelo primerni za sušenje, saj se medtem aroma še okrepi. Shranimo jih v zaprtih steklenih kozarcih na temnem mestu. Pred uporabo jih zdrobimo, cvetove pa osmukamo s pecljev.


Za zdravje


Rman je ena najbolj dobrodejnih začimbnih in zdravilnih rastlin za prebavila, saj spodbuja izločanje prebavnih sokov ter delovanje žolčnika in s tem izboljšuje prebavo. Pri želodčni razjedi redno uživanje rmanovega poparka ne le olajša, ampak tudi odpravi to težavo, ki sicer nič manj kot na neurejeni prehrani temelji na stresu in na kronično razkačenih živcih. Poleg tega spodbuja presnovo in učinkuje razkuževalno, protivnetno, razstrupljevalno ter splošno krepčilno. Glavna njegova učinkovina je eterično olje z doslej nič manj kot sto ugotovljenimi sestavinami, poleg tega pa vsebuje še grenčine, flavonoide in druge snovi.


V kuhinji


Ima zmerno grenak okus in bogato, nekoliko pelinu podobno aromo, zato z njim začinjamo vrsto zelenjavnih in mesnih jedi. Imeniten je za juhe in enolončnice, za jedi s fižolom, začinjanje marinad za pečeno zelenjavo in meso, sploh pa, glede dobrodejnosti za želodec, za prežganko in skutnico, torej juho, pripravljeno s slano sirarsko skuto. Pozorni smo le, da ga v jed ne damo preveč, ker zaradi izrazite arome in okusa premočno prevlada ter prekrije druge okuse in arome. Ponavadi je za vsako osebo dovolj ščepec svežega ali malo manj posušenega zelišča.

Rman ni nič manj uporaben za aromatiziranje pijač. Z njim pripravimo zdravilno in krepčilno vino, namočimo ga v kisavo, kis in žganje. Za liter tekočine sta dovolj dve do tri cvetoče zeli. Zanimivo je še, da so z rmanom nekdaj, še preden je to vlogo prevzel hmelj, aromatizirali pivo. Približek arome tega davnega piva ustvarimo tako, da v litru domačega, nepasteriziranega piva (industrijsko pivo se za te namene bolj slabo obnese, ker je premrtvo in v njem ni več živahnega drobnoživlja) za dva do tri dni namočimo dve stebli rmana, seveda z listi in cvetovi vred. Steklenico zapremo ter se pustimo presenetiti. Ne nazadnje ne pozabimo niti na rmanov poparek, ki ga pred jedjo pijemo za tek, uro po jedi za uspešnejšo prebavo obilnejšega obroka, predvsem pa pri ne povsem učinkovito delujočih prebavilih.


Z rmanom kuhan fižol


Ker rman podobno kot šetraj in druge z eteričnimi olji bogate rastline spodbudno vpliva na prebavo sicer nekoliko težjih jedi s fižolom, preizkusimo tole čarovnijo: pol kilograma fižolovih zrn namočimo čez noč. Naslednji dan vodo odlijemo, fižol operemo, zalijemo s svežo vodo ter dodamo dva do tri ščepe drobno zrezanega rmana. Zavremo ter na zmernem ognju kuhamo, da se fižol zmehča, kar glede na sorto traja okoli tri četrt ure ali več. Zatem tekočino odcedimo ter jo pripravimo kot osnovo za pripravo že začinjene zelenjavne juhe, fižol pa uporabimo za pripravi solat in drugih jedi.