Tiskane izdaje
Rukvica
Če drugače ne gre, jo kupimo na tržnici, kar pa velikokrat ne spodbuja polnega navdušenja, saj je industrijsko gojena le približek polno aromatične rastline, pridelane ekološko ali na svoj način na lastnem vrtu.
Že več kot desetletje tudi pri nas zelo popularno, nič manj začimbno kot tudi solatno zelišče, se je zelo udomačilo v restavracijah, ki bi rade imele nekoliko izvirnejšo, če ne celo zdravo ponudbo. Ko jo nekajkrat preizkusimo, vidimo, da se rukvica tam imenuje rukola in da skoraj nihče ne ve za slovensko ime, medtem ko se je italijansko tako udomačilo, da ga imamo skoraj za svojega. A ker paradižniku, razen v primorskih krajih, ne rečemo pomidor in ker krompirju nismo vajeni reči patata, lahko bobu rečemo bob in imamo rukvico za rukvico, ne pa za rukolo. Jo pa vsekakor pripravimo tudi z bobom, saj je njena prehranska tradicija komaj nekaj tisočletij krajša od evropske prastročnice, ki ima vsaj desettisočletno zgodovino, medtem ko rukvico v prehrani poznamo že dobri dve tisočletji, torej izpred časa Rima.
Na vrtu
Ta zelo okusna rastlina izvira iz Sredozemlja in zahodne Azije. Je enoletnica iz družine križnic, ki skali hitro in bujno raste, a jo bolhači preluknjajo skorajda hitreje, kot raste. Zato je industrijska rukvica deležna pozornega škropljenja z insekticidi, bolj naravno pridelana je pa bolj luknjičasta in za nameček še močnejšega okusa in polnejše arome. Torej pri nakupu dajemo prednost zadnji ali jo pridelamo sami, čeprav nam bo zrasla bolj luknjičasta. Na vrtu jo sejemo spomladi in konec poletja; rastline zadnje setve v toplejših krajih prezimijo, sicer pa jih požge prva slana. Rukvica se znajde v vsakih tleh, najbolj pa ji je všeč senčnejša lega in dovolj vlage. Poleti hitro zacveti, bogatejšo goščo listov pa tvori v nekoliko hladnejših obdobjih. Uspešno jo gojimo tudi v posodah, posebno jeseni, pozimi in spomladi, če le upoštevamo njene zahteve po zmernih temperaturah in vlagi. Dokler rukvico redno režemo in temperature niso previsoke, bo kar vztrajno odganjala liste, ko enkrat zacveti, pa se razveselimo cvetov, ki jih uporabljamo enako kot sveže liste. Rukvica ni primerna za sušenje, ker se medtem povsem razdiši, zato za pripravo jedi uporabljamo le sveže zelišče.
Za zdravje
V tej začimbni pernatosti je obilje karotenoidov, flavonoidov, vitaminov (celo trikrat več kot vitamina C v limonah), rudnin, glukozinolatov, klorofila in drugih bioaktivnih snovi. Seveda to velja za naravno oziroma ekološko pridelano rukvico, medtem ko je industrijska inačica le bled odsev zgornje hvalnice. Po prehransko-zdravilni plati se rukvica izkazuje z izrazito poživilnim delovanjem (na prebavo in presnovo ter na izločanje presnovkov iz telesa), nič manjši pa ni njen čistilni učinek. Glavno področje njene »metle« so, podobno kot pri drugih križnicah, sečila in dihala, tako da z rukvico na dan, torej s skledo solate z rukvico na dan, brez težav odženemo zdravnika stran, kar drugače pomeni, da ga preprosto povabimo na solato z rukvico ter se menimo o vsem drugem kot o težavah z zdravjem.
V kuhinji
Za pripravo jedi uporabljamo mlade pritlične liste, stebelne liste, popke in cvetove. Kuhamo jih ne, saj jim toplotna obdelava odvzame vso začimbno in zdravilno moč, zato pa jih z vsem uspehom dodajamo solatam vseh vrst, jih zamešamo v namaze ter uporabimo kot začimbno zeliščno podlago, na katero naložimo drugo hrano ter zatem seveda vse skupaj tudi pojemo. Rukvica se odlično razume tudi s pečenim ali kuhanim krompirjem, s stročjim fižolom oziroma s kuhanim fižolom v zrnju in še bi lahko naštevali, a menda je prijetneje, če v ta okusni zalogaj zagrizemo kar zdaj.
Bob z rukvico
Suh bob namočimo vsaj čez noč. Nato odlijemo vodo, ga operemo ter zalijemo s svežo vodo. Zatem ga skuhamo, za kar moramo biti vztrajni, saj bob daje vtis, da nikoli ni skuhan, a po uri kuhanja na zmernem ognju smo že blizu uspešnega izida našega podviga. Ko smo prepričani o uspehu, vodo odlijemo (in uporabimo za pripravo zelenjavne juhe), bob pa stresemo v skledo. Glede na sorto smo zdaj pred odločitvijo, ali naj zrna lupimo ali ne. Poskus pove vse: če so trda, jih olupimo, sicer ne. Kar ostane, je le, da bob obilno potresemo z narezanimi listi rukvice in v tem času, če nam rukvica raste na vrtu, še s cvetovi ter zabelimo z oljčnim ali drugim oljem po izbiri. Malo posolimo, rahlo premešamo, in to je že vse, saj odločitev, naj to jed okisamo ali ne, počaka na prvih nekaj izkušenj okusa te krepke jedi z bobom, ki se ne razlikuje veliko od kostanja.
