Sama svežina brez pečenja in kuhanja

Bučna tortica z gozdnimi sadeži je hišni izum gostilne Rajh v Bakovcih. To seveda ni nič presenetljivega, saj vedno razmišljajo, kako bi pripravili kaj novega, vendar na preprost, naraven način, ki ohranja predvsem primarne okuse.

Objavljeno
28. oktober 2009 15.59
Drago Medved
Drago Medved
Tortica je hvaležna sladica, saj lahko poljubno določamo njeno obliko, še zlasti pa velikost. Zelo pomemben je tudi estetski videz. V Prekmurju je ob prekmurski gibanici že kar težko ponuditi kaj izvirnega, kaj takega, kar označuje pokrajino.


Jesenski čas je prava zakladnica priložnosti za ustvarjanje kulinaričnih dobrot. Radodarna zemlja kar ponuja sadove iz svojih neder. Zato smo že veliko pisali o bučkah, kostanju in drugih značilnih jesenskih dobrotah, ki se dajo pripraviti različno.


Poseben izziv so sladice. Predvsem zaradi tega, ker ponujajo več načinov priprave. Lahko so tudi zelo sladke ali pa so skromne v svoji sladkosti. Vse je odvisno od tega, kam smo jo umestili. Če je del večjega števila hodov, ne sme biti pretežka in preveč komplicirana. Če je samostojna jed, je lahko krepkejša. Pa še to ni povsem zanesljivo pravilo. Na počutje ob uživanju sladic močno vpliva kalorična vrednost. Če je sladica močno sladka ali nasičena z maščobami, ji je težje izbrati vino. Znano je, da orehova potica v kombinaciji z belimi, polsuhimi ali celo polsladkimi ali sladkimi vini povzroča težave z želodčno kislino. Meni osebno k taki sladici najbolje prija kozarec navadne hladne vode. V tistih sladicah, v katerih prevladujejo sveži, sadni ali celo malo kiselkasti okusi, iščemo to želeno svežino in tudi takim sladicam je težko najti ustrezno vinsko družbo.


Za dobro izbiro ustreznega vina so hvaležne sladice z nekoliko širšim, pastoznejšim okusom in taka je sladica, ki jo predstavljam danes.

 

Jesenska lepotica


Je prava jesenska lepotica, čeprav ima sestavine, ki so primerne za vse leto in zato tortico tudi ponujajo v vseh štirih letnih časih.


Osnovo sestavljajo bučna semena, zdrobljena in prepojena z bučnim oljem, tudi prepoznavno dobroto Prekmurja. Tako nastane lepa osnova, ki daje celotnemu okusu svojevrsten pečat. Na to osnovo dodajo rahlo plast skute in nanjo sveže sadeže, odvisno od sezone. Lahko so robide, maline, brusnice, borovnice ali robide.


Jesti jo je treba tako, da z vilico zajamemo celotno višino sladice in tako zaužijemo vse plasti hkrati in ustvarimo ugodje celostnega vtisa. Dobesedno se razlije po ustih in sproži celo paleto zaznav: specifičen okus bučkinega semena in bučnega olja se takoj pomeša s skuto in njeno širino in svežino hkrati. Pika na i je sadnost, ki jo prispevajo gozdni sadeži. Povezani so z nežno želatino, ki je edina termično obdelana sestavina na tortici. Vse preostalo je surovo in sveže. Hvalabogu je ta sladica brez smetane in se oči na njej prav odpočijejo. Zelo je primerna kot konec kosila, tudi bogatejšega, prav prijazna pa je za samostojno kramljanje v prijetni družbi.

 

K taki sladici se prileže kakšno polno belo vino s krepkim telesom, poskusite kdaj s suhim, vendar še enkrat poudarjam, da mora imeti krepko telo in veliko esktraktov. Najlepše pri vsem pa je to, da lahko preizkusite resničnost mojih trditev le tako, da sami poskusite, kako je okusiti tako specialiteto pod streho Rajhove gostilne.