Tiskane izdaje
Turistična kmetija Grofija na Vrhu, po domače Kavčeva domačija, je v današnji podobi spomeniško zaščiten kompleks kmetijskih poslopij. Stoji na Viru pri Stični in je že štiri rodove v rokah Vrhovčevih, obsega pa 21 hektarjev obdelovalnih površin in gozdov. V poslopja vklesane in vrezane letnice pričajo, da je jedro domačije staro dobrih 200 let – na vsaj 2500 let podlage.
Stoji namreč ob robu ovalno zamejenega območja železnodobnega gradišča, Cvingerja, pomembnega »virskega mesta«, za naš čas pa dragocenega arheološkega najdišča. Kmečka poslopja – podobno kot bližnja stiška kartuzija – so deloma sezidana iz obklesanih kamnov utrdbe, opuščene po prihodu Rimljanov. Izvir, ki je dal vasi ime Vir, pa je pred dobrimi 200 leti prvi svetu razkril skrivnostno podzemno bitje – človeško ribico. V njeno odkrivanje je bila po svoje vpletena tudi Kavčeva domačija. Leta 1825 je takratni gospodar s svojo družino opazoval porajanje ličink človeške ribice, ki so jo prinesli iz izvira domov. To je v zapisu, ohranjenem v stiškem samostanu, prvi primer, da je bil človek priča tega dogodka.
Samopreskrba:
»Težja dela na njivah in v gozdu opravi Žan, pri pripravi mesnin pa mu pomaga stric Branko. Na pomoč nam pogosto priskočijo tudi sorodniki in sosedje,« razkrije Damjana skrivnost, kako je mogoče obvladati tolikšno gospodarstvo.
K delitvi dela spada tudi to, da mama, ki kraljuje v kuhinji, skrbi za zelenjavni vrt, na katerem pridela skoraj vso potrebno zelenjavo. »Ne vem, če sem letos dvakrat stopila tja, pa je vedno vse narejeno,« prizna Damjana. Na poltretjem hektarju pridelujejo ajdo – »Po desetih letih smo jo lani spet posejali na večji površini!« še poudari – ter pšenico, oves in ječmen. Za domači kruh in za krmo konj in kakšnega ducata damjakov, ki so ves čas v obori na prostem. Tudi živali, ki jih redijo predvsem za meso, so Žanova skrb. Imajo še nekaj koz, jeseni pa se jim v svinjaku pridruži čredica prašičev – za koline, brez katerih ne bi bilo prave dolenjske hrane! Zlasti ne pozimi, ko je kmečka pojedina iz domačih krvavic, pečenic ter klobas z matevžem, štruklji in ajdovimi žganci tako rekoč »zakon«.
Z živili, ki jih ne pridelajo sami, se oskrbujejo na treh kmetijah iz soseščine. Mleko je s kmetije, kjer za krmo ne uporabljajo ne silaže ne umetnih krmil, Majda in Damjana pa iz njega sami naredita skuto, kislo mleko in jogurt. Goveje meso dobivajo na ekološki kmetiji Majdinega brata Jožeta, kjer po potrebi dokupijo tudi nekaj rži in v zadnjem času priljubljene pire. Piščance, jajca in kar še potrebujejo, kupujejo na kmetijah, ki se preusmerjata v ekološko kmetovanje. V kleti so uredili prostor za degustacijo, kjer pa je mogoče tudi kupiti njihove izdelke in izdelke kmetij, s katerimi sodelujejo. Med drugim domači jagodni džem z vrtničnimi lističi, slivov džem z orehi in breskov z jabolki, razne marmelade, vloženo zelenjavo ter žganje, sadne sokove, hišni vinski kis in cviček, pa še moko, ki jo sami zmeljejo iz svojega žita.
»Letos smo imeli dvajseto obletnice delovanja turistične kmetije,« ponosno pove mama Majda. Spominja se, kako sta si z možem po obisku pri sorodnikih na avstrijskem Koroškem, ki so se uspešno ukvarjali s to dejavnostjo, rekla: »Zakaj ne bi poskusila še midva?!« Poskusila sta – in z veliko dela in odpovedovanja jima je uspelo. Tri jabolka ob vhodu v hišo, kjer so poleg kuhinje in gostinskih prostorov v nadstropju tudi štiri udobne sobe s trinajstimi ležišči, pričajo o visoki ravni ponudbe.
Revolucija ni šla zlahka
Kako se je začelo? Pred 36 leti sta Janez in Majda Vrhovec od stiškega samostana kupila vinograd s sadovnjakom v Hmeljčiču pri Karteljevem, kjer poleg jabolk in hrušk zorijo tudi vinogradniške breskve, tako da sta še obogatila ponudbo domačih pijač. Za zaprisežene ljubitelje ne sme zmanjkati pristnega cvička, iz tepk, sliv, češenj in drugega sadja okrog hiše in pri vinogradu pa stisnejo in skuhajo dovolj sokov in žganja. Po očetovih in dedovih recepturah pripravijo tudi bolj »zdravilne« napitke, kot so pelinova grofijska grenčica, tepkovec, borovničevec in orehovec, za goste in nekaj malega še za prodajo. Enako velja, da mora biti skozi vse leto dovolj kolin ter salam, bržol, slanine in drugih suhomesnih izdelkov, na katerih temelji hišna kulinarična ponudba.
Spodbujena z avstrijskimi izkušnjami sta oba začetnika turistične dejavnosti na svoji kmetiji pričakovala, da bosta izpeljala pravo revolucijo v prehranjevalnih navadah gostov, vendar ni šlo zlahka. »Samo zelenjava in sladice,« kot si je predstavljala gospa Majda, »so bile premalo. Ljudje, ki so prihajali, so hoteli meso! Potem je trajalo kar nekaj let, da smo predvsem bolj stalne goste 'prevzgojili'. Marsikateri zdaj že reče: 'Dajte nam, kar je vaše, domače, ocvrto imamo doma!' Teh sem najbolj vesela. Tujci so večinoma bolj radovedni. Mnogi, čeprav z nezaupanjem, poskusijo tudi ajdove žgance, ki jih ne poznajo, in jih nato skoraj vsi pohvalijo. Po svoje so zahtevni gostje z vzhoda, ki jih kar precej zanese k nam gor: ne zaupajo niti govedini niti divjačini, naročajo samo piščance. Moramo se prilagajati, drugače ne gre!«
Krušna peč v kmečki sobi ni le za okras. Mama Majda občasno v njej peče kruh in potice ter piščance in krače. Hišni meniji so odvisni od letnega časa; Damjana jih oblikuje iz doma pridelane zelenjave, žit, sadja, žrebetine in divjačine. Njihova specialiteta so postali tudi sladoledi z okusi Damjaninega zeliščnega kotička: bezgov, pehtranov, bučni in sivkin – lani zasajeni štirje grmički so dovolj zanj.
Za turistično kmetijo Grofija je pomembno sodelovanje v projektu Okusiti Slovenijo, ki vključuje pripravljanje nekaterih značilnih jedi osrednjeslovenske regije, kot so pražen krompir, ričet, štruklji, različne potice in ljubljanske skutne palačinke. Postrežejo tudi s hišnim narezkom in hišnimi pijačami, predvsem s cvičkom ter z jabolčnim in bezgovim sokom.
Bogata zbirka kmečkega pohištva in druge hišne oprave
Otroci si lahko ogledujejo jelene v obori in konje na pašnikih, lahko hranijo domače živali ali se zabavajo na igralih. Posebno doživetje za obiskovalce pa je ogled bogate zbirke kmečkega pohištva in druge hišne oprave ter starega kmečkega orodja, strojev in prevoznih sredstev. Tej etnološki zbirki so na Grofiji namenil prostor v velikem gospodarskem poslopju, leta 1855 postavljenem »podu«, kjer so prejšnje generacije mlatile, mlele, luščile in drugače čistile ter za shranjevanje pripravljale različne poljske pridelke. Kdor hoče izvedeti še kaj več o kmetiji in bogati zgodovini kraja, lahko dobi knjižico Kavčeva kmetija na Vrhu, ki jo je ob dvajseti obletnici turizma na kmetiji napisala soseda.
O dosedanji zgodbi Grofije živo pričajo tudi zapisi v knjige vtisov v vseh mogočih jezikih in pisavah. Poleg kratkih – »Prvič, vendar ne zadnjič« – ali šaljivo pesniških – »Tukaj v gostilni je ful kul, ko pride člouk not, sam bul ...«, se najdejo tudi bolj spoštljiva posvetila. Tako se je med prvimi poleg župana v knjigo vpisal ugledni »sosed«, takratni stiški opat Anton Nadrah: »'Grofija' stoji na kulturnih tleh, ki so še starejša od našega samostana. Tu si podajajo roke preteklost, sedanjost in prihodnost. Naj bo preteklost učiteljica sedanjosti in prihodnosti …!«
To sporočilo se po svoje že uresničuje: Damjanina trinajstletna Zara, kadar je ob koncih tedna veliko gostov, po malem že poprime, kjer je treba, sedemletni Jon pa, če le more, korajžno zleze na traktor in »pomaga« stricu Žanu prevažati bale sena, pozimi pa odmetavati sneg.
