Šipek za krepitev duše

Šipek je prvovrstno močan divjinec, primeren za krepitev duše in telesa tako pred cvetenjem, med njim in seveda tudi zatem. Prav vsi šipki po vrsti so enako uporabni, žvečilni, drobilni in resda tudi dražilni.

Objavljeno
15. november 2010 20.25
Dario Cortese
Dario Cortese
Toda nič ne de, se že najde način, da iz šipka potegnemo vse, kar je (v njem), pa čeprav tako, da ga namočimo, skuhamo ali še kako drugače začaramo. Pri nas samoniklo raste nič manj kot 22 vrst šipkov in vsi so podobno uporabni. Resda so nekateri manj izdatni, drugi pa sploh redkejši, toda ko mimo nas pride zelo pogost in malodane povsod razširjen navadni šipek, ki se po latinsko postavlja z imenom Rosa canina, je vse jasno. Naberemo, kar je, ter uporabimo vse. Pomladanske poganjke, cvetne liste in prav zdaj seveda še plodove. Ti so po botanični plati nekoliko zahtevnejši, saj gre za birne plodove, v katerih vsako »seme« botanično ni nič drugega kot plod, natančneje orešek, vse pa obdaja omesenelo cvetišče, ki nas glede uporabe še najbolj zanima in kar nabiralniške strasti seveda ne zmoti preveč. Marmelada, vino, kis pa take slasti.

Predstavitev rastline


Menda ga poznamo vsi, ker raste skoraj povsod od nižine do sredogorja, najpogosteje na robu gozda, v živih mejah, po zaraščajočih se travnikih in podobnih ne preveč »civiliziranih« krajih. Grmasto se razraste do tri metre visoko. Na trnatih vejah ima pernato sestavljene, izmenično nameščene liste z nazobčanimi lističi, ki niso prav različni od listov vrtnic, kar glede na sorodstvene vezi ne preseneča. Beli ali rožnati cvetovi so vsaj rahlo dišeči in imajo pet venčnih listov. Jeseni se iz njih razvijejo »plodovi«, torej z omesenelim cvetiščem obdani plodiči.

Drugi šipki so uporabni podobno kot navadni šipek, le da so njihovi birni plodovi različno veliki in okusni. Za predelavo je od vseh najprimernejši in najizdatnejši japonski šipek, Rosa rugosa , ki se postavlja z velikimi kroglastimi plodovi in, naj ne preseneti, raste posajen v živih mejah in na podobnih bolj urbanih krajih kot okrasna rastlina. Seveda ga ne nabiramo tik ob cestah, kjer ga marsikje sicer sploh ne manjka.

Nabiranje in shranjevanje

S šipkom je tako, da vsebuje največ sestavin v čvrsti zrelosti, ko je polne rdeče barve, a še čvrst, vendar kisel in vsaj malo trpek, torej ne preveč okusen. Ko ga dobijo prve slane in se zmehča, vsebnost vitaminov upade, vendar ga nekoliko laže snemo brez posebne priprave kar tam pri grmu, tako da ga s prsti narahlo stisnemo v smeri peclja (ki ga prej, če ni šel samovoljno stran, odstranimo) in pojemo mehko sadno slast, seveda brez nadležnih dlačic.

Za predelavo nabiramo šipek v njegovi čvrsti zrelosti, odstranimo peclje in muhe ter ga predelamo v sadno kašo, vino, žele, sok, marmelado in še kaj. Zelo primeren je za pripravo vina in kisa. Tudi za namakanje v žganje pride prav. Posušimo cele ali razpolovljene plodove; v drugem primeru imamo več dela z odstranjevanjem dlak in plodičev. Slednje tudi posušimo ter uporabimo bodisi pražene in zmlete za kavo ali le zmlete za poparke. Posušen šipek shranimo v zaprtih steklenih kozarcih na temnem mestu.

Spomladi nabiramo mlade poganjke, ki jih posušimo za čaje, prav tako se lahko z njimi lotimo manj znanih podvigov, kot so vlaganje v kis, oksidiranje po vzoru priprave črnega čaja in še kake take čudnosti. Cvetne liste nabiramo za solate, posušimo jih za čaje ter za pripravo aromatiziranih napojev in rožne vode za sladice z orientalskim značajem.

Učinkovanje

Šipek vsebuje, glede na rastišče pač, od desetkrat do dvajsetkrat več vitamina C kot limone, po nekaterih analizah pa tudi petdesetkrat več. A kaj, ko ga je toliko samo v čvrstih zrelih plodovih, ki jih lahko pojemo le ob največjem navdušenju nad zdravjem. Kasneje vsebnost tega vitamina upada, in čeprav se med toplotno obdelavo še kar ohrani, ga je v različnih shrankih zgolj petina do četrtina izhodiščne moči. Vendar šipek na srečo ni le vitamin C, saj vsebuje še krepko zasedbo drugih vitaminskih črk, obilico rudnin, nemalo karotenoidov in flavonoidov, sladkorje, galaktolipide in druge sestavine, ki z združeno močjo vplivajo na to, da se še v tem telesu s šipkovo pomočjo počutimo nadvse radoživo in radostno. Skratka, šipek poživlja, spodbuja presnovo ter izločanje presnovkov iz telesa, med drugim pomaga pri težavah z ledvicami, lajša težave s sklepi ter se izkazuje po splošni krepčilni moči.

Priprava

Ko pripravimo šipkovo mezgo, je pot do drugih šipkovih shrankov na široko odprta, saj iz nje ustvarimo marmelado, sirup, jo zamrznemo in uporabljamo za solatne polivke in podobne nenavadnosti, med drugim tudi juho slanega ali sladkega, vendar vsekakor kislega značaja. Iz suhih plodov skuhamo krepčilne napoje. Plodiče spražimo ter zmeljemo in iz njih skuhamo neke vrste šipkovo kavo. Ko pride pravi čas, torej po prvih zmrzalih, se šipka najemo tudi v naravi. A previdno in brez sitnih dlačic.

Šipkova mezga

Ta je osnova za marsikaj, med drugim, če ne predvsem, tudi za šipkovo marmelado. Šipek po potrebi operemo, odstranimo muhe in peclje ter ga damo v lonec. Dolijemo toliko vode, da je pokrit z njo. Zavremo in na zmernem ognju kuhamo 5 do 10 minut, da se zmehča. Medtem se zmehčajo tudi dlačice, ki obdajajo plodiče. Nato tekočino odlijemo ter uporabimo za žele, sirup ali sok, plodove pa pretlačimo v pasirniku.

Z dobljeno sadno kašo ustvarimo vse mogoče. Porabimo svežo ali jo zamrznemo ter zatem uporabljamo za solatne polivke in omake. Zamešamo jo v kislo smetano, jogurt ali skuto. S polovično ali tričetrtinsko količino sladkorja jo skuhamo v marmelado. Še česa se spomnimo, saj tovrstne mezge ni nikoli dovolj, še manj preveč. Plodiče, ki ostanejo v pasirniku, operemo, posušimo in uporabimo za kavo ali poparek.

Šipkovo vino

Ker je priprava tako enostavna, naj bo o njej in o njem, torej o vinu, da o kisu sploh ne govorimo, spet govor tudi na tem mestu. Kajti za nagrado dobimo še šipkov kis. Naredimo pa tako: zrele, a še trde plodove zarežemo od muhe do peclja, vendar jih ne prerežemo. Peclje in muhe odstranimo. Šipek stehtamo; za vsak kilogram odtehtamo kilogram sladkorja ter odmerimo 3 do 4 litre vode. Segrejemo jo in v njej raztopimo sladkor. Če je vode tri litre, bo vino slajše in močnejše, če štiri, bo nekoliko bolj suho, a še vedno bolj sladke sorte in nekoliko lažje. V vsakem primeru pa ustvarimo prošku podoben napoj.

Glede na količine vzamemo primerno veliko stekleno posodo, torej kozarec ali steklen balon s širokim vratom, oziroma glede na velikost posode odmerimo količine. Šipek damo v posodo ter zalijemo z ohlajeno oziroma ne več kot mlačno sladkorno vodo. Zavežemo s krpo ter postavimo na primerno mesto kje v kuhinji ali kurilnici, kjer naj bo temperatura okoli 22 º C ali malo več in kjer bo imelo naše vino dovolj miru vsaj štiri tedne. V tem ali nekoliko daljšem času, kar je odvisno od temperature in količine sladkorja, se vino izčisti, šipek pa se spusti na dno. To je znak, da je vino gotovo. Torej ga nalijemo v steklenice, jih zamašimo in shranimo na hladnem. Poskusimo ga čez mesec dni. Čim dlje leži, tem bolj uležano aromo in okus dobi.

Na šipkove »tropine« še enkrat nalijemo sladkorno vodo z enako vsebnostjo sladkorja, le da mešanico zdaj pustimo vsaj teden ali dva več. Zatem tekočino odlijemo, šipek in usedline damo na kompost, v »drugo« vino pa damo kisovo matico ali dodamo malo krepkega domačega kisa. Posodo, seveda še kar zavezano s krpo, postavimo na toplo mesto (med 25 in 30 º C) ter pustimo času čas oziroma ocetnokislinskim bakterijam dovolj časa, da pretvorijo alkohol v ocetno kislino, kar lahko traja več mesecev.