Smrdljivka v kokosovi juhi

Zadnje čase je ob vstopu v shrambo moj pogled pogosto obstal na pločevinki kokosovega mleka, ki me je očitno vabila »v obdelavo«. Sem in tja je to mleko v mojih recepturah dodatek v kakšni glavni jedi, pecivu, napitku, a prednost dajem kokosovi juhi, ki jo obožujem in je res že dolgo nisem pripravila. Za te potrebe sem v bližnji rodovitni dolinici na hitro »kupila« nežen in lep dodatek z nelaskavim imenom.

Sobota je dan, ko se mi nikamor ne mudi. Krištof je osnovnošolec in je šole prost dan, Eva, študentka, je, kar zadeva prevoz, že samostojna. Torej čas ni moj gospodar in delam po mili volji, kar želim. Ti dnevi so pri nas sicer delovni tako zunaj na vrtu kot v hiši. Sama sem v »skupini«, ki se ob sobotah giblje predvsem v notran­josti, med drugim posvečam čas kuhariji in preizkušanju receptur. Ta dan ima za mene še eno prednost, in sicer ob sobotah dobimo pomoč pri delu na našem »posestvu« in je tako vedno za mizo več jedcev, ki so nehote tudi moji pokuševalci in kritiki jedi.

Lepotica iz gozda

Sobotno jutro je bilo sveže in jasno, kukavica se je oglašala na vso moč in vse je kazalo, da je bil daljši sprehod že vnaprej določen. V mislih tisti trenutek nisem imela pločevinke kokosovega mleka in priprave zanimivega kosila, ampak svež zrak, gibanje in sprostitev. Pot me je zanesla skozi bližnji gozd proti dolini, ki je v tem obdobju polna užitne hrane in zdravilnih rož. Večina nabira čemaž, katerega vonj močno prevladuje na tem območju, a mene tokrat ni prevzel, da bi zavihala rokave in si ga tlačila v žepe.

Me pa ni pustila hladne smrdljivka (Aposeris foetida) z živo zeleno barvo listov in močno rumenimi cvetovi na dolgem in ozkem peclju.

Kot velja za regrat, da je lepotec na travniku, velja za lepotico gozda smrdljivka. Na hitro sta si celo podobna, pa kljub temu nikoli ne rasteta drug ob drugem. Smrdljivka ima bolj nazobčane liste in cvet je veliko nežnejši in manj bogat kot pri regratu. Zakaj smrdljivka? Odgovor nas popelje do švedskega znanstvenika, ki je »delal red« v botaniki in je rastlinam določal imena, Carla Linneja. Njegovemu nosu vonj te rastlinice očitno ni bil ljub, tako je dobila priimek »smrdljiva«, kar je ostalo zapisano do danes. A vam z gotovostjo trdim, da ne smrdi, še več, njen vonj in okus spominjata na surov riban krompir, kar je daleč od smradu. Morda bi bilo res bolj primerno ime krompirjevka, kot jo nekateri že imenujejo.

Odločila sem se, da smrdljivko »kupim«, in na poti domov nabrala šop listov in nekaj cvetov. Želela sem ohraniti liste in cvetove neovenele, zato sem jo ob prihodu domov nabrano kot šopek rož dala v skodelico vode in je bila nekaj časa v vlogi okrasa na delovnem pultu. Ni mi bilo do tega, da bi jo uporabila v solati (trenutno imam v visokih gredah solate za celo vas), ni mi bilo do rižote in prikuh, v katerih bi jo lahko uporabila, a topla juha je prava odločitev ne glede na letni čas. Smrdljivka se je izkazala za odlično sestavino v kombinaciji kokos-ingver. Dodala sem to zeleno in divjo začimbo, uravnovesila je okuse obeh sestavin iz shrambe, pikantnost ingverja in sladkobo kokosovega mleka, lahko bi pogrenila, a o tem ni bilo niti sledu. Videz mlečne juhe je bil privlačnejši, tisto nekaj zelenega pa je sililo moje sobotne pokuševalce k radovednosti, da so zajemali z žlico in ugotavljali, kaj je notri.

Edina pomanjkljivost je bila, da je bilo juhe premalo – ampak saj pravijo, ko je najslajše in še nismo dodobra siti, se je treba ustaviti.