Trnulje

Menda ni odveč, če vemo, da se rastlina, na kateri zorijo trnulje, imenuje črni trn. Njegovo latinsko ime Prunus spinosa z drugim, to je vrstnim delom pove, da je trnat oziroma bodeč, medtem ko prvi del imena nakazuje rodovno povezavo s splošno razširjenimi sadjerodnimi drevesi, kot so višnje, mandljevec, breskve in seveda slive in češplje, katerih prednik je tudi naš tokratni divjinec. Ko ga enkrat poskusimo, vemo, zakaj raje slive jemo. Ampak z malo truda ga na enostavne načine spremenimo v shranke z dolgo dobo trajanja.

Predstavitev rastline

Tu ni kaj zgrešiti, že spomladi ne, saj črni trn še pred olistanjem bogato zacveti z obiljem belih cvetov. V tem času bi mu bil nekoliko rad podoben glog, ki pa cveti po olistanju. Črni trn je do tri metre visok grm precej goste rasti, veje so polne trnov. Raste na robu gozda, v živih mejah in po robu zaraščajočih se travnikov. Rad ima prisojne kraje. Tudi na bolj kamnitih tleh se zelo dobro znajde. Razširjen je povsod po Sloveniji. Modri do temno modri plodovi so okrogli in so videti kot majhne slive. Na ogled se postavijo že konec poletja, vendar z njimi nimamo kaj početi vse do pozne jeseni. Glede na arheološke najdbe lahko predvidevamo, da so naši davni prednamci trnulje uporabljali za prehrano že pred okoli pet tisoč leti, zelo verjetno pa tudi tisočletja prej.

Nabiranje in shranjevanje

Plodove nabiramo jeseni, predvsem v drugi polovici, in zatem še pozimi. V tem času jih lahko kar takoj poskusimo, vsaj za osnovno orientacijo glede okusa, ter predelamo. Če jih naberemo prej, naj pred predelavo kak teden odležijo na hladnem, čeprav v hladilniku, ali pa jih kar zamrznemo ter zatem odtalimo in predelamo. Sušenje trnulj je podobno kot sušenje drnulj zahtevnejše opravilo, saj zaradi precej velike koščice po dolgotrajnem sušenju na suhem plodu ne ostane kaj več kot nagubana lupina.

Učinkovanje

Več kalcija kot kravje mleko, več železa kot špinača. Pa nemalo magnezija, da o kaliju, ki ga je v vsej zelenjavi in sadju na pretek, niti ne govorimo. In še manj o mikroelementih, s katerimi obiluje to trpko drobižje. Kje je zdaj tu logika, seveda ko govorimo o trnuljah? Po izkušnjah z divjimi plodovi nas tolikšna vsebnost rudnin, od katerih so v večini gojenega sorodstva ostale le sledi, seveda ne preseneča. Jerebika, šipek, borovnice in drugo divje sadje bolj jagodičastega značaja izstopa po količini rudnin in antioksidantov, medtem ko je glede vitaminov (šipek je veličastna cevitaminska izjema) večinoma bolj v drugem planu.

Trnulje so bogat vir rudnin in antocianskih barvil, ki imajo antioksidantni učinek, in manj kot povprečen vir vitaminov. V njih je na primer pet- do desetkrat manj vitamina C kot v mladih listih črnega trna, ki vsebujejo trikrat več tega vitamina kot limone. Vsebujejo še nemalo trpkih čreslovin, sadne kisline in sladkorje, ki pa zaradi trpkih in kislih sestavin komaj pridejo do izraza. Plodovi v ljudskem zdravilstvu med drugim slovijo po odvajalni moči, blažilnem učinkovanju pri krčih, razkuževalnem učinku na sluznice ust in grla in na sečila.

Priprava

Znano je izročilo o tem, da lahko trnulje jemo kar surove, naravnost z grma, ko jih vsaj enkrat, še raje pa večkrat, opari slana. Ampak ponavadi so še takrat kisle in vsaj zmerno trpke. Zato so primerne predvsem za predelavo v znane trajne čudeže: sok, sirup, marmelado, žele, vino, kis. Namočimo jih v žganje, belo vino, domače svetlo pivo, jabolčni ali beli vinski kis. Vložimo jih v slanico in jih naravno kisamo. Sveže plodove proti koncu priprave dodajamo zelenjavnim in mesnim jedem in zatem pazimo na koščice, ki jih v tovrstnih jedeh nekako nismo vajeni.

Marmelada iz trnulj

Ko jo pripravimo, daje vtis, da bo trajala večno. Njen rok pa je lahko zelo kratek, a je vse odvisno od našega pogleda na to, kaj je marmelada. To ni marmelada v vlogi sladkorne sadnosti na maslu s kruhom in to je marmelada kot odlična priloga divjačini ali govedini.

Pripravimo jo zelo podobno kot jerebikovo: trnulje damo v posodo, prilijemo toliko vode, da so z njo pokrite, in zavremo. Ugasnemo ogenj ter počakamo nekaj minut, posoda naj bo pokrita. Zatem tekočino odlijemo in tako ali drugače porabimo. Trnulje pretlačimo skozi pasirnik, da odstranimo koščice, nato pa dobljeno sadno kašo s polovično do tričetrtinsko količino sladkorja skuhamo v marmelado.

V slanici vložene trnulje

Trnulje operemo, naložimo v kozarce za vlaganje in zalijemo s slanico, ki jo pripravimo tako, da v litru vode raztopimo dve žlički in pol soli. Zapremo, pustimo na hladnem ter se pustimo presenetiti, vendar pred tem počakamo vsaj 3 ali 4 tedne. Če pripravek cepimo z 2 do 3 žlicami kisave ali zelnice, dogajanje v kozarcu usmerimo v mlečnokislinsko smer.

Neke vrste skoraj divja jota

Res je, da je jota ponavadi brez koščic, vendar lahko naredimo tudi tole, takole. Ta jed namreč zahteva nekaj izletniškega truda in nič manj pomemben odmerek apetita, ki ga na izletu pridobimo, da o ustvarjalnosti med pripravo niti ne govorimo. Gre namreč za to, da naberemo malo trnulj in brinovih plodov, ki pogosto rastejo tam, kjer niti trnulj ne manjka. Za sklepno dejanje uspešnega izletniškega dneva zvečer v vodi namočimo skodelico fižola. Naslednji dan ga skuhamo. Nato damo v drugo, večjo posodo kilogram kislega zelja in 3 do 4 naribane srednje velike korene rumenega korenja. Vse skupaj zalijemo s fižolovko in vodo, da tekočina sega skoraj do ravni zelja. Prilijemo še kozarec cvička ali temnejšega rdečega vina ter dodamo skodelico trnulj in žlico brinovih jagod. Potem ko zavre, kuhamo na šibkem ognju, dokler se zelje ne zmehča. Zatem ostane le, da dodamo kuhan fižol in razrešimo vprašanje zabele, ki je lahko klasično ocvirkastega ali popraženočebulnega tipa. Če drugače ne, jed zabelimo kar z oljčnim oljem.