V zmagoslavju

Vsekakor je skozi desetletja postalo nepogrešljivi spremljevalec športnih dogodkov. Pred in med tekmovanjem ga navijači uživajo zadržano, preudarno, ko pa napoči zmagoslavje, teče v potokih tudi med športniki. V deželah z bogato pivsko tradicijo ga boste redno srečevali tudi drugod, denimo na političnem parketu. Si predstavljate, koliko volivcev in davkoplačevalcev samo v Nemčiji stavi na pivo? Potemtakem je jasno, da je ni resne predvolilne kampanje brez poziranja s pivom. Poznamo pa tudi povsem drugačne pivske zgodbe daleč od potrošniškega sveta. Sicer niso tako medijsko zanimive, a pričajo o pivu kot delu življenja.

Na pivu z Anko Peljhan

Vodja marketinga pri DM in nekdanja misica je minuli vikend s sodelavci odlično organizirala ženski tek v ljubljanskem Tivoliju, v vročem dnevu pa ji je ob številnih obveznostih prijalo tudi hladno pivo. »Zanimivo je, da do 25. leta sploh nisem poskusila piva. Doma sem iz Maribora, zato sem se bolj spoznavala z vinom. Ko sem v smučarski družbi prvič poskusila pivo, sem ugotovila, da mi je neizmerno všeč. Privoščim si ga predvsem po športnih aktivnostih, tenisu ali smučanju, pa tudi po dolgem potovanju. Takrat me hladno pivo nekako spravi k sebi, očitno vitamin B dobro vpliva name. Čeprav sem Štajerka, imam najraje union, v tujini pa rade volje poskusim lokalna piva. Rada imam ameriški bud, avstrijski gösser, v Nemčiji si rada naročim pšenično pivo. Drugače ne maram temnega piva. Najpogosteje se odločim za točeno pivo, ki ga najraje pijem iz visokih, ozkih kozarcev. Če ustreza ambientu lokala, me ne moti niti vrček ali kakšni drugačni kozarci. Union bi lahko kaj postoril z dizajnom svojih kozarcev. Glede na okoliščine pa pijem pivo tudi iz steklenice, corono ali smila tako in tako ne moreš piti drugače.
Bila sem že tudi na Oktoberfestu, kjer je res živahno. Mislim, da je zadosti, če ga obiščeš vsakih deset let.«