Tiskane izdaje
Pri vsej stvari je najbolj zanimivo prav to, da je vino srednjega spola. Kot da bi vedelo, da bo tako najpametneje, da se pač ne bo nikomur zamerilo. Ko govorimo o sortah, se jasno zavedamo, da so ženskega spola, ko pa jih poimenujemo, kar takoj pride do sprememb. Laški rizling postane moški in je lahko »takšen ali takšen«, pinela, portugalka ali modra frankinja so seveda zelo ženskega spola, modri pinot pa prav nič. Chardonnay je neizpodbitno moški, zelen brez dvoma, syrah (kakor sorti pravijo v Franciji) ali tudi shiraz (kot isti sorti rečejo v novem svetu in tudi drugje) je pač bolj ženstvena. Če postanemo pozorni na opise vin, ki jih je zadnje čase vse polno v domačih časopisih, lahko ugotovimo le, da pisci raje izberejo eno ali drugo možnost, kot da bi vino spoznali za krepko. Naj bo torej krepek ali pa krepka. Nobene vmesnosti ne priznajo.
Pravzaprav nas vse to navaja k misli, da je končno slovnični spol zelo pomemben, in če so delitve tolikšne, dilema o moškem ali ženskem vinu ne more biti prav daleč.
Ali obstaja moško in žensko vino?
Pred nekaj leti so znane slovenske enologinje na degustaciji v Cankarjevemu domu skoraj demonstrativno izjavile, da je takšna delitev popolna neumnost in le posledica preživetih stereotipov. Moško vino naj bi bilo, to je menda jasno, krepkejše, torej bolj polno in z izrazito strukturo. Pri rdečih vinih je to bolj razumljivo, saj tanini in barvila, predvsem pa razmerje med trpkostjo in kislostjo, naredi vina bolj zahtevna v senzoričnem smislu, kar spet pomeni, da jih nevajen pivec ali pivka ne bosta zlahka sprejela. Pri belih vinih se šele v zadnjih desetih letih odvija podobna zgodba, ker se za pridelavo takšnih vin uporablja podobna tehnologija kot pri rdečih vinih. Uporaba različnih pridelovalnih postopkov pa ne naredi moškega ali ženskega vina.
Najbolj razširjeno je mnenje, da sladka vina precej bolj ugajajo ženskam kot moškim. Tudi tu gre za diskriminatorno pojmovanje, saj sladkoba ni domena žensk. Še več. Skoraj vsi smo bili dojeni in sladkoba materinega mleka (ali kakšnega drugega) je osnovni okus, ki mu pripisujemo varnost. Morda se zato na nekem italijanskem vinskem oglasu znajde nagica, ki si z roko pokriva prsi? Ker pa na proseccu piše brut, kar pomeni, da gre za suho vino, in je moda širokih kelihov v obliki dojke za peneča se vina že davno mimo, si že težko izmislimo dober izgovor. Mačo princip? Vino za moške?
Kar je grenko ali zelo kislo, nam tudi ni blizu in na splošno vzbuja dvom. Tudi z barvami je podobno. Marogasta krastača ne vabi k božanju, kakšna drobna tropska kača v strupeno zeleni opravi pa straši. Tudi pripisovanje pretirane miline nežnejšemu spolu je na meji osladnosti. Sladka vina in predvsem izjemna predikatna pa znajo sama od sebe navdušiti staro in mlado, pa naj bo bitje moško ali žensko. Tolikšne koncentracije se zlepa ne najde v nobeni drugi tekočini. Sladkost je samo delček opojnosti, etanol pa je pri teh vinih že zanemarljiva količina.
Poznavalci pa, kot vemo, morajo prisegati na suho. To namreč ne zmore prikriti napak in torej hitreje pokaže pomanjkljivosti. Če bo kisline le kanček preveč, bo skočila iz vina, in če bo vino le malo preveč omledno, bo za poznavalca prazno, nezrelo in revno. Odločajo torej podrobnosti. Detajli.
Moškim se pripisuje večje poznavanje vin, kar je morda pred dvajsetimi leti še držalo, zdaj pa sodobne ženske hodijo na vinske tečaje, se udeležujejo avkcij in imajo lastne vinske zbirke. V trgovinah odločajo tudi o nakupu vin, zato znajo spretni trgovci vinske police približati bolj ženskim oddelkom, na primer kozmetiki. Seveda spet ne vsako vino, temveč tisto, ki zna ujeti pozornost zaradi mode, kot so rozeji, ali nalepke, na kateri so narisane mile spominčice.
Takšen »modni dodatek«, ki še vedno namiguje na mlajše ženske, je vinski napitek, sestavljen iz 51 odstotkov vina, 31 odstotkov dealkoholiziranega vina (manj kalorij) ter 18 odstotkov grozdnega mošta (dovolj sladkobe), kar tržnik razloži takole: vino prispeva kislost in vinski značaj, etanola oziroma kalorij ne sme biti preveč, sladkorja pa ravno prav, da amaterke odvrne od ogabnih, umetno obarvanih, alkoholno sladkih mešanic. Če je to učna pot do pravega vina - se bo še čas prepričati?
V Veliki Britaniji so izvedli obsežno analizo pivskih navad Face Value, ki je v letu 2003 zajela 20.000 sodelujočih ter prinesla opise značilnih vinopivskih skupin in med njimi »Chardonnay Girl«. To je mlajša skupina deklet med 18. in 24. letom, ki po službi največkrat naročijo kozarec chardonnayja (ali drugo vino z močnim aromatskim profilom) v lokalnem pubu, po navadi v družbi, brez hrane, saj je glavni namen druženje. Spoznajo se na blagovne znamke, vedo, kaj jim je všeč, a se manj zanimajo za poreklo vina. To so tiste gospe, ki bodo v prihodnjih letih postale odločilno pomembne za obstoj tržnega dela vina ob vseh drugih pijačah. Pri nas nam obupno primanjkuje podobnih analiz, še posebno zato, ker je večina vinarjev povsem odvisna od uspešnega trženja na domačem trgu.
In kaj menijo slovenske enologinje?
Večina enologinj iz naših večjih kleti je študirala agronomijo ali živilsko tehnologijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Prof. dr. Slavica Šikovec je bila mentorica mnogim diplomantom, doc. dr. Tatjana Košmerl ohranja žensko tradicijo izobraževanja iz enologije. Tudi v pretekli generaciji je bilo veliko pomembnih enologinj, zato upravičeno rečemo, da so v zadnjih treh ali štirih desetletjih ženske pomembno zaznamovale vse kakovostne in slogovne premike slovenskih vin. Pred nami je nekaj utrinkov zelo zaposlenih gospa, ki so se zapisale vinu:
Darja Bovha iz slovenskobistriške kleti je dala pobudo za druženje žensk, ki so v nenehnem stiku z vinom v gostinstvu. »Pomladno vino« je znamka, ki naj bi prepričala tudi nejeverne Janeze, da je zares suho (do štiri grame sladkorja na liter), polno in krepko vino izbor ženskega okusa. Odločila se je za belo zvrst, ki se odlično poda h glavnim jedem. Del izkupička od prodaje namenijo revnim družinam. Pri projektu, ki traja že štiri leta, sodelujejo tudi soproge predsednikov držav in druge ugledne gospe, ki ne vidijo potrebe po razlikovanju med moškim in ženskim vinom. Darja meni, da več žensk pije rdeče vino, poudarja pomen nalepke ter trdi, da so ženske bolj odprte za novosti kot moški. Po izbiri vina bi lahko celo uganila, v katerem znamenju zodiaka je rojena vinopivka ali vinopivec. Pravi, da so tudi pri nas pri nakupu vina v trgovini ženske postale najbolj pomembne.
Klavdija Topolovec v radgonski kleti najbolj skrbi za penine in trenutno daje prodajno prednost penečim se rozejem. Izkušnje pa vseeno govorijo, da je traminec za marsikatero vinopivko pravo žensko vino, k čemur lahko svoje prispeva večja sladkost. Le zakaj so penine po drugem vrenju morale devet mesecev ostati v stiku s kvasovkami? In prav pomenljivih devet mesecev? Zgodba seže v Šampanjo, kjer so znane »vdove« (npr. Veuve Clicquot) izumile tehnološke postopke, ki so zdaj v splošni rabi. Tudi prvi peneči se roze je izumila ena od njih. Torej ženske v stoletni zgodovini vina niso stale ob strani.
Milena Cigut iz kapelske kleti soglaša s Klavdijo, da so ženske kar precej naklonjene tramincu, sama pa ima »suh« okus. A ločevanje na moška in ženska vina se ji nikakor ne zdi smiselno. Med rdečimi vini bi v njihovih goricah modri frankinji pripisala lepo prihodnost. Glede na njene vinogradniške izkušnje bi ji že morali verjeti. Poudari pa, da se mora sauvignonu vsako leto še posebno posvetiti, saj je vse odvisno od trgatve ob pravem trenutku.
Janja Klanjčar iz ormoške kleti sodi v mlajšo generacijo enologinj. Na vprašanje, katera sorta jo najbolj pritegne, je odgovorila kot iz topa: sauvignon, zaradi fascinantnih arom, ki lahko očarajo in nekatere odbijejo. Drugače kot druge opaža več moških pivcev sladkih vin. Ker je že od majhnih nog spremljala vinogradniške starše, ji ni tuje prav nobeno opravilo. Mlado vino, ki ga je pripravila lani, ima bledovijoličast odtenek sivega pinota in »sauvignon driven nose«, kot bi rekli Angleži. Smisel za vinski slog ji bo še zelo koristil, ker osnovna kakovost ne odloča več o prodaji.
Ivanka Badovinac iz metliške kleti ima vinogradniške korenine. Ne more mimo modre frankinje, ki je temelj za črnino s priznanim tradicionalnim poimenovanjem. Kadar je prodajna uspešnost odvisna le od enega vina, se vse vrti okrog edinca. Razvajeni pivci pa tako nenehno želijo novosti. Žensko ali moško vino? Smo za hece?
Monika Kosmač v vipavski kleti nima lahke naloge. Klet je velika, zato se da vse postoriti le s pomočjo enoloških sodelavcev. Izostren čut za pravo izbiro tehnoloških postopkov je ključen za stabilno kakovost in želen slog vina. Moški proti ženskam? Neumnost! Dobra vina se vedno izkažejo pri obeh! Pinela in zelen sta uspešni samonikli sorti, a nov slog polne malvazije ji zadnje čase leze pod kožo. Ugotavlja, da so starejši pivci naklonjeni sladkim vinom.
Zdenka Blaškovič iz kleti Goriška brda pravi, da je enološko delo način življenja, saj pri vinu ne moreš ponavljati receptov, ker se ves čas nekaj spreminja. Vino je živa stvar. A če bi se že morala odločiti, bi dala prednost zrelim rdečim vinom. To so njena »preferita«! Za dušo. Se pa vseeno spomnim, da je nekoč chardonnayju občudujoče rekla »šardonejčk«. Torej ne bodo zmagovale samo rdečine.
V mednarodnih krogih pa se giblje veliko strokovnjakinj z uglednim naslovom Master of Wine (MW). Gre za specialistke, ki predstavljajo ozko vez med kupcem in enologijo. Združujejo namreč strokovno in marketinško gledanje. Angela Muir je v Sloveniji opravila pomembno svetovalno delo, ki je našim kletem približalo znanja, ki odločajo o prodaji na mednarodnem trgu, zato izvozni rezultati niso izostali. Tudi Caroline Gilby, MW, je v zadnjih nekaj letih spoznala naša vina in napisala zelo lepe ocene za vina iz srednjega in visokega cenovnega razreda, kar kupcem sporoča, da smo tradicionalna vinorodna dežela, a tudi vinska destinacija, kjer je vino vredno kupiti. Lani nas je na hitro obiskala tudi Jancis Robinson, MW, ki sodi med najbolj vplivne vinopiske in ocenjevalke vin na svetu. Lahko se jim le zahvalimo za spodbudne zapise in za prispevek k prepoznavnosti slovenskih vin.
Ker je prodaja vina PR-projekt tudi v domačih logih, je prav, da omenimo vinopiske Darjo Zemljič, Uršo Cvilak in Nino Levičnik, ki si, sicer vsaka po svoje, prizadevajo, da bi vino ohranilo ugled, ki si ga zasluži. Prav tako je med kmetijskimi svetovalkami nekaj strokovnjakinj, ki so večino svojih prizadevanj posvetile vinu, in če bi našteli še someljejke, vinske kraljice in princeske, bi komaj omenili vse.
Čisto na koncu samo še ugotovitev, da so v preteklosti o vinu pisali le moški, danes pa ni več tako. Sicer pa sta celo Dioniz in Bakhus prišla pozneje. Vinske boginje so v egipčanskih časih že imele svoje vinske tečaje.
Iz priloge NeDela Odprta kuhinja
