Z ulice je vse dobro

A zagreti častilci lokalnih prehranjevalnih navad mojega kova se nismo dali: po napornem zapravljanju denarja na tržnici domače obrti, tekstilnih umetnosti, začimbnih bogastev in okrasja vseh vrst v Ubudu sem od uličnega prodajalca na njegovo veliko začudenje pohrustala gado gado, sede stisnjena med stojnico z risbami na eni in svilenimi šali na drugi strani.

Gado gado bi v slovensko živilsko terminologijo prevedli kot mešanico zelenjave, prelito s sladko-pekočo arašidno omako. To so bistvene sestavine, ki dopuščajo številne variacije - v omenjenega pouličnega so zamešali tofu (ki ga imajo Indonezijci zelo radi) in riž (ki ga imajo vsi Azijci zelo radi) ter vse skupaj ponudili kot hladno župco. V sosednji stranski uličici bodo cmarili svojo različico; vedno pa bo brezmesna, tako da je to varna izbira vegetarijancev (če lahko spregledate potencialne ribje-škampne paste v omaki). Glede pikantnosti pa tudi - omaka je priljubljeno pribežališče čilijev.

A ker je Ubud turistično središče otoka, sva se s prijateljico vživeli tudi v to vlogo in šli v restavracijo, v kateri sva naročili snobovsko izvedbo te jedi. Kot po navadi so se domačini izkazali v estetiki aranžiranja: zrezana in nasekljana zelenjava, kuhano jajce, čips iz rakcev in tempeh so bili okusno - in okusno! - razprostrti, obkrožajoč posodico z omako, pokapano s sojino omako v obliki srca. Takrat sva imeli obe edinkrat na vsej poti prebavne težave. Še enkrat se je izkazalo, da so lokalne navade samoumevno dobre. Tudi, če peče - domačini že vedo, zakaj.