Tiskane izdaje
V kuhinji Vesne Milenković ni panike. Vse teče gladko, brez živčnosti in z obilico dobre volje. Jedi so preproste, okusi čisti in primarni, vendar čarobni. Vesna kombinira izbrano, a brez eksotike, izlušči osnovno, pametno začini in – doda svojo pikico na i. In prav zaradi te nam pri pokušanju njenih jedi uide sloviti »mmmm«, ki pove vse.
Za Vesno Milenković ni bilo kuhanje nič več od nujne potrebe, ki je zahtevala le osnovno znanje, vse dokler ni dobila sina. Mesec dni po rojstvu so namreč ugotovili, da je alergičen na precej živil, ki jih je prek mame dobival z dojenjem. Namesto da bi nehala dojiti, se je raje poglobila v knjige, poizvedovala ter z opazovanjem in materinsko intuicijo ugotavljala, kaj otroku škodi in kaj ne. Ko je prvič stopila v trgovino z zdravo prehrano, se ji je zdelo, da je prišla na drug planet, saj ji ni bilo jasno, kaj je čemu namenjeno v tej ponudbi.
Kmalu je pridobljeno znanje obrodilo sadove. Začele so se prepletati ideje, kaj in kako kombinirati, kaj je nepotrebno in kaj koristno. Sina je dojila skoraj leto dni, alergije pa so se zmanjšale na najnižjo stopnjo. Ko se je zapletla v enoličnost vsega tistega, kar je jedla samo zaradi sina, je začela eksperimentirati z začimbami. In uspelo ji je. Tudi sama je začutila, kako ji prija nova prehrana, kako se vračajo primarni okusi. Padla je v svet na novo odkrite kulinarike in očitno zanjo ni več vrnitve. Hkrati je začel njen petnajst let mlajši brat Mario Sombolec študirati na fakulteti za šport, pri čemer se je močno zanimal za zdravo prehranjevanje in raziskoval prehrano. Vesna mu je razkrivala svoje znanje, on je njej zaupal svoje, in tako se je med njima razvilo svojevrstno spodbujajoče eksperimentiranje in tekmovanje. Toda takrat še pomislila nista, da ju bo vse skupaj nekoč pripeljalo do sodelovanja.
Vesna pravi, da v njeni prehrani ni pretiravanja, velikega odrekanja ali skrajnosti. »Moje glavno vodilo je bilo, kako v najkrajšem času z navadnimi živili pripraviti zdrav obrok, ki bo ohranil vse kakovostno in koristno ter obdržal primarne okuse. Otroci so se naučili tega, kaj je zdravo in koristno, vendar pa ne gojimo nikakršne strogosti. Ko si kaj zaželimo, si to privoščimo. Tudi kakšno 'packarijo', kot so pokovka in kokakola v kinu, hamburger, pomfrit,« pravi vedno dobrovoljna gostiteljica.
Osvoboditev
Zaposlena in vpeta v vsakdanji ritem odhodov v službo in vračanja domov, razpeta med vlogo nekoga, ki bi rad ugodil nadrejenim, in vlogo žene, ki skrbi za družino, je preprosto izgubila samo sebe. Odločila se je presekati in pobegniti od razmišljanja, da je biti zaposlen edini možni način, da pokažeš odgovoren odnos do družine. Pustila je službo in nekaj mesecev preprosto živela, se osvobajala prejšnjega načina življenja, se družila s prijatelji, otroki, možem in – kuhala. Z ljubeznijo. »Živo in jasno sem prvič začutila, da me ne nosi nekakšen tok, da dojemam, kaj hočem in česa ne. Tudi v odnosu do prehrane. V odnosu do materinstva, do partnerstva, do sebe.«
Ko je njen brat, ki je končal študij in se došolal v tujini, postal osebni svetovalec za prehrano in trener fitnesa, sta združila njegovo znanje in njene praktične sposobnosti. Pod okriljem njegovega portala Feel Good občasno organizirata kulinarične delavnice, na katerih Mario podaja teoretično znanje, Vesna pa svoje kulinarične spretnosti. »Danes, ko je čas največja vrednota, se je dobro naučiti tega, kako pri kuhanju porabiti čim manj časa in denarja, hkrati pa jesti zdravo in dobro. Tukaj ni veliko znanosti: izbiram čim manj industrijsko predelana živila, sploh ne uporabljam bele moke, sladkorja, prav tako ne vegete in podobnih industrijskih dodatkov. Gre za načela prehranjevanja Feelgood: posegamo po živilih, ki bi jih lahko tudi sami nabrali, izluščili, pridelali ali ulovili. V vsak recept poskušam vkomponirati živila, ki vsebujejo glavna hranila – beljakovine, maščobe in vlaknine. In ne pretiravam z ogljikovimi hidrati. Potem ko usvojite osnovno znanje, se je treba le še prepustiti domišljiji, slediti občutku, si drzniti prestopati okvire tradicionalnega in običajnega ter eksperimentirati.«
Srečna je, da se je odločila zapustiti službo. Vsak človek si želi biti ustvarjalen, pravi, in s tem upravičuje to svoje dejanje. In čeprav še vedno občasno »ustvarjalno obrača številke«, je veliko bolj ustvarjalna in srečna za štedilnikom, na tržnici, pri iskanju rešitev in pogovorih z lastnimi brbončicami. »Rada imam izzive, uživam v vsakodnevnem kreiranju jedi, zadovoljna sem, kadar imam priložnost to svoje znanje prenašati na druge. Moje življenje je veliko lepše, odkar letim na krilih kulinarične domišljije, in moja hrana je bolj okusna, ker sem srečna in svobodna,« zatrjuje Vesna Milenković.
