Odprta vrata: Etno terapija

Muzej kot muzej, se mi je zdelo od začetka. Potem smo sedli za mizo in z lesenimi žlicami jedli juho iz leče pa suhe klobasice ter lešnike. Takrat sem postala bolj dojemljiva za bistvo te hiše. Opazila sem modrikast dimček, ki je kot narobe obrnjeno morje valoval pod stropom črne kuhinje. Pa vdolbine starinskih zelenih pečnic. Razmišljala sem o čevljarju, ki je menda nekdaj sedel in delal v kotu pod oknom v izbi. In o kozi, ki je meketala spodaj v hlevu. V Severjevi hiši v Polhovem Gradcu je namreč konzerviranih nekaj stoletij zgodovine. Lastnike so domačini poučili, da se takih starin pri obnovi ne sme »rofkati« - spuliš ven kamen in se podre nekaj drugega. Zato so se odločili, da bodo simbolično »kamne« nosili nazaj v nekakšni, kot pravijo, etno terapiji. Na koncu nič več v tej hiši ne bo govorilo o 21. stoletju. Severjeva hiša je prikupna starinica. Tišči se hriba, ki nosi enako ime kot domačija, in stoji na zadnjem ovinku pred lepo obnovljeno polhograjsko graščino. Pisnih virov ni veliko, vendar je nekako v veljavi prepričanje, da je bila hiša graščinsko sodišče ali upravna stavba. Uradni list RS, ki jo obravnava kot del zaščitenega zgodovinskega jedra mesta, jo opisuje kot vrhhlevno poznobaročno predstavnico skromne kmečke arhitekture. Zaradi svoje regionalne stavbne podobe in izjemne lege v prostoru soustvarja značilno podobo Polhovega Gradca, še piše.


Hiša je leta 1980 prišla v širšo družino Juterškovih. »Najprej si jo je za vikend izbrala ena od tet, pozneje sta jo prevzela moja oče in mama, zdaj pa midva z možem,« pripoveduje Nataša Prestor Juteršek, mojstrica oblikovanja keramike in ohranjanja etnološkega izročila. V naši prilogi smo jo že predstavili in dobro se spominjam, kako je takrat utrujeno dejala, da se je v njeni družini vedno nekaj zidalo, gradilo in prenavljalo in da si je sama vedno želela le majhen in topel dom, s katerim ne bi bilo veliko dela. Želja se ji ni uresničila. Potem ko so končali obnovo hiše v Lazah na Planinskem polju, kjer živijo, so zdaj znova sredi dela - v Polhovem Gradcu. Domačijo, ki ohranja lep kos ljudske stavbarske dediščine, sta se z možem namenila v celoti konservirati. To ne pomeni restavrirati, ampak vrniti v prvotno stanje, ki mu sama rečeta »srednjeveško«.


Kdo ve, morda tiči zametek te odločitve prav v dejstvu, da po lastni odločitvi v hiši nimajo elektrike. Mirko Juteršek, znani likovni kritik in umetnostni zgodovinar, Natašin oče, je namreč kategorično zavrnil, da bi drog za elektriko pri obnovi zabili naravnost v sredo strehe, se spominja Nataša. Raje so na pragu 21. stoletja ostali brez elektrike in tako je še do današnjih dni. In to hišo pravzaprav ločuje od muzejev - v teh namreč človek vseeno kje opazi kak radiator, vtičnico za elektriko, v Severjevi domačiji pa boste oboje zaman iskali. In ko bo konserviranje hiše v celoti končano, bo enaka usoda doletela še druge ikone napredka 20. in 21. stoletja.


Prestorjeva sta, ko sta od Natašinih staršev prejela Severjevo »štafeto«, najprej iz hiše izbila kopalnico in bosta nazaj pripeljala lesene škafe - seveda, ko jih bosta našla. Kadar sta v hiši, se v resnici lotita kuhanja v črni kuhinji in z zgodovinsko opremo: hrana brbota v litoželeznih starih loncih in kozicah, svetita pa si s svečami in petrolejko. Kuhinjska omara? Je pravzaprav ni: nasproti kurišča je v steni niša, v kateri je zložena skromna kuhinjska oprema, ki pa je povsem funkcionalna, pove Nataša. To je hkrati še eden od poudarkov, ki dela to hiško drugačno: Nataša vztraja, da bo konservirana, a v celoti uporabna. Torej brez stolov, na katere se ne sme sesti, brez rjuh, ki bi bile lepe, a sprhnele, brez posodja, ki bi bilo samo dekoracija. Celo kopalniški škafi bodo služili svojemu namenu, zatrjujeta lastnika.


Svetlejša in bolj bogata kot črna kuhinja je sosednja soba, hiša. Luč vanjo pripeljejo sicer majhna okna, ki pa jih je dovolj, da v prostoru ni mračnjaško, k pravemu razpoloženju pa prispevajo sveče, ki jih lastnika zaradi resnične potrebe prižigata povsod in venomer. Nekdaj se je v tem prostoru jedlo in spalo, opisuje Natašina mama Majda Juteršek. »Tu sta bili skrinja in postelja, ki so jo uporabljali starši, medtem ko so otroci spali na peči. Stari starši so bili v sosednjem prostoru, v kamri,« je še povedala v intervjuju, objavljenem v uporabni knjižici Vonj babičine kuhinje, ki so jo pripravili in izdali na OŠ Polhov Gradec.


Zdaj sta Prestorjeva na polovici poti. Od notranje opreme jima manjka še precej kuhinjskega posodja, lavorji, vedra in vrči za kopalnico pa gosji puh za pernice. Celo za kostanjev les za zunanje plotove sta ugotovila, da bo problem. Imata pa zato ličkanje - in to bio! -, ki bo postalo posteljno polnilo. Čaka jih le še nekaj večerov, ko bodo po starem, z vilicami, cefrali listje. So pa, zanimivo, rešili zadrego z laneno posteljnino: že prejšnji teden, ko smo objavili napoved za ta prispevek, je poklicala neka gospa in jima jo podarila.


Severjeva hiša ima to moč, da v obiskovalcu vzbudi zanimanje za zgodovino. Tako ga po odhodu samega od sebe vleče še naprej in naredi vsaj krog okrog bližnje graščine, znane po grofu Blagaju in njegovem volčinu, ki ga je prišel po odkritju gledat celo sam saški kralj Friderik Avgust II. Na poti domov, v Ljubljano, pa z drugačnimi očmi pogleda mogočno gotsko cerkev v Dvoru. Ampak, tudi Nataša Prestor po drugi strani kdaj pa kdaj z drugačnimi očmi pogleda na Severjevo hišo in hrepeneče dahne: »Včasih si želim, da bi se v kakem kotu skrivala kaka drobna vtičnica. Saj ne zaradi drugega, zato da bi lahko temeljito pospravila ...«