Tiskane izdaje
Med zakonskimi zvezami, razvezanimi leta 2007, je bilo 48,5 odstotka takih, v katerih ni bilo vzdrževanih otrok. Med drugimi pa je bilo največ takšnih, v katerih so skrbeli za enega otroka.
Veliko razočaranih zakoncev ne bi nikoli več želelo videti svojega nekdanjega partnerja, a če je razpadla družina, je to popolnoma nemogoče. Tudi ločevanje zahteva srečevanja in usklajevanje. Mnogo se jih napoti na center za socialno delo, kjer poskušajo urediti svoje odnose in opredeliti odnos do otrok. A čeprav je slišati preprosto, po ločitvi sledijo težki trenutki. Ko se poslavljaš, se zgodba pravzaprav šele dobro začne.
Govoriti v tretji osebi
Brigita Žugman je psihologinja Centra za socialno delo Ljubljana Šiška. Vsak dan svetuje parom, ki se ločujejo, a so primorani »sodelovati«. Priča je težkim trenutkom, ki dokazujejo, da se težave zakona nikakor ne končajo z ločitvenimi papirji. »Pred mojo pisarno je zelo majhna veža, v katero se vstopi s prehodnega balkona,« začne pripovedovati Žugmanova. »Navadno ob dogovorjeni uri eden od staršev čaka pred vrati - v veži, drugi pa stoji na balkonu, govori po telefonu. Starši vstopijo kot tujci, se med seboj včasih niti ne pozdravijo, v komunikaciji se obračajo name. Tudi med pogovorom se s telesom redkeje obračajo drug k drugemu. Ko govorijo o drugem, uporabljajo tretjo osebo (on je vedno pozabil ..., ona mi vedno očita ...), čeprav sedijo pol metra narazen.« Preden starše (nekdanje partnerje) povabi na skupen pogovor, se ločeno pogovori z vsakim posebej in si tako poskuša ustvariti sliko, kako bosta delovala na skupnem srečanju. Kljub temu je bila že velikokrat presenečena: »Ženska, mati, ki na individualnem pogovoru daje vtis, da se dokaj dobro zaveda potreb otrok, želi dogovor, poudari, da je njen bivši kot oče izjemen človek in da so otroci zelo navezani nanj, ne izpostavlja lastne prizadetosti (ker se je mož odselil k ljubici), na skupnem pogovoru pa najprej jasno pove, da bo stike dovolila le, če ji nekdanji partner zagotovi, da 'ta nova' ne bo zraven. Ali pa drug primer: oče, ki je na vseh individualnih pogovorih zelo zadržan, izraža jezo na mater, ki je odšla in zapustila nekajletno hčer, zavrača skupne pogovore, ker svoje bivše ne želi niti videti, na srečanju pa po dvajsetih minutah pade v jok in svojo bivšo v solzah prosi, naj vendar pride nazaj, ker jo tako pogreša.«
Trudila se se pretvarjati
Ko Anita, ki se je ločila pred tremi leti, pogleda na svoje ločevanje in obdobje postavljanja na noge v ednini, pove, da takšne izkušnje vzbudijo čustva, o katerih si nikoli ni mislila, da so v njej. »Ko premišljujem o svojih preteklih dejanjih, se ne morem načuditi, kako so sploh mogoča. Prvo leto po razvezi sem se trudila pretvarjati, da se ni zgodilo nič hudega. Poročena sva bila sedem let, v zakonu se je rodila deklica, ki je bila, ko sva se razšla, stara pet let. A pretvarjanje je res zgolj pretvarjanje. Vsake toliko mi je 'počil film' in iz mene so privreli grozljiva jeza, zavist, ljubosumje; občutenja, za katera sem mislila, da jih sploh nisem sposobna. Vedno sem bila umirjena in razumska. Zdaj pa se mi je pripetilo, da sem vohunila za nekdanjim možem, se mu na cesti v velikem loku izognila, če sem ga videla v ženski družbi, in mu pošiljala grozilna pisma. Katastrofa!«
Tudi psihologinja Žugmanova je priča najrazličnejšim čustvom. »Veliko je jeze, strahu, zmedenosti, razočaranja (nad partnerjem in nad seboj), žalosti, obupa, tudi gnusa, apatije. Čutiti je veliko agresivnosti, pogosto gre za prikrivanje občutkov ali celo za zanikanje, pojavljata se maščevalnost in sovražnost.«
Prvi nasvet
Anita se je na ločitev dolgo pripravljala, preden se je odločila, da je prava zanjo. Vedela je, kaj piše v zakonu, kako urediti preživnino, stike, vedela je, da otrok mora preživeti čas z očetom. Čeprav se je ločila od moža zato, ker ji je bil nezvest, se je zavedala, da otrok s tem nima nič ter da nekdanjega partnerja ne more kaznovati tako, da mu ne dovoli videvati hčere. A žal je tisto, kar moraš narediti, vsaj na začetku veliko teže, kot si sploh lahko kdo predstavlja. »V nekem trenutku - potem ko sem izvedela, s kom vse me je prevaral - bi najraje dosegla, da se moji hčeri nikoli več ne bi niti približal, a sem se zadnji hip ustavila, da ne bi naredila še večje neumnosti. To bi bilo res nezrelo.«
Center za socialno delo se trudi opozoriti nekdanja partnerja, naj se zavoljo otrok potrudita toliko sodelovati, da imajo vsaj minimalni občutek varnosti. »To lahko naredijo različno,« poudari Žugmanova. »Z iskrenostjo, odkritostjo, prisotnostjo, z jasno mejo med partnerstvom in starševstvom - tako z besedami kot dejanji. Opozorim jih, naj se ne slepijo, da otrok ne čuti razveze, kadar starši tako trdijo, hkrati pa večkrat poudarim, da vse, kar se pri otroku opaža, ni samo posledica razveze. Starše vedno znova usmerjam v iskanje pomoči - podpore v domačem in prijateljskem krogu ter tudi strokovne, pri svetovalcih, psihoterapevtih in v institucijah. Zelo konkretno jim rečem, naj se o svojih občutkih odkrito, vendar čim manj pogovarjajo z otrokom (le toliko, da jih ne zanikajo, saj jih čuti), ampak raje s svojo prijateljico, sorodnikom, sodelavko in seveda z bivšim partnerjem, če je le mogoče. Pri tem jim ponudim pomoč, kadar se mi zdi nujno (ker preveč ogroža varnost in vsakdanje življenje skupnih otrok), pa te stvari tudi zapišem kot predlog v svojem mnenju, ki ga s sodelavci skupaj pripravimo za sodišče.«
Nedvomno je ločitev, razpad partnerstva eden od največjih stresov, ki jih posameznik lahko doživi. »Kot vsak drug velik stres poseže v samo bistvo človeka,« opozori Žugmanova. »Dotakne se vseh potlačenih čustev zapuščenosti, zanemarjenosti, osamljenosti, ki smo jih vsi doživeli v stvarnih dogodkih otroštva, nato pa smo jih, največkrat nepredelane, pospravili na varno v različne prostore svoje osebnosti - pred samim seboj in pred drugimi ter nekako zadovoljivo delovali.«
Kdo sem jaz?
»Sem samo ločenka? Je to vse? Kako naprej? Kakšna je moja vloga v družini in kaj sploh je moja družina? Ta in podobna vprašanja sem si s trpkostjo v srcu postavljala kar dve leti. Vsi so me videli kot stroj, ki zmore tudi najtežje preizkušnje, ampak v notranjosti me je žrlo kot še nikoli. Ponoči so me preganjale more, v katerih sem videvala svojega moža z drugimi ženskami, prepričana sem bila, da je moja usoda srečevati moške, ki me varajo, in da bo tako tudi ostalo, ker sem ničvredna. Bila sem res grozen zgled svoji hčeri. Počutila sem se kot - žrtev,« pripoveduje Anita.
In tako se po ločitvi počutijo mnogi, moški in ženske. »Ločitev se zanesljivo dotakne strahu pred minljivostjo, občutek, ki ga prinese vsaka izguba, zato se pojavi občutek osebnostne ogroženosti,« poudari Žugmanova. »Zaradi njega se izgubi presoja, katere so potrebe mene kot odraslega v danih okoliščinah, katere pa so potrebe otrok. Ljudje počnejo marsikaj, zaradi česar imamo centri za socialno delo in sodišča ob in po ločitvah več kot preveč dela.«
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Ona!
