Tiskane izdaje
Washington - Vsakdo, ki je kdaj ugriznil v računalniško jabolko, ve, da je bil to pravzaprav ugriz spoznanja in da od tam ni več vrnitve. PC, Comp USA in vse drugo v trenutku postane zgodovina. In zadostuje en sam grižljaj. Natanko tak, kakršen je Applov zaščitni znak. Je mnogo več kot preprost logo. Je pojem prefinjenega industrijskega oblikovanja. Večina slavnih oblikovalcev priznava, da je Apple eno izmed redkih, če ne kar edino podjetje, ki izdeluje izdelke za množično porabo in ki se loteva oblikovanja z izdatno mero resnosti, odgovornosti in obsedenosti z detajli. Je tudi prijaznost do uporabnika in uporabnost ter stabilnost softvera. Pa še kaj ...
Za vsem tem stoji mož, ki sliši na ime Steve Jobs. Tudi on je ikona posebne vrste. Zato so mu po zgledu iPoda in iMaca skovali vzdevka iCon in iCEO.
Jobs je zunajserijski posebnež v vseh pogledih. Če bi bilo vse običajno, se ne bi pisal Jobs, temveč Jandali, po svojem biološkem očetu Abdulfatahu, ki je prišel iz rodne Sirije v ZDA študirat politične znanosti. A sta ga posvojila Justin in Clara Jobs. In še to po naključju, saj so njegovi biološki starši želeli, da bi ga vzgajala univerzitetno izobražena človeka, Justin in Clara pa nikoli nista končala fakultete. Obljubila pa sta, da bosta Stevu omogočila dobro izobrazbo. Obljubo sta sicer držala in vse življenje varčevala za drago šolnino, ampak Steve ni bil za stvar. Po enem semestru na prestižni šoli Reed v Portlandu v Oregonu je študij obesil na klin in pognal večino družinskih prihrankov. »Pojma nisem imel, kaj bi s svojim življenjem, in zdelo se mi je, da mi tudi šola ne bo pomagala najti odgovora na to vprašanje.«
»Izstop iz šole, ki se je sprva zdel strašljiv, se je pozneje izkazal za najboljšo odločitev v mojem življenju. V šoli sem sicer fakultativno ostal še osemnajst mesecev, vendar sem poslušal samo predavanja iz predmetov, ki so me veselili. Tam sem prvič slišal za kaligrafijo. Čeprav se mi takrat ni niti sanjalo, kako bi to znanje kakor koli in kadar koli v prihodnosti lahko uporabil v praksi, sem užival. No, vse se je vrnilo deset let pozneje, ko sva s Stevom Wozniakom snovala prvi Macintoshev računalnik. Bil je prvi računalnik z lepo tipografijo. Če ne bi hodil na tista predavanja, je zagotovo ne bi imel. In ker Windowsi v tem oziru kopirajo Maca, obstaja velika verjetnost, da je ne bi imel noben računalnik,« je razlagal svojo zgodbo študentom univerze Stanford.
Kmalu po dokončnem odhodu z Reeda je s prijateljem Danielom Kottkejem odpotoval v Indijo, kjer naj bi našel osebnostno razsvetljenje. Tam je še dodatno spoznal: »Nujno je treba v nekaj verjeti – v svoj pogum, v življenje, v usodo, v kar koli. Ta odnos me nikoli ni pustil na cedilu!«
K zenbudistični filozofiji se je zatekel tudi leta 1985, ko ga je John Sculley, ki ga je dve leti prej imenoval za direktorja Appla, nagnal iz podjetja. In to ravno v trenutku, ko so se mu začeli obetati res lepi dnevi. Kako te sploh lahko vržejo iz podjetja, ki si ga ustanovil? »S Sculleyjem sva sprva dobro sodelovala, pozneje pa sva se s svojimi mnenji znašla vsak na svojem bregu. Ko je upravni odbor potegnil z njim, mi ni preostalo drugega, kot da odidem. Bilo je grozno. Vse, za kar sem delal in o čemer sem sanjal, je izginilo. Vendar sem kmalu ugotovil, da še ljubim svoje delo. Spoznal sem, da sem kljub zavrnitvi še vedno zaljubljen. Zato sem začel znova. In tudi to, da so me odpustili iz Appla, je bilo ena izmed boljših svari, ki so se mi zgodile v življenju. Zdravilo je imelo ogaben okus, a njegovi učinki so bili blagodejni. Težo uspeha je nadomestila začetniška lahkotnost. V naslednjih petih letih sem ustanovil podjetji NeXT in Pixar, poleg tega sem srečal tudi žensko svojega življenja.«
V letih pri NeXT je dal duška nagnjenju do estetske popolnosti. NeXT Cube je bil takrat z naskokom najlepši računalnik na trgu. Pri Pixarju pa so izdelali prvi popolnoma računalniško zasnovani animirani film Toy Story. Kolo sreče se je še bolj obrnilo v Jobsovo korist, ko je leta 1996 Apple za 429 milijonov dolarjev kupil NeXT in se je Jobs vrnil domov. Njegova vrnitev pa je pomenila tudi Applovo renesanso. Pixar se je združil z Walt Disney Company in po menjavi delnici v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev je Jobs postal največji posamezni lastnik Disneyja. Pripada mu kar sedemodstotni delež, Waltov nečak Roy Disney ima le odstotek.
Vendar obstaja tudi drugi, manj prijazni obraz Steva Jobsa. Pravijo, da je največji egomanijak v Silicijevi dolini. Toda ko človek doživi tako hude viharje in izjemno veliko tvega, je nekako razumljivo, da stvari ne prepušča naključju. Zato vsi tisti zaposleni, ki se tresejo za službo, ko srečajo Jobsa v dvigalu Applove poslovne stavbe v Cupertinu, niso najrealnejši kritiki. Jobs prisega na individualnost. Navdušujejo ga skromni, ponižni in častni, a hkrati izredno bistri ljudje. Znan je tudi kot velik oboževalec Beatlov. »Ti štirje fantje so idealni poslovni model. Kot celota so vredni neprimerno več kot vsota vseh štirih posameznikov. Podobno je v poslu. Šele ko nadpovprečni posamezniki združijo moči, nastanejo prekrasne reči.«
Več v Delovi prilogi Kult!
