133 na uro: tako rekoč prebil bo zvočni zid s kolesom

Klettwitz – Hitrostni kolesar Damjan Zabovnik je včeraj v nemškem Klettwitzu opravil enega zadnjih preizkusov Eivie, ležečega kolesa, ki je tako aerodinamično izpopolnjeno, da je bolj ustrezno poimenovanje vozilo na človeški pogon. Z njim bo poskušal prihodnji teden v Nevadi preseči najvišjo hitrost, ki jo je človek kdajkoli dosegel s pogonom na lastne mišice, brez kakršnegakoli motorja – to je 133 kilometrov na uro.

Včeraj dopoldne je na dirkališču Dekra v Klettwitzu, kjer je Damjan Zabovnik opravljal zadnje treninge pred tekmovanjem, že drugega ali tretjega dne deževalo, takšno vreme pa Eivie ne ustreza. Zato je kolesar za trening tekel, pri Eivie pa so s sodelavci v ekipi opravljali še zadnje tehnikalije, denimo lepili nalepke – čeprav je kolo tako dovršeno, da tudi takšne malenkosti vplivajo na aerodinamičnost, je pritrdil Zabovnik.

Tokratna Eivie, pravzaprav Tušmobil EIVIE, je četrta različica ležečega kolesa z aerodinamično školjko, ki si ga je zamislil, oblikoval in ga tudi vozi, pri načrtovanju pa so mu med drugimi pomagali strokovnjaki iz Pipistrela in fakultete za strojništvo. Če zelo poenostavimo: Eivie ima bolj oster nos, njen najširši del je bolj pomaknjen proti repu, zaradi česar je trenje še manjše. Tudi voznikov položaj (pedala poganja leže v nasprotni smeri vožnje) je bolj spredaj, za nameček ga v vozilo še bolj natančno pritrdijo. Eivie 4 tehta okoli 20 kilogramov, njen zračni upor pa je menda kar 25-krat manjši od klasičnega dvokolesa. Za primerjavo še to: klasična kolesa dosegajo na pisti hitrosti okoli 70 kilometrov na uro.

Bistveni pogoj: Nevada

Z Eivie 2 je Zabovnik že dosegel osebni rekord na tekmovanju v ameriški Nevadi (World Human Powered Speed Challenge), to je 124 kilometrov na uro, z Eivie 3 je lani v eni uri prevozil 88,7 kilometra. »Mislim, da lahko s tem izpopolnjenim kolesom in ob ustreznih vremenskih razmerah premagamo sedanji svetovni rekord v hitrosti,« je mirno napovedal Zabovnik.

Eden izmed poglavitnih pogojev za to je – Nevada. Tolikšno hitrost je mogoče doseči pravzaprav v tamkajšnjih razmerah: »Nevada je na nadmorski višini 1400 metrov, proga ima nekaj naklona, asfalt je zelo gladek, toplo je in seveda ne sme deževati,« je našteval. Na nemškem dirkališču, ki je le 120 metrov nad morjem ter na podlagi, ki ne dopušča nobene dodatne potencialne energije, lahko kvečjemu doseže 110 kilometrov na uro.

Petindvajset ekip z vsega sveta

A stroj, ki žene takšno vozilo, je navsezadnje človek. Osemintridesetletni Velenjčan, ki živi zadnja leta v Črnomlju, se s hitrostnim kolesarjenjem ukvarja že več kot desetletje, prav tako s konstruiranjem koles, ki bi kar najbolj gladko drsela skozi zrak. Z ležečim kolesom je leta 2001 zmagal na maratonih Franja in Radenci, a ker so kategorijo potem tudi v tujini izločili, je začel loviti rekorde. In jih je dosegel že precej, med drugim svetovna rekorda v hitrostni dirki na eno uro in na 200 metrov z letečim startom na nižini.

Na tekmovanju v Nevadi je bil že šestkrat. Tokrat bo sodelovalo 25 ekip z vsega sveta, a Damjan Zabovnik, ki je tik pred odhodom pritegnil tudi zanimanje svetovnih agencij, brez omahovanja poudari, da nima nobena tako dovršenega vozila. Na pot se bodo odpravili v petek, v ponedeljek dopoldne se bodo že začele kvalifikacije, tekmovanje bo trajalo do 15. septembra. V Nevadi bi rad absolutnemu hitrostnemu rekordu, kot smo že poročali, dodal tudi rekord na 200 metrov z letečim startom na višini 1400 metrov.