Tiskane izdaje
V Izoli so v nedeljo doživeli čudež. Na več načinov. Najprej z vremenom. Kdor se je sprehajal ob morju, je že zaradi toplega sonca in pomladnega ozračja dejal – čudež.
Sicer pa so po zaslugi Kulturnega in športnega društva Istra brez meja praznovali 450. praznik izolskega čudeža.
Praznik, kot se spodobi. Na glavnem (Izolani mu rečejo carinskem) pomolu se je kar trlo ljudi, v vsem dnevu jih je prišlo več tisoč. Vabili so s stojnicami, glasbo in lepimi tradicionalnimi čolni.
Ob stojnici, na kateri so golidarice ponujale ocvrt kruh, medico, kroštole in še druge domače priboljške, se je ustavil radoveden Mariborčan in vprašal, kaj se pravzaprav dogaja. Mlada golidarica mu je v nekaj stavkih pojasnila legendarno izolsko zgodbo o čudežu.
Leta 1380 se je pred izolsko obalo znašlo strašno genovsko ladjevje, ki je napadalo in plenilo po Jadranu.
Prestrašeni meščani so se zatekli v svojo glavno cerkev in molili. Druge izbire niso imeli.
Tedaj je menda z izolske cerkve sv. Mavra proti odprtemu morju poletela golobica, na Izolo in morje pa se je nenadoma spustila megla.
Če bi se to zgodilo februarja ali marca, zaradi običajne temperaturne inverzije v tem delu Jadrana ne bi bilo nič nenavadnega. Oktobra pa je to res pravi čudež.
Genovski osvajalci so bili ujeti, saj niso več vedeli, kam. Nenadoma so nad ladjevjem zagledali golobico in ji, misleč, da jih bo pripeljala v mesto, sledili.
A golobica je letela proti odprtemu morju in po več urah so bili Genovčani daleč stran. Tedaj se je golobica vrnila pred izolsko cerkev in iz kljuna spustila oljčno vejico (v znamenje miru in varnosti).
Izolani so zato 23. oktober razglasili za izolski praznik, golobico z oljčno vejico v kljunu pa vklesali v občinski grb.
Tako so praznik slavili kar 448 let, do leta 1828, ko ga je tedanja »nova oblast« odpravila. Seveda, kakih 15 let prej so tod zavladali Avstrijci, ki so tudi v Istro prinesli nove navade in praznike.
Mimogrede, Izolani so se leta 1380 srečno izognili Genovčanom, ki so leto pozneje tako in tako povsem popustili pod beneško prevlado v Sredozemlju.
Toda kakih 540 let zatem so se s tovarno Arrigoni vrnili v Izolo. Domačinom tako v letih od 1920 do 1950 zagotovo ni bilo do oživljanja praznika zmage nad njimi.
Golidarice in Šavrinke
Golidarice so doma iz Čenturja, vasice nad Izolo, ki z imenom še vedno spominja na stare, dobre rimske čase. Z golidami so hodile po vodo v Čimer, kjer so lahko prale tudi v najbolj sušnih dneh.
Zdaj hodijo raje na izolske fešte in skupaj z drugimi ponujajo svoje dobrote. Če so oljke, vino in žganje, morajo biti tudi Šavrinke z izolskega podeželja.
Ribičem se kar samo smeji
Izola je v nedeljo žarela v soncu. Ribiči so izkoristili priložnost in prodajali obilni jesenski ulov.
Zdaj se jim naravnost smeji. Mreže so polne orad (zlatobrovov), ki jih prodajajo po 15 evrov za kilogram.
In na včerajšnjem prazniku ni bilo težko prodati nekaj deset kilogramov srebrno lesketajočih se in svežih prvovrstnih rib.
V žep jim je v enem samem dnevu padlo nekaj sto evrov. Ko bi takšna ribiška jesen trajala vse leto!
Nekateri trdijo, da se za takšno srečo lahko zahvalijo odvozu največjih ribiških ladij Riba 1 in Riba 2 v razrez. Prav zdaj ju režejo v ladjedelnici na drugi strani mesta.
Obe sta namreč vlekli lebdečo kočo (volante), ki jo imajo ribiči mrežarji za pogubno za ribje vire. Z velikanskimi in glasnimi mrežami dobesedno počistijo malo morje. S takšno tehnologijo so menda zadnjih 30 let povzročili več škode kot koristi.
Nekateri ribiči so torej veseli, ker Ribi že dalj časa ne ploveta več. Z gladke morske površine je nedaleč od obale skakala jata iglic. Le kako velike roparice: gofi, lice ali celo tuni, jih podijo tam spodaj?
Tudi turistični delavci so veseli. Turistični obisk je oktobra prav zaradi vremenskega čudeža veliko boljši kot sicer v tem času.
Izolski čudež so doslej praznovali že 450-krat. Egidio Krajcar, ki vodi kulturno športno društvo Istra brez meja, je dejal, da so hoteli z oživljenim praznikom nekoliko podaljšati turistično sezono, ponuditi nekaj tudi za konec poletja. Predvsem pa je njegov namen krepiti prijateljstvo med mesti in veslači severnega Jadrana.
Batane Istre
Na veslaški regati jih je sodelovalo kakih 160 iz Italije, Slovenije in Hrvaške, predvsem s starimi čolni: največ z jolami, dvakrat tudi z batanami in enkrat s tehniko »scia-voga«, pri kateri čolnar lahko vesla samo z enim veslom na krmi.
Če bi bilo kaj vetra, bi vsaj nekatere batane lahko razpele jadra, tako pa so še enkrat uživali v brezvetrju. In splavili temeljito obnovljeno batano Nona Pina, staro 34 let, v katero je Egidio Krajcar vložil kakih 3000 evrov in dva meseca pridnega dela. Posvetil jo je svoji noni, ki ga je veliko naučila o domačih krajih.
»Batana je četrti simbol Istre (poleg kamna, koze in oljk) in prvi simbol modre Istre. Ti od tri do pet metrov dolgi čolniči so generacijam Istranov pomagali preživeti,« je povedal Slobodan Simič Sime, avtor znamenite knjige Batane Istre, ki je pripomogla k oživljanju odnosa do starih istrskih plovil in spodbudila številne Slovence, da so se lotili gradnje batan.
»Njihova značilnost je ravno dno, ki omogoča plovbo v plitvinah, tudi po solinskih kanalih. Namenjene so majhnemu priobalnemu ribolovu in tudi cenejši rekreativni plovbi. Za 1500 do dobrih 2000 evrov in z malce spretnosti si lahko vsak obrtnik zgradi od tri do pet metrov dolg čolniček,« pove Sime.
V zadnjih dveh letih so jih izdelali kakih petnajst, pri nas pa jih imamo zdaj več kot 50; in lepo jih je videti, ko lično urejene in skrbno pobarvane krasijo gladino.
To kaže, da Slovenci obvladamo morje tudi na ta, najbolj elementarni način, da smo vsaj v tem pogledu vendarle pomorski narod.
In da za takšen uspeh ni treba namenjati nepredstavljivih milijonov evrov.
Še en čudež, pravzaprav.
