Adrenalinska služba varnostnika

Drago spusti zapornice, zapre kovinsko ograjo, si popravi ovratnik in se odpravi na redni obhod skladišča. Med osemurnim delovnikom, ki se začenja, ko marsikdo že trdno spi, si ga bo ogledal še petkrat. Njegov stanovski kolega Zlatko nekaj kilometrov stran z baterijsko svetilko pregleduje, ali so zaprta vsa vrata velikanske hladilnice, in čaka, kdaj se bo pripeljal tovornjak s hrano.

V eni izmed mestnih poslovnih stolpnic drugi Drago preverja nadstropje za nadstropjem, v samem središču pa se po pravem labirintu hodnikov, stopnišč, sob in dvoran sprehaja Željko ter med ugašanjem luči in pregledom neštetih kotičkov vdihava čarobni zrak ljubljanske Drame. Ta je lahko v skoraj popolni temi z nenavadnimi zvoki stare stavbe, sencami in igro svetlobe prav ... dramatična. Vsakdo pač ni pravi za nočnega čuvaja, oprostite, varnostnika.

Drago, ki varuje Sanolaborjevo skladišče v BTC, kot varnostnik pri Sintalu dela že deset let. Že iz prejšnje službe je vajen nočnega dela, zato zanj to ni problem. Edina težava je usklajevanje službe z družinskim življenjem, saj ne dela le ponoči, ampak tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih.

»V nočni izmeni je vedno prisoten adrenalin. Ker imamo nočne obhode, je treba preverjati tudi alarmne in protipožarne naprave, sobe z računalniškimi strežniki. In če hočeš dobro opravljati svojo službo, še zlasti nočno, ti ni dolgčas,« je povedal Drago. Večinoma dela le na tem objektu, včasih pa vskoči namesto sodelavke na recepciji sosednje stavbe. Ključen je prav prvi obhod, ko objekt zapusti še zadnji delavec in mora preveriti, ali so vsa vrata in okna zaprta in ali so vključene alarmne naprave.

Kakšnih posebnih incidentov doslej ni doživel. Kanček strahu je vedno prisoten, je priznal Drago. »Delaš sam – če sta dva, je drugače. Nočni varnostnik mora najprej poskrbeti za lastno varnost; če je onesposobljen, je enako, kot da ga ne bi bilo. Varnostnik se mora hitro odzvati, če opazi kaj nenavadnega, in obvestiti varnostno-nadzorni center, da dobi pomoč,« je pojasnil. »Če tega ne more storiti, je vse zaman.«

Tudi Sandi je pred 16 leti začel kot varnostnik, se preizkusil v intervencijah, zadnjih deset let pa je operativni vodja in skrbi za 35 objektov. Navzočnost varnostnika učinkovito odvrača morebitne nepridiprave. Pravi, da so bolj ogroženi objekti, ki imajo le tehnično varovanje, torej videokamere in senzorje gibanja. Mimogrede pojasni, da lahko orožje nosijo le varnostniki, ki prevažajo denar in delajo na intervencijah, in telesni stražarji.

Posebne šole za varnostnike ni: kandidat mora opraviti osnovno mesečno usposabljanje, lahko pa se dodatno izobražuje, denimo za operaterja rentgena. Osnovna plača varnostnika je precej nizka, je povedal Sandi, a z nočnim, sobotnim in nedeljskim delom ter z varovanjem prireditev se da zaslužiti malo več. »Delovne želje so odvisne od človeka: nekateri radi delajo v trgovinah, drugi pa bi delali samo ponoči,« je povedal Sandi, ki ne le usklajuje delo varnostnikov, ampak ga tudi nadzoruje, zato se pogosto nenapovedano odpravi na teren.

Nočna kavica

Zlatko, ki smo ga »zmotili« med varovanjem Mercatorjeve hladilnice na obrobju Ljubljane, je v tem poklicu že 11 let. »Prej sem montiral klimatske naprave, a sem imel težave s hrbtenico, zato sem moral poiskati nekaj drugega,« je povedal Zlatko in nam postregel z odlično kavo. »Najboljšo kavo kuhajo čuvaji in čistilke,« se pošali. »Varnostniki, ne čuvaji,« je pripomnil Sandi. V njegovi stroki so nekoliko občutljivi na izraz čuvaj, saj ta označuje najnižji razred – varnostnika čuvaja.

Zlatko dela v vseh treh izmenah. Na tehtnici za tovornjake s hrano med tednom dopoldne dela Mercatorjev tehtalec, ponoči pa
to nalogo prevzame Sintalov človek.

Družinsko življenje je v njegovem primeru bolj usklajeno, saj žena dela na istem delovnem mestu, zato si lahko uredita tudi kakšen skupen prosti konec tedna. Na obhode hodi po potrebi. »Včasih delavci delajo do polnoči, enih zjutraj, vlačilci tujih dobaviteljev se pripeljejo sredi noči, zato moram paziti, kaj se dogaja pri vhodu, s kamerami pa lahko spremljam, kaj se dogaja tudi drugod na objektu. A v 11 letih se ni zgodilo nič kaj pretresljivega,« je pojasnil Zlatko.

Dobro pa je pogledati tudi, kaj se dogaja pred domačim pragom, zato smo o tipičnem nočnem delovniku pobarali varnostnika Draga in Jožeta v Delovi stolpnici. Drago, ki ga je Jože določil za našega sogovornika, češ da je bolj fotogeničen, se z varovanjem ukvarja že 14 let, čeprav bi s svojim videzom lahko marsikoga prepričal drugače. S pomočjo računalniško vodenega sistema imata s kolegom nadzor nad vso stavbo, od daleč lahko odklepata in zaklepata posamezna vrata, lahko pa tudi vidita, kdo je kdaj vstopil kam, saj imajo vsi zaposleni v zgradbi magnetne kartice.

»Nisem poseben zaspanec, potrebujem šest, sedem ur spanja. Raje delam ponoči, kakor da bi moral vstajati zgodaj zjutraj,« z večnim nasmeškom pove Drago, ki je v prostem času tudi trener taekvondoja. Njegova nočna izmena traja 11 ur, a ne dela vsak dan: »Dva dneva delaš, dva dneva si prost.« »Ves čas moraš biti v gibanju. Občasno pregledaš okolico, dvakrat na noč pa moraš preveriti celotno stavbo. Ljudje prihajajo na Delo tudi sredi noči, najdejo pa se še kakšni nepridipravi, a se je vedno vse rešilo, kakor je treba. Smo se pogovorili,« se je zasmejal Drago.

Voden izlet po Drami

Nesporna zvezda večera pa je bil Željko, varnostnik v ljubljanski Drami, ki bi zlahka opravljal tudi vlogo vodnika, saj o stavbi in njenih zaposlenih ve več od marsikaterega družbenega kronista. Poleg tega resnično uživa v svojem delu. Zgradbo Slovenskega narodnega gledališča Drame varuje zadnja štiri leta, kot varnostnik pa dela šest let. Kako se je odločil za tovrstno službo? »Nekako me je privlačila. Rad imam red, rad vidim, da so stvari utečene. Kot varnostnik pa imam priložnost videti stvari, ki jih sicer ne bi, spoznavati ljudi, ki jih v kakšni drugi službi ne bi. Našel sem svoj objekt in sem neverjetno zadovoljen. Upam, da so tudi drugi z menoj.«

Nočno delo ima svoje prednosti: »Imaš več časa. Če hočeš študirati, ti je to omogočeno. Prej sem delal v pisarniški zgradbi, kjer mi je deset- ali dvanajsturni delavnik minil takole,« reče in tleskne s prsti. »Lahko sem bral, prinesel sem si uteži, študiral sem, imel sem omogočen dostop do interneta.«

Iranska invazija

Pred leti je bilo na obisku v Mali Drami polamatersko gledališče iz Irana, se spominja Željko. Imeli pa so zelo malo časa za priprave, kaj šele, da bi se navadili na labirintne hodnike. Po koncu predstave so se vsi skupaj še malo poveselili, zato njihovi gostitelji niso bili prepričani, ali so vsi Iranci res odšli iz stavbe. »Poklical me je inšpicient (vodja predstave) in povedal, da obstaja možnost, da smo izgubili tri iranske tehnike. Zabavno pa je bilo, ko smo to javili v varnostno-nadzorni center – če bi se po naključju sprožil kak senzor, da bi vedeli, da je vse v redu. Da bi bila stvar še bolj smešna, je v VNC delal nov varnostnik, ki je mislil, da imamo v Drami tri iranske teroriste,« je povedal Željko. No, na koncu se je vse razčistilo.

Nočni obhod

Željko se vsako noč odpravi na popoln obhod po labirintu hodnikov, sob in dvoran. V Drami pregleda vse, kar bi varnostnik moral pregledati v katerem koli objektu: »Voda, elektrika, poškodbe, kar koli nenavadnega, vonj. Zgodilo se nam je že, da kakšna dišeča sveča ni do konca ugasnila. Bolje je tisočkrat preveriti.«

»Tukaj se dogaja vsa ta magija,« je občudujoče povedal, ko nas je popeljal na veliki oder. Tudi sam si rad ogleda kakšno gledališko predstavo, čeprav pravi, da ni najbolj umetniško nadarjen in da ima najraje komedije: »A te potolčejo kateri koli film. Ni se mi še zgodilo, da bi v uri in pol v kinu 'crkaval' od smeha.«

Nad zaposlenimi je navdušen: »Drama je kot ena velika družina. Seveda so v veliki družini občasna trenja, nesoglasija, a nič takšnega, česar se ne bi dalo rešiti. Ne glede na to, kaj si človek misli o igralcih, so to zelo prilagodljivi ljudje,« nam je razložil, ko smo stopili v eno od garderobic, v kateri »prebiva« po več igralcev hkrati. »Prha mora biti. Predstave so lahko tako naporne, da so včasih takšni, kakor da bi prišli iz telovadnice.« Željko niti ponoči, ko je v veliki zgradbi popolnoma sam, nikoli ne stopi v garderobo, v kateri je ostala prižgana luč, ne da bi potrkal, razen če je stoodstotno prepričan, da se je na vhodu resnično poslovil od človeka, ki jo zaseda.

Hodniki, kjer čez dan vse vrvi od življenja, so ponoči popolnoma prazni. Željko mora med obhodom sproti ugašati luči v vseh prostorih, ki jih je že pregledal. In to daje še dodatni element osamljenosti v stari zgradbi. Morda tudi strašljivosti? »Če sem v Drami povsem sam, kakor redko se to že zgodi, se mi je že zgodilo, da so se mi začele dozdevati stvari. Nekoč, ko se mi je pokvarila tale meglajtka [ročna svetilka mag-lite], sem zagledal svoj odsev v ogledalu. Bilo je zelo zabavno,« je pripomnil Željko, ki se strinja, da bi Drama s svojimi neštetimi hodniki idealna za snemanje kakšne grozljivke: »Točno to. Žaga 7 v Sloveniji.«

Neke druge noči se mu je zgodilo, da je podoživel prizor iz srhljivke Temna voda. »Zaradi zelo močnega naliva so se zamašili kanali na strehi. Stopil sem do vrat, jih pokljukal in kar naenkrat – čof! Ko sem se obrnil na levo in desno, je iz zidov in stropa začela curljati voda. Bila je čista tišina, nikjer nikogar, na ulici niti nobenega avtomobila, samo šumenje vode.«

Vaja dela mojstra

Ko nas je Željko vodil po Drami, ni bilo prostora, o katerem ne bi znal česa povedati. Od najbolj skritega kotička pod velikim odrom prek gledališkega bara do nevpadljivih vrat, za katerimi se strma lestev vzpenja nekam v temo, kjer se skriva motor manjšega dvigala. Da je naštudiral vso to zmedo hodnikov – nam se večinoma ni niti sanjalo, v katerem nadstropju smo, kaj šele, da bi vedeli, v katero smer neba smo obrnjeni –, se zahvaljuje dobrim mentorjem. »Oni so mi pokazali vse. Ko sem prvič šel na obhod, sem si rekel: 'Ni šans.' Drugič sem si že mislil, da mi je nekaj znano. Ko smo šli tretjič, sem bil prepričan, tale vrata poznam, a sem se motil. Treba je bilo vaditi in vaditi. Kolega je bil v recepciji, jaz pa sem raziskoval stavbo.« In dobro jo je raziskal.