Akvareli – daleč od plitvega in razredčenega

»Akvarel je le pigment z vodo,« pravi Alison Smith, kustosinja razstave Watercolour (Akvarel – tako se imenujeta slikarska tehnika in končni izdelek) v londonski galeriji Tate Britain. »Je moker medij, ki se v podnebju, kakršno je britansko, dobro obnese. Od samega začetka so ga povezovali z Britanijo in predstavami o otočanih, popotnikih, z individualno svobodo, kar je vse veljalo za posebno britansko.«

Povezovali so ga z viktorijanskimi damami in podobami cvetlic, a je daleč od plitvega in razredčenega – najnovejši pregled v Tatu kaže vso raznolikost in moč te slikarske tehnike, od srhljivih vizij Williama Blaka, umetnin Thomasa Girtina in J. M. W. Turnerja do sodobnih umetnikov: Patricka Herona, Petra Doiga in Tracey Emin. »Ta slikarska tehnika strahovito bledi, zato so številne stare podobe videti tako izprane.

A kaj je bolj čarobnega kot odblesk popolne beline papirja, ki zažari med prosojnimi plastmi škrlatne ali prusko modre ...« se sprašuje britanski pisatelj, novinar in kritik Mark Hudson: »Akvarel je postal bistveni del tistega, kar Britanija je, in njegov razvoj veliko pove o našem skrhanem odnosu do naših sosedov na celini.« Ta razstava med drugim popravlja tudi krivično domnevo, da se je akvarel razvil v zlati dobi (1750–1850) v Britaniji. V resnici je veliko starejši, sledove najdemo v srednjeveških iluminiranih rokopisih, miniaturah in topografijah. Krivično pripisovanje akvarelov Britaniji popravlja tudi s tem, da daje na ogled ključne akvarele s celinske Evrope, ki so vplivali na britanske umetnike: na primer akvarele Francoza Jacquesa Le Moyna (1533–1588), Flamca Anthonyja van Dycka (1599–1641) in Čeha Wenceslausa Hollarja (1607–1677).

Zgodovinsko je bil akvarel tehnika šušmarskega amaterja: otroke, dame in gospode, ki so imeli veliko prostega časa, so pritegnili cenenost, hitrost in njena navidezna lahkost pa tudi prizori, majhni po obsegu in vsebini: domača hiša, botanična risba, del očarljive krajine. Akvarel je še zdaj najbolj dosegljiv od vseh slikarskih tehnik, uporabljajo ga tako poklicni slikarji kot tudi amaterji. Drugače od oljne slike, ki je viskozna in se dolgo suši, je akvarel čist, poceni in lahek za nošnjo. Pred izumom fotografije so to tehniko uporabljali predvsem kot pričevanje očividca. Razstava kaže tudi okolja, v katerih so ga uporabljali: med drugim za dokumentiranje eksotične flore in favne na potovanjih kapitana Cooka, spontane risbe krajev in krajin za spomin: na primer Turnerja ali Johna Sella Cotmana, ali pa kot pričevanje in spomin na bojišča vojnih umetnikov Williama Simsona in Paula Nasha.

Doslej veljavno prepričanje, da so akvarel najpogosteje uporabljali za tradicionalno prikazovanje krajin, morja, slikovitih zgradb, razstava ovrže s predstavitvijo del sodobnih umetnikov: Andya Goldsworthyja, Iana McKeeverja in Anisha Kapoorja, ki uporabljajo akvarel za svoje vizionarske in abstraktne namene – kot so jih pred tem uporabljali že Blake in prerafaeliti, simbolisti in neoromantiki. Razstava omaja tudi lahkomiselno sodbo, da je akvarel »čisto lahko naslikati«. Če bi bilo slikanje v akvarelu res tako nepomembno, kaj naj rečemo o nepozabnih vizijah Williama Blaka, krajinah J. S. Cotmana, simbolističnem delu Edwarda Burne-Jonesa, peklenskih podobah vojne Paula Nasha, groteskah Edwarda Bure in nazadnje ganljivih delih Tracey Emin? Da ne omenjamo J. M. W. Turnerja, ki je pogosto uporabljal akvarel ne kot tehniko, dobro za vajo, temveč kot najboljši način, da je izrazil svojo končno vizijo (na primer Blue Rigi, 1842).

Amaterje je akvarel, kot rečeno, pritegnil, ker je priročen in poceni. Sredi 19. stoletja so podjetja, na primer Reeves in Windsor&Newton, prodajala očarljive škatlice s šestimi najpomembnejšimi barvami, kakršne je, kot pravijo, mlada kraljica Viktorija, jemala s seboj na izlete. Tehnično je za akvarel mogoče uporabiti kar koli, pravijo kustosi v Tatu. Paul Sandby mu je konec 18. stoletja dodajal drobtine ožganega kruhka od zajtrka, da je dosegel učinek bogatih lis. V naših časih je Andy Goldsworthy uporabil rdeč kamen v prahu iz rečnega dna škotske reke Scaur, da je naslikal njen izvir (Source of Scaur). Mlada Karla Black pa eksperimentira z mešanjem vode in vazelina, zobne paste in gela za lase.

Videti je lahko, v resnici pa je raznoliko. In vsej tej raznolikosti ter umetnikom, ki nenehno prestavljajo meje, je namenjena ta razstava. Sodobni akvarel se vrača k stari tihi diskretnosti. Sodobni umetniki uporabljajo to tehniko za raziskovanje notranjih vizij namesto zunanjega spektakla. Berlin the Last Week in April 1998 britanske umetnice Tracey Emin je, denimo, prosojna enobarvna podoba, ki spominja na intimno kopel z ljubimcem v hotelski sobi.