V hladnem podzemnem bunkerju v Culpeperju v ameriški zvezni državi Virginia, kjer so nekoč hranili toliko dolarjev, da bi v primeru jedrske vojne s Sovjetsko zvezo z gotovino lahko preskrbeli vso vzhodno polovico ZDA, Gigi leži poleg Američana v Parizu. V sosednji sobi se mlada strokovnjakinja Barbara Whitehead ukvarja z Bratcem. Nadstropje više njen kolega poskuša k sebi spraviti Arabca. To ni skrivni zasliševalni center ameriških oblasti, ampak vrhunsko opremljen arhiv, kjer knjižnica ameriškega kongresa hrani največjo zbirko filmov, televizijskih in radijskih oddaj ter zvočnih posnetkov na svetu.
Zbirka nacionalnega avdiovizualnega konservacijskega centra (NAVCC), ki šteje štiri milijone naslovov ter dobra dva milijona scenarijev, posterjev in fotografij, se je lani močno povečala, ko je iz Rusije prejela digitalne kopije desetih ameriških nemih filmov, za katere so mislili, da so za vedno izgubljeni. Med filmi, ki jih je ruski državni filmski arhiv Gosfilmofond vrnil Američanom, je tudi Arabec, ki ga je leta 1924 posnel Rex Ingram. Režiser je nekaj let prej s filmom Štirje jezdeci apokalipse med zvezde izstrelil Rudolfa Valentina.
Množična proizvodnja
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so filme snemali na hitro vnetljiv nitratni trak, ki je zanetil veliko požarov v kinodvoranah, saj je med predvajanjem filma večkrat zagorel projektor. Kakor je že pred tridesetimi leti pokazala raziskava o zgodovini ameriškega filma, je od vseh ameriških nemih filmov v celoti preživela le četrtina, drugi pa so bili uničeni ali pa so se ohranili le v delcih. Ista raziskava je tudi ugotovila, da je večina preživelih filmov shranjena v tujih arhivih, in ne na domačih tleh.
»Ameriški studii so filme snemali kot po tekočem traku in jih prodajali po vsem svetu,« je francoski tiskovni agenciji AFP zaupal Patrick Loughney, direktor NAVCC. »Miselnost pri nas je bila takšna: 'Če ti je všeč film s Fredom Astairom, počakaj pol leta in prišel bo nov.' V tujini pa so z našimi filmi ravnali veliko lepše,« je dodal. Filmska trgovina z Rusijo se je začela okoli leta 1920 in se je nadaljevala tudi v sovjetski dobi do izbruha druge svetovne vojne. Po Loughneyjevih podatkih so v teh letih v Rusijo izvozili več kot 1300 ameriških igranih filmov.
Skrbni Rusi
Rusi so previdno ravnali s starimi filmi in zdaj v ZDA poslali digitalizirane kopije desetih nemih filmov, ki jih bodo lahko presneli na 35-milimetrski trak. A preden bodo to storili, bi pri NAVCC radi filme restavrirali v prvotno obliko in jim vrnili izvirne sličice z besedilom in dialogi, ki so v nemih filmih nadomestile zvok.
V ruski kopiji Arabca Ramon Navarro, ki igra mladega beduina, zaljubljenega v hčer krščanskega misijonarja, »govori« le rusko, in to v cirilici. »Detektivi« konservacijskega centra zdaj po vsej državi brskajo po arhivih, da bi našli originalno spremno besedilo v angleščini, je povedal Patrick Loughney in njihovo delo primerjal z arheologijo. »Če jih bomo našli in prinesli v knjižnico, lahko odstranimo rusko spremno besedilo in ga zamenjamo z izvirnim ameriškim, s čimer bomo dobili film, ki bo še najbolj podoben tistemu, ki so ga gledalci lahko videli ob njegovem izidu.«
Vrnitev domov
Rusija pa ni edina država, od koder se vračajo ameriški filmi. Nova Zelandija je v ZDA poslala že več filmov, NAVCC pa se s francoskim nacionalnim filmskim centrom dogovarja, da bi jim vrnil 20.000 kolutov traku z zgodnjimi ameriškimi filmi, ki bi jih varno shranili v bunkerju, vklesanem v goro, piše AFP. »Domnevamo, da je med posnetki v Franciji precej filmov, ki smo jih imeli za izgubljene,« je prepričan Loughney.
Iz Rusije so se poleg Arabca vrnili še filmi Canyon of the Fools, Circus Days, The Conquest of Canaan, The Eternal Struggle, Keep Smiling, Kick In, Valley of the Giants, You're Fired in Call of the Canyon, edini izmed deseterice, ki ni bil shranjen v popolnosti. Gigi in Američan v Parizu sta le dva naslova med več sto tisoč koluti s filmskim trakom, ki jih hranijo v glavnem trezorju NAVCC, globoko pod zemljo in pri stalni temperaturi le malce nad lediščem.