Tiskane izdaje
Predsodki so res nekaj zoprnega. In je že res, da je lepo, ko se strejo in se namesto uradniško zaprašenega ustavnega pravnika pred novinarko pojavi 39-letni moški, čigar obrazne poteze se v določenem trenutku iz čiste znanstvene zamaknjenosti prelevijo v rahlo cinično prizemljenost. Doc. dr. Andraž Teršek je živo bitje, kar je še posebno zaželeno, če si raziskovalec pravoslovja. Profesorju na Univerzi na Primorskem v Kopru je gverila bliže kot dolgopotezni šah. Ob vsakem vprašanju premisli, morda se s konicami prstov na levi roki dotakne desnih in nato – izreče. »To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim?« Če smrdi, smrdi. Zakaj bi slepomišili.
Mlad človek ste. In za mlade, razmišljajoče ljudi se zdi, da jih prevzema veliko nemira, ko iščejo svoj prostor v svetu. Šele v starosti sledi sprijaznjenje, sprejetje. Če sploh. Ob spremljanju oddaje Tarča na nacionalni televiziji, kjer ste govorili o nepremičninskem zakonu, se mi je zdelo, da z vsako možnostjo besede postajate bolj nestrpni ob nesmislih, ki vas obkrožajo. Gnev je razumljiv, seveda. Kako pogosto se vam to dogaja?
Se zgodi. (Smeh.) Vendar pa sem bil v oddaji, ki ste jo omenili, miren. Ko sem začel javno nastopati, sem marsikdaj res deloval precej gverilski in sem se pogosteje podobno počutil. Se pa človek s kilometrino javnega nastopanja utrdi, pridobi potrebne veščine. Več javnih pogovorov pomeni tudi predvidevanje ponavljanja preveč podobnih vprašanj in lažje predvidevanje odgovorov sogovornikov.
Tisto, kar je bilo včasih pri meni videti kot srd nad krivicami, nepoštenostjo, pritlehnostjo, nesramnostjo, pokvarjenostjo – in tega sem veliko srečal, največ v institucijah izobraževanja in oblasti – je danes zamenjal ponotranjen, latenten, tudi opredmeten občutek razočaranja in žalosti.
Mislim, da človek ne potrebuje več kot štiri desetletja, da ozavesti svet, pridobi sposobnost umeščanja sebe v okolje. To mi je verjetno uspelo že pred leti. Sem pa potreboval, to je že res, več časa, da sem ob tej umestitvi dosegel tudi ravnovesje.
Mnogi v obupu nad krivicami vzkliknejo, da nimamo več pravne države. Kar ne drži, ta vendarle obstaja. Le deluje ne. Kaj se dogaja? Česa se moramo zavedati?
Do prava imam vsaj deloma drugačen odnos od številnih poklicnih kolegov. Pa tudi opazno drugačnega od tistega, ki so mi ga prikazali med mojim institucionalnim študijem. Pravo razumem kot družbeni mehanizem, ki je namenjen temu, da ljudem olajša življenje, jim zagotovi najpomembnejše, tj. zaščito njihovega dostojanstva kot oseb. Pravo naj bo mehanizem zaščite človečnosti, tistega, kar danes razumemo pod pojmoma pravice in svoboščine. To je pogoj, da bi se ljudje samouresničevali kot duhovna, razmišljajoča, ne nazadnje inteligentna bitja. Pravo pa danes žal ljudem ne daje dovolj opore za takšno samouresničevanje. Izrodilo se je v svoje nasprotje. Postalo je orodje lajšanja življenja ozkim skupinam družbeno privilegiranih in vplivnih, tistih na oblasti in z neposrednim vplivom na sistem. In na račun onih drugih, odvisnih in deprivilegiranih. Oblast s pomočjo prava prepogosto žali in ponižuje svoje lastne državljane.
Izobražen človek, celo pravnik – kaj šele preprost človek! – se danes težko znajde v poplavi predpisov, ki urejajo vsako najmanjšo podrobnost družbenega življenja. Marsikdaj povsem odvečno ali celo nazadnjaško, posebej pa votlo tehnokratsko. Pogosto ljudje niti ne vedo za vse predpise, ki od njih kaj zahtevajo. Če že ugotovijo, kateri ti predpisi so, jih izjemno težko razumejo. Vse prevečkrat se zdi, da jih tudi pravniki ne. Kar pomeni, da so ti predpisi že v svoji osnovi ustavno sporni, če že niso pravno povsem nesprejemljivi.
V zadnjem času prejmemo na uredništvo veliko zgodb, ki svoj epilog hudih čustvenih stisk iščejo na sodišču. Če v proces vstopajo z upanjem, da bo država znala presoditi, kaj je prav in kaj narobe, vendarle je na delu stroka, domov večinoma odidejo s sklonjeno glavo in skupnim imenovalcem: »Samo na sodišče ne! Tam se šele začne tvoj konec.« Zakaj so se ljudje začeli bati sodišča? Zakaj so izgubili zaupanje?
Dober poznavalec bi moral biti sposoben na vaše vprašanje odgovoriti kratko in jedrnato, a se bojim, da mi ne bo uspelo. Imam pa nekaj tez: v sistemu, kjer so glavni problem sodni zaostanki, človek težko zaupa pravosodju kot glasniku pravice in poštenja. Če so ti sodni zaostanki predvsem rezultat enormnih količin enostavnih vprašanj, ki bi jih lahko rešili v nekaj minutah, pa jih sodišča v nekaj letih ne, človek težko verjame temu pravosodnemu sistemu. Če se najmočnejše zgodbe z največjim družbenim pomenom, ki (to ni nepomembno) vključujejo izjemne količine finančnih sredstev in zadevajo družbeno najvplivnejše, pogosto sploh ne končajo s primernim sodnim epilogom, človek težko zaupa tem pravnim procesom. Ne zaupa tudi, če je temeljna značilnost družbenega sistema legalistični zakonizem, ko se pravniki in tudi marsikateri sodniki vedejo kot nerazmišljajoči in neempatični roboti, ki samo izgovarjajo na papir zapisane paragrafe. Če je temeljna značilnost pravnega sistema torej t. i. goli formalizem, premetavanje črk v zakonih, ne pa iskanje smisla in vsebine, in če je bistvo pravnih praks v sklicevanju na paragrafe, ne pa v uresničevanju pravičnosti ... No, potem se človek začne bati.
Če živimo v državi, ki je sposobna v tridesetih dneh izdelati takšno skrpucalo, kot je bil zakon o davku na nepremičnine, hkrati pa ji desetletja ne uspe sprejeti zakonodaje, ki bi onemogočala privatno zaslužkarstvo in korupcijo vodstvenih kadrov v državnih podjetjih, zaupanje izgine. Če ji ne uspe sprejeti zakona, ki bi omogočal, da bi se postopki zoper delodajalce, ki ne izplačujejo plač in socialnih prejemkov, končali v nekaj dneh, ne letih … Potem ni čudno, če pravo postane še objekt strahu. Če živimo v državi, ki ni sposobna sprejeti zakonodaje, po kateri bi se dobički podjetij v državni ali paradržavni lasti nalagali v sklad, ki bi bil namenjen izplačevanju plač in prejemkov delavcem v primeru likvidacij in stečaja podjetij, ali če država leta in leta ne sprejme predpisov, ki so nujno potrebni za eksistenco ljudi, sposobna pa je v nekaj urah sprejeti obsežno zakonodajo, ki je namenjena zapolnjevanju lukenj v državnem proračunu ... Kako naj človek veruje v takšno državo in njen pravni red? Preveč je dokazov, ki kažejo na to, da so državni uradniki tu in tam grobo zlorabili svojo pristojnost in pisano pravo, pa za to nikdar niso odgovarjali. Takemu pravnemu redu celo pravnik težko verjame.
Kako ste spremljali posnetke menda hudo onemoglega nekdaj prvega moža SCT Ivana Zidarja, ki mu zaradi uradno šibkega zdravja, ki so ga potrdili izvedenci, ne bodo več sodili?
Primer, ki ste ga omenili, želim opazovati skozi optiko, o kateri se javno ne govori, sem jo pa nekoč nekoliko že načel. Zanimivo je, kako se pravni sistem občasno poskuša soočiti z velikimi zgodbami, ki vključujejo prepoznavne in finančno vplivne ljudi v družbi. Na eni strani je problem (ki je hkrati domneva), da se največje zgodbe prepogosto ne končajo z ustreznim sodnim epilogom. A tukaj je še ena, nič manj pomembna zagata. Kaže na to, kako se takšne zgodbe včasih sploh začnejo. Recimo tako, da policija privede prepoznavnega posameznika na sodišče, o privedbi pa so obveščeni mediji in že čakajo s kamerami in fotoaparati. Posameznika, vklenjenega v lisice, odpeljejo v spremstvu v sodno dvorano. Že sam dogodek, ki je medijsko evidentiran, zadostuje, da se temu človeku v javnosti nadene pečat hudega kriminalca. Da bi tak vtis v javnosti obstal in bi bila oseba že vnaprej obsojena pred sodiščem javnega mnenja, dejansko ni treba ne začeti, kaj šele končati sodnega postopka.
V nekaterih slovenskih zgodbah zaznavam, da se je verjetno zgodilo prav to. Ko se pravnikom zazdi, da nekomu ne bodo mogli dokazati krivde ali pa mu je morda niti ne želijo dokazati, bi se lahko odločili za takšno drugo, »kompromisno rešitev« – človeka obsoditi pred javnostjo. Tako, s takšno pravno politiko, se pred javnostjo lahko obsodi vsakogar, in vas in mene, čez noč. Takšno medijsko izpostavljanje namreč takoj namigne na perverznost človeka, kriminalno naravnanost, neetičnost, lažnivost ali na splošno – pokvarjenost. Ko pa se v družbi začne dogajati to, se začne razkroj prava.
Nedvomno se vsi spomnimo »usodnih« trenutkov, ki so nas bolj ali manj opredelili. Vsi se spomnimo najljubše učiteljice, zadnjih babičinih besed – če mi dovolite malce slikovitosti –, očetovih vzgojnih prijemov itd. Kaj je zaznamovalo vas? Kateri trenutki se vam utrnejo, če hočete »opravičiti« svojo že v otroštvu izdelano naravo, da pač ne morete zamolčati svojega mnenja?
Nisem razmišljal o usodnosti kakega trenutka niti obdobja … Res pa se spomnim najljubše učiteljice. (Smeh.) Spomnim se tudi, da me je nekoč poklicala v svoj kabinet in me vprašala, zakaj sem tako obseden z zagovarjanjem vpletenih, kadar so konflikti, in ali sem že pri svojih poznoosnovnošolskih letih odločen, da bom odvetnik. Kaj sem ji odgovoril, se ne spomnim. Sem pa čez nekaj let drugi učiteljici v srednji šoli na podobno vprašanje odgovoril, da se s svetom drugače kot z jezikom in govorom ne znam sporazumevati in da ne prenesem prelivanja očitnih krivic skozi možgane. Samo nasmehnila se je. Na pravni fakulteti sem kasneje pristal skoraj malo po naključju. Nekaj življenjskih okoliščin je bilo zanimivo ekstremnih in protislovnih …
Povejte mi kaj več o njih!
V mislih imam številna bipolarna občutenja, ki vznikajo v človeku. Želel sem si biti vrhunski športnik, a enako močno sem bil v sebi prepričan, da to ne bi bila prava odločitev. Želel sem si imeti nekakšno vlogo asistence, pomoči ljudem, a se hkrati vse do zadnjega nisem odločil, da bom študiral pravo. Dobro sem se znašel, ko sem govoril pred skupino ljudi, a nisem načrtoval, da bom opravljal prav poklic univerzitetnega učitelja. Zelo sem se spogledoval z idejo biti novinar, a sem bil v sebi intuitivno skorajda prepričan, da v ogromne stopinje, ki jih je za sabo pustil oče (novinar Silvo Teršek, op. p.), ne želim stopiti. Čeprav sem vedel, da si s športom ne bom služil kruha, sem bil fanatičen amaterski tekmovalec, še posebno pred desetletjem, ko sem bil »zaljubljen« v tenis. Nisem ga hotel trenirati, a sem strastno tekmoval. In iz vsake igre sem delal šahovsko partijo. Psihična premoč je bila zame poseben izziv in kmalu moje najmočnejše orodje. (Smeh.)
Tako kot sem imel zelo rad pravoslovje, ki sem ga razumel kot vedo, ki temelji na logiki, razumu, argumentih, zmesi matematike, psihologije in sociologije, me je po drugi strani odbijalo, ko sem spoznaval, kako poteka izobraževanje za bodoče pravniške poklice. Nikoli se v meni ni izoblikovalo močno in osamljeno prepričanje, kaj bi počel v življenju, kakšna naj bi bila moja družbena vloga. Politika me je zanimala kot način organizacije in reševanja družbenih vprašanj, a nisem razmišljal, da bi stopil vanjo. Spontano se je zgodilo, da sem mnogo stvari počel po malem, a precej osredotočeno. Tudi dan sem si razdrobil na prafaktorje: igral tenis, na primer, bral roman, študiral filozofijo, pogledal šport na TV, na predvečer igral košarko, se nato dobil s punco, pozno pisaril ali preletaval to in ono ter del noči poslušal rock, pop, metal, jazz … Kar koli po počutju. Iz življenja sestavljam mozaik in v njem se doslej nisem spotaknil niti ob en kamenček, ki bi od drugih znatno izstopal.
Priznajte, da doma skrivaj izdelujete vitraže! V resnici se malce šalim, a vseeno sprašujem, ali ste v tem podobni očetu, ki tudi slika. Kakšni so vaši ustvarjalni »izlivi«?
Kar se hobijev tiče, staršem nisem zelo podoben. No, razen očetu po odnosu do športa, kolesarjenja in pisanja. Rad pišem. Trenutno dokončujem malce neobičajno knjigo ... Imam umetniške talente, tako pravijo, a jih redko izražam. Kot otrok sem veliko risal in izdeloval, a sem nato odnehal, brez posebnega vzroka. Pač odneham. Očetova zanimanja generalno niso vplivala name kot magnet, da bi vse to počel tudi sam. Prej nasprotno. Mama, ki je bila odlična učiteljica, je na primer briljantna v vsem, kar vključuje delo z rokami. Izdeluje pisanice, čestitke, vaze, mozaike ... Nisem počel podobnih stvari. Oče odlično šiva, je samouki krojač. Sam imam velike težave že, če moram prišiti gumb. Se pa odlično znajdem v kuhinji, kjer je oče ... Khm. (Smeh.) Nisem želel početi stvari, ki so jih počeli starši. Po načinu življenja in odnosu do marsikaterega vprašanja jim nisem kaj dosti podoben. A takšen sem členek v trikotnem družinskem ravnotežju.
Zgodba danes ni veliko vredna, če je ni mogoče prodati, naj bo doktorska disertacija, študijski program ali umetniško besedilo. O slovenskem izobraževalnem sistemu imate kritično mnenje, delite pa tudi tisto, na to ste me sami opozorili, dr. Mihe Mazzinija, ki je pred meseci povedal, da so »univerze postale podaljšano varstvo, nek vrtec za odrasle ljudi«. Številni mladi se ne znajdejo v svetu samostojnosti. Kako naj se razvijejo, najdejo svoj prostor?
To se mi zdi najpomembnejše družbeno vprašanje v tem trenutku. Žalosti me, da se ljudje z družbeno močjo in vplivom z njim premalo ukvarjajo. Odgovora nimam, ga pa skušam iskati v odtenkih. Nedavno sem se odločil, da bom velik del svoje energije namenil procesom vzgoje in izobraževanja oziroma pravu in etiki v edukaciji. S študenti se v zadnjih letih veliko pogovarjam o knjigi Umberta Galimbertija, Grozljivi gost: nihilizem in mladi.
Predstavljam si, kako je biti mlad v teh časih, ne zmorem pa v celoti te vloge tudi ozavestiti. Biti mlad v družbi, v kateri znanje kot vrednota izginja, v njej sposobnosti in izobrazba niso odskočna deska za uspešno življenje, veščine prepogosto niso učinkovito orodje za zagotavljanje lastne eksistence … Družba je preplavljena z izobraževalnimi programi in institucijami, ki pa nujno ne zagotavljajo znanja, ne poklica in ne preživetja in ki jih pogosto ustanavljajo zaradi finančnih razlogov posameznikov in institucij. Mlade sili k študiju, ker se ne ve, kaj bi sicer z njimi. To je očitna pot v usodno nevarnost apatije, resignacije, izgube smisla, duhovnega in intelektualnega nazadovanja, bolezenskih motenj itd. Preveč zanemarjamo ta bistveni problem tega časa.
Bil sem slabe volje, ko sem prebral intervju z ministrom za šolstvo, ki je še prav posebno kot nekaj pozitivnega izpostavil, da je še 23 odstotkov študijskih mest nezasedenih. V kakšni zvezi je to s kakovostjo izobraževanja?! sprašujem. V kakšni zvezi je to z možnostjo zaposlitve mladih, ustvarjanjem družin, skrbjo za lastno preživetje, osamosvojitvijo od staršev? Da je za moške to zadnje zelo pomembno, opozarjajo tudi psihologi. Moški, ki tega pri svojih tridesetih, štiridesetih ne zmorejo narediti, izgubljajo sposobnost običajnega partnerskega odnosa, kakovostnega očetovstva, ustrezne vzgoje otrok itd. Vse to so temeljna vprašanja našega časa in prihodnosti družbe, pri odgovorih na katera pa dnevno bliskovito in nezadržno nazadujemo in se o njih pogovarjamo kot o odstavljenih temah. To bi morale biti temeljne vsebine politične agende.
To, kaj se dogaja pri nastopaškem, surovo primitivnem, neomikanem prerekanju v parlamentu ali v Bruslju, to, kje se bo postavil spomenik, kdo v družini je lastnik hotela in v kakšnem avtomobilu se je v službo pripeljala funkcionarka, ta slovenski našivašizem, inkvizitorni in surovi posegi v zasebnost, kultura instant zabavljaštva ... Vse to je objektivno manj pomembno. Z bistvenimi vprašanji se premalo ukvarjamo. Najverjetneje zato, ker so najteže rešljiva. Smo družba, kjer se deluje po liniji najmanjšega odpora.
Kako doživljate svoje študente?
Najbolj hudo mi je, kadar v predavalnici prepoznam, kako naravno inteligentni so ti mladi ljudje, kako večinoma še nepokvarjeni, kako velike sposobnosti tlijo v njih … A ker nimajo zunanje pomoči in spodbujene motivacije, ne razvijejo svojih talentov. Neverjetno je, kako v prostoru zahrumi in kakšna svetloba se pokaže, če nam uspe tu in tam koga prebuditi. To je tisto, kar je zame največja žrtev sodobnega časa – polspeče stanje sicer čudovitih in nadarjenih mladih ljudi. Ostajajo v okovih nezmožnosti osebne realizacije. To nas bo kot družbo pokopalo.
Povejte mi, kaj ponoči krati vaš spanec.
Res nekaj stvari. (Smeh.) Zaupam vam eno: kup govna, ki se nabere v moji glavi, kadar pridem do točke, ko se že ne vem katerikrat vprašam, kako je lahko toliko ljudi na tako pomembnih položajih tako umno skromnih, tako nesramnih in tako pokvarjenih in kako se toliko enostavnih vprašanj toliko časa ali nikdar ne razreši. Utrudim se. Takrat potrebujem nekaj časa, da se resetiram in začnem znova. Za tiste, ki poznajo vsaj osnove psihologije, pa ni skrivnost, da se zna ta balast malce bolj oprijeti podzavesti; nikoli ne veš, kako bo odreagirala pojutrišnjem.
