Nekaj dni pozneje je Brahms spet prišel k založniku. Ta ga je vprašal: »No, kaj bo dobrega? Ste mi končno prinesli kaj vedrejšega?«
»Po najboljših močeh sem si prizadeval, da bi napisal nekaj kolikor mogoče veselega. Poglejte, ali se mi je posrečilo.«
In mu je pokazal nov samospev, ki se začenja z vrstico: »Veselo se spuščam v grob ...«
Založnik je nemočno povesil roke.