»Treba je ločiti dva tipa sreče, epikurejsko in stoično. Epikurejci se držijo gesla carpe diem, srečne trenutke hočejo pograbiti v sedanjosti; stoiki pa verjamejo, da je sreča samo v prihodnjem življenju, zato so na tem svetu srečni takrat, ko trpijo. Pomislimo pa na talibe: ti umirajo kot kamikaze, da bi se znašli v raju z 72 prelepimi devicami. Torej: da osrečiš epikurejca, ga odpelji na banket, da osrečiš lepo dekle, v posteljo; da osrečiš taliba, mu vzemi življenje.«
De Crescenzo primerja človekovo mladost, zrelost in starost z revolucijo, refleksijo in ... televizijo: »Začneš s hotenjem, da bi spremenil svet,« trdi, »končaš pa s spreminjanjem kanalov.«