Avo Taarinen spletu na voljo

V okviru festivala tranzitorne umetnosti so izvedli socialni preizkus.Na ulico so postavili avatarja, ki je dobival napotke po spletu.

Objavljeno
25. oktober 2010 22.30
Simona Bandur
Simona Bandur
»Dober dan, jaz sem Avo Taarinen, javni avatar. Po spletu prejemam napotke ljudi, kaj moram narediti, in dobil sem ukaz, da poljubim prvega moškega, ki pride mimo. To ste vi « Le kaj naj bi naredil srečni dobitnik? Presenečeno je zrl v slokega, v temno oblečenega možakarja, s kamero čez ramo in z dlančnikom v rokah, zvedavega, a hkrati nadvse resnega pogleda. Avo Taarinen pa je že izpolnjeval ukaz, ki je priromal do njega kdo ve od kod s spleta. »Vas lahko poljubim na lice?« Moški, najbrž prepričan, da je del kakšne skrite kamere, ki ga bo postavila v še nelagodnejši položaj, če bo ugovarjal, je nastavil lice. Poljub – naloga opravljena, Avo Taarinen je že begal naprej po Trubarjevi, izpolnjujoč naslednje povelje. Takole se je v petek in soboto popoldne, ko je po središču Ljubljane kar mrgolelo privržencev maratona, med ljudi pomešal Gregor Kamnikar in prevzel nalogo javnega avatarja. Kaj za vraga se gredo ti norci, je bilo vprašanje, ki je bržkone rojilo po glavi mimoidočim, zlasti tistim, ki so spregovorili z njim. Roko na srce, niti ni bilo povsem neumestno. Tudi nastajanje tega zapisa se je začelo s podobnimi pomisleki.

Gosposka ulica 3, drugo nadstropje, stanovanje Stropnik, so se glasili napotki, kako priti do kraja, kjer naj bi se začel nekakšen preizkus prehajanja med realnostjo in virtualnostjo. Radovednost je bila huda in začetek čisto realen: stanovanje je res obstajalo, tudi glas je prišel izza vrat: »Odprto je!« V prostorni sobi (s fotografijami razstave drugega spletnega projekta – Tukk Sitaa) pa dvojica za računalnikoma ter v pripravljenosti javni avatar in Martin Bricelj Baraga, vodja projekta in direktor MoTA – Muzeja tranzitorne umetnosti, ki je pripravil festival Sonica. Slavko Glamočanin in Blaž Kosovel bosta za računalnikom nadzirala sodelovanje uporabnikov spleta, Bricelj pa bo avatarja spremljal na terenu, sem izvedela na hitro.

In kaj je pravzaprav njihov cilj? Družba se čedalje bolj robotizira, od medicine do vojske, je odgovoril Bricelj, zato bi radi ljudem prikazali, kako je, če namesto robota ali drugega virtualnega bitja, ki ima prostor v računalniških igricah in lahko z njim počnejo domala kar hočejo, na cesto postavijo človeka in ga upravljajo. S tem pa se zastavljajo številna etično-moralna vprašanja, o katerih se v povezavi s spletom še ne govori prav veliko, je dodal. Kljub dejstvu, da mora avatar izpolnjevati ukaze kot robot, ima človek, ki posoja telo, vendarle svobodno voljo in se lahko odloči, kje so meje sprejemljivosti ukazov.

Gregor Kamnikar je bil tokrat prvič javni avatar (spletni performans Public Avatar so že izvedli v Novem mestu, Mariboru, Banjaluki in na Dunaju). Plesalec in raziskovalec fizične inteligence, večkrat pa si nadene tudi rdeči nosek, je sicer tik pred tem, da se (v umetniške namene) odpove lastnemu imenu – to bo storil, ko bo izvedel projekt 39: 39-krat nastopil na 39 krajih z 39-minutno plesno predstavo (to bo predvidoma okrog njegovega rojstnega dneva, 25. maja 2011), je razložil 39-letni umetnik med čakanjem na prva povelja in potem zdrvel po stopnicah.

Od takrat je bilo mogoče o ukazih, ki so mu jih dajali uporabniki po spletu, sklepati samo po ravnanju Ava Taarinena. »Pri projektu se prepletajo tri ravni, ki nakazujejo, da je Public Avatar tudi urbani eksperiment, pri katerem lahko raziskuješ tkivo mesta in prebivalcev,« je opozoril Bricelj. »Te ravni so: izkušnja uporabnikov po spletu, avatarjeva izkušnja ter odzivi okolice.« In ta je bila presenetljivo dobrohotna do avatarja, ki je strumno korakal po ulicah in se predstavljal. Samo brezdomci, ki so posedali pred frančiškansko cerkvijo na Prešernovem trgu, so se malce vznejevoljili, ko jih je pobaral, koliko zaslužijo. »Kar pojdi, že včeraj nisi dal niti centa! Še za liter nočeš dati!« ga je takoj nagnala gospa, medtem ko se je njen nekoliko umirjenejši prijatelj z avatarjem, ki je stoično prenašal zmerjanje, prijazno pomenil.

Kdaj si bil nazadnje pijan?

O pijači je bil govor tudi po Čopovi: »Kdaj si bil nazadnje pijan?« je avatar – potem ko se je seveda spet prijazno predstavil – vprašal mladeniča. Odgovor mu očitno ni bil všeč in ga je takoj ozmerjal z lažnivcem, nekoliko iskreneje so zvenela angleško govoreča dekleta, ki se jim je to pripetilo pred dvema dnevoma in jih je tisti večer najbrž čakalo podobno, so odkrito povedala.

Avatar, ki je znova opravil nalogo, je nato zdirjal skozi Knafljev prehod – temnih in zaprtih prostorov se, kot je pojasnil mimoidočemu fantiču, boji – in že nekaj trenutkov pozneje stopal po Trubarjevi in prepeval Program tvog kompjutera (Denis & Denis). »Kaj ste jedli za večerjo?« je vprašal še dve gospe in se potem začel ozirati, kdaj bo prišel mimo moški, da ga poljubi. Malce pozneje je z drugim še zaplesal. »Is this Jackass?« je zanimalo soplesalca, indijskega državljana, ki je prav tako brez omahovanja sprejel povabilo. Pojasnilo je spravilo v smeh vso družino, potem pa je pobudo prevzela najmlajša, deklica in mu pokazala svojo koreografijo.

S plesom se je nadaljeval tudi ljubljanski pohod avatarja. Gregor Kamnikar si je vzel 39 minut za njegov »skoraj zadnji« projekt pod tem imenom – vzel je radio, iz katerega se je slišal Chopinov Nokturno, in kot avatar prevajal ukaze s spleta v gibe. Mimoidoči so tokrat opazovali njegovo nenavadno premikanje po novi rdeči preprogi pred bleščečo Galerijo Emporium, res globok pogled v koš pred osrednjo lekarno, kako se je »odplazil« proti Magistratu, nato po stari Ljubljani in na koncu, kot bi preminil (kakor je pojasnila njegova sestra Barbara, je tema projekta smrt), obležal na Šuštarskem mostu. Kdo je nato prevzel vajeti javnega avatarja, ni znano. Nazadnje smo ga videli nekje ob Dolenjski cesti, ko je iskal primeren prostor za avtoštop …

Iz torkove tiskane izdaje Dela