Banane iz ljubljanskega botaničnega vrtu

Iz ljubljanskega botaničnega vrta je te dni prišla novička: »Dozorele so banane, pridite in si jih oglejte!« Na prvi pogled nič posebnega, saj je banane mogoče kupiti na vsakem koraku, toda ob razlagi vodje te institucije dr. Jožeta Bavcona se mali sadeži na živo zeleni rastlini z velikanskimi listi zazdijo resnična eksotika.

Za začetek navede, da bananovec, bohotna tropska rastlina, ki se s konicami listov dviguje kakšnih osem metrov pod strop tropskega rastlinjaka na Ižanski cesti v Ljubljani, ni drevo, temveč zel. Med zeli ga uvrščamo zato, ker tako listi kot socvetje rastejo neposredno iz tal. Tudi laično prepričanje, da izvirajo iz Južne Amerike, ne drži, četudi se marsikatere države v tem delu sveta drži celo slabšalni vzdevek banana republika. »Banane so prvotno rasle v Indiji, Bangladešu in v tropskih predelih do Avstralije in Japonske. V druge dele sveta so jih zanesli kolonizatorji. Je pa res, da danes v pridelavi prednjačijo južnoameriške države, 16 odstotkov pa jih pridelajo tudi v departmajih Francije in Anglije,« je med ogledovanjem mogočnih rastlin razlagal sogovornik in dodal, da jih v naravi najdemo na bolj svetlih obrobjih tropskih gozdov in jasah.

Samo listi dolgi štiri metre

V podnebnih razmerah ljubljanskega tropskega rastlinjaka, kjer se odvisno od količine in moči sonca temperatura zraka giblje med 20 in 28 stopinjami Celzija, vlaga pa je od 70- do 80-odstotna, se je kakšnih ducat bananovcev več vrst razbohotilo v vsej svoji velikosti. Najvišji meri osem metrov, samo njegovi listi pa so dolgi do štiri metre. Na plantažah ne zrastejo tako visoki in veliki primerki, še zlasti ne na tistih v sredozemskem podnebju, z več sonca in manj zračne vlage. V naravi bi tudi težko našli bananovec s tako zelenimi in celimi listi. Na prostem jih veter povsem razcefra po vzdolžnih vzporednih žilah.

»V dobrem letu je s kakšnega metra in pol zrastel do osmih metrov. Lani je cvetel, zdaj plodi, potem bo odmrl. Nato bo lahko tudi meter ali več stran zrasla nova rastlina, klon te matične. Zato jih Angleži imenujejo tudi walking plant, torej sprehajajoča se rastlina. Bananovec je večletnica, kar pomeni, da svoj življenjski cikel (podobno kot enoletnica v enem letu) doseže v več letih. V primernih razmerah plodi v treh letih, v starem rastlinjaku botaničnega vrta, kjer razmere niso bile tako idealne, denimo, je obrodil samo vsakih pet do šest let,« je pojasnil dr. Bavcon. Ko je odprl enega od malih sadežev, ki so dozoreli te dni, se je razkrilo še eno presenečenje: pod lupino se večinoma skrivajo zgolj pečke, velike kot fižolčki, in zelo malo mesa. Toda to je zelo sladko, njegov okus pa deloma spominja na medeno jabolko. Pri tem je dr. Bavcon pojasnil, da so banane, ki jih kupimo v trgovini, sterilne oziroma so triploidi, ki imajo vidne samo še ostanke semen, saj jih je človek v zgodovini križal in selekcioniral, da bi pridobil čim več sladkega mesa. »Zato se triploidi lahko množijo samo vegetativno, medtem ko iz teh pečk oziroma semen zraste nova rastlina.«

Vsaka rastlina obrodi samo eno soplodje (šop banan). Z najtežjimi, tudi po petdeset kilogramov težkimi, se ponašajo predvsem plantažni bananovci. Plantažni delavci nabirajo popolnoma zelene, potem pa njihovo zorenje umetno zavirajo v hladilnicah in jih zorenju prepustijo šele, ko prispejo na cilj. Pri tem sogovornik opomni, da če bi bila v zabojniku ena sama banana zrela, bi zaradi nje v hipu dozorelo več ton teh sadežev.

Zelo barvito socvetje

Načeloma, tako kot za vse druge vrste sadja, velja, da so na rastlini dozoreli sadeži boljšega in polnejšega okusa. Se pa banane razlikujejo tudi od vrste do vrste in tako so nekatere okusne samo, če jih spečemo. »Tako majhno soplodje, s kakršnim se ponaša naš bananovec, bi bilo v krajih, kjer rastejo, namenjeno takojšnji prodaji na lokalni tržnici, v izvoz namreč pošiljajo samo bogatejše soplodje. Po barvi sadežev se lepo vidi, da zorijo enako, kot so bile oprašene in oplojene. V socvetju so namreč v krogih razporejeni moški in ženski cvetovi, ki cvetijo počasi od zgoraj navzdol in tako se tudi oplodijo,« je sogovornik opisal potek od cvetenja do nastanka plodov. Socvetje je izredno barvito, je še omenil.

Bananovec je v marsikaterem vrtu predvsem na Obali in Goriškem tudi okrasna rastlina. Zaradi kratke vegetativne dobe redko plodijo, nemalokrat pa čez zimo tudi propadejo, saj kljub temu da niso občutljivi in prenesejo marsikaj, večdnevni zmrzali gotovo podležejo. Mnogi te tropske rastline gojijo tudi doma. V loncih lahko zrastejo do dveh metrov in pol.

Banane so se poleg ananasa zelo dobro prijele kot živilo v zmerno toplem pasu, medtem ko je treba pri prodaji avokada ali papaje še vedno veliko vlagati v oglaševanje. Z bananovci se je seznanil že Aleksander Veliki v 4. stoletju pred našim štetjem. V ljubljanskem botaničnem vrtu pa rastejo od leta 1913. Sprva so rasli na prostem, na zimovanje pa so jih pripravili tako, da so jim porezali liste ter jih skupaj z lesenim zabojnikom uporabili za zaščito proti zmrzali. Od leta 1955, ko je vrt dobil še rastlinjak, so rastline preselili vanj. Zdaj rastejo v novem tropskem rastlinjaku, s katerim so leta 2010 počastili dvestoletnico vrta. Rastlini, ki sta letos obrodili, sta potomki sadike, ki jo je Bavcon kupil na tržnici na Madeiri. Takšne male banane tamkajšnji pridelovalci lahko pridelujejo samo še za domači trg in trg nekdanje kolonizatorke Portugalske. Evropska unija znotraj svojih meja dovoljuje samo prodajo določenih sort banan, posamezni sadeži pa morajo biti kalibrirani in pravilnih oblik. To je vzrok, da nekaterih sort, ki se jih starejši še spominjajo iz svojega otroštva, pri nas ni več mogoče kupiti.

Sadeže, ki so zrasli v botaničnem vrtu in bodo počasi zoreli še kakšen mesec, bodo obiskovalcem na ogled, dokler ne bodo propadli. »Tu in tam bomo kakšno pojedli, semena pa shranili,« še šali sogovornik in dodaja, da bo naslednji tak »dogodek« na ogled šele prihodnje leto. Že letos pa bo nekaj sosednjih bananovcev pokazalo, kakšno je videti socvetje. Dr. Jože Bavcon: Ko bo letošnji pridelek zgnil, si bo naslednjega mogoče ogledati šele prihodnje leto. Okus tega »divjega« sadeža spominja na medeno jabolko.