Berta Golob: Če sestra ne bi postala moja mama, le kaj bi se zgodilo

Nasmeh se ji zarisuje na obraz vseskozi, tudi ko govori o trpkem, vojni, smrti. Berta Golob je pisateljica, pesnica, prevajalka, knjižničarka, učiteljica. Njen domek v Struževem pri Kranju je bil pred vhodom prejšnji ponedeljek – kljub še vedno velikim zaplatam snega – postlan z zvončki. Tak človek je, ki počaka, da izzveniš za vogalom, preden tudi sam zapre duri.

Ko sem se odpravljala k vam, mi je takoj prišla na misel vaša zgodba Poštar s pomarančo.

Ah, Blaznik! (Smeh.)

Poštar Blaznik, res je. No, v tej zgodbi pišete, da je bilo južno sadje včasih zelo drago in ni nikoli zašlo na jedilni list revnih družin. Neki dan vam je taisti poštar podaril pomarančo in vi ste zapisali: »Ko sem srkala njen sladki sok, se mi je zdelo, da se mi razliva po grlu nebeška dobrota.« Kot otroku se mi je zdelo fascinantno, da lahko ena pomaranča prinese toliko sreče.

To se je dogajalo še pred vojno. Imela sem jih štiri, pet. Prišel je po tem klančku dol (pokaže skozi okno na spuščajočo se cesto), s torbo počez, notri je imel nekaj pisem, nekaj kartic. In zmerom je zapel: »Ptiček golobček na okno trklja, odprite, odprite, sem daleč doma.« Tak prijazen možakar je bil. Za moje otroške pojme že v letih, ampak morda je bil mlad. In ja, dal mi je pomarančo. Mojo prvo. Mnogo kasneje mi je oče kupil škrnicelj pomaranč, ko sva bila nekoč na Hujah. Najbrž jih je bilo notri kakšnih pet.

In to je bil pravi praznik.

O, pa kakšen! In seveda nisem vseh pojedla naenkrat! Kje pa! Ničesar nisem pojedla naenkrat. Tudi bonbonov ne. To je vse moralo trajati.

Kako gledate potemtakem na današnje preobilje?

Spomnim se, bilo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem v Trstu videla družino znancev in sobo njihovega otroka ... Ogromno igrač je bilo v njej. In otrok se ni znal igrati z nobeno. Iz preobilice ni znal potegniti tistega, kar bi lahko imel rad. Jaz pa sem imela punčko iz cunj, narejeno na stari singerci. (Pogleda proti staremu šivalnemu stroju, na katerem danes počiva računalnik.) Ančka, stara šivilja, ki je hodila šivat po domovih, mi je naredila punčko iz krpic. Bila je to igrača nad igračami! Nato je botrica mnogo kasneje prinesla rjavega medvedka. Medvedki so od vekomaj vaba za otroke. (Smeh.)

Pri petih letih vam je umrla mama. Kako to?

Po porodu je bilo, umrla je zaradi sepse. Bratec je bil star tri tedne. Ostal je brez mame, nikoli je ni poznal. Takrat penicilina še ni bilo. Mama se je prehladila, dobila pljučnico, se zastrupila. Bila je to neizogibna smrt.

Kako ste kot punčka to preživeli?

Že prej sem se bala zanjo. Takrat je moja mama morala biti že noseča, se spominjam ... Sedela je na pručki v kuhinji in držala obraz v rokah. Vlekla sem jo za rokav – vidim se, kako – in ji govorila: »Mama, ne umret', mama, ne umret'!« Kako otrok to ve? Prav stresa me sedajle ... Kako otrok to čuti?

Spomnim se, kako je ležala na postelji, ko je umrla. Ata ji je zaprl oči. Nanje je dal kovance, da se ne bi razprle v prazen, mrtev pogled. Potem so se zbrali ljudje, se pogovarjali. V sobo sem prišla iz druge smeri, videla, da ima eno oko odprto, pritekla v kuhinjo in vpila: »Mama gleda, mama gleda! Mama je živa!« Vsi so bili tiho. Ata je vedel, kaj se je zgodilo, tiho je šel v sobo in ji dal kovanec nazaj na oko. Ne, ne, je rekel, mame ne bo nazaj ...

Ko je ležala na parah, visoko, okoli je bilo polno rož, me je, drobno punčko, oče dvignil in rekel: »Poglej še enkrat mamo ...« Na pokopališču, še sedaj se vidim, mi je ata dal lopatko, s katero si zajel prst in jo vrgel na krsto. Zraven me je še držal, ker je bila rokica še preveč švoh. In prst je zaropotala ... Zanimivo je, da se spomnim takšnih drobcev življenja. Sicer pa imam zelo luknjičav spomin. Že od nekdaj je tako.

Vaše stanovanje je pa zelo barvito.

No, po domače se reče, da je našarjeno. (Smeh.) Ampak vse to so reči, ki so jih nanosili ljudje, in za vsako vem, od koga je. Vse to lahko vržem proč, morda bi bilo dobro, da bi. Ampak s tem vržem proč vse te ljudi. Zmeraj pravim: moj dom, moja trdnjava. Naj se ravnam po drugem? Nikakor ne. Ob vseh teh stvareh se spominjam ljudi. Nekaterih od njih ni več, nekateri so na tem, da odidejo ...

V nekem intervjuju ste tako lepo povedali: živim iz dneva v dan, a nikakor v tri dni.

To pa res ne. Kako pa naj drugače kot iz dneva v dan?

Bolniške sestre so menda mami rekle, da boste pridna deklica.

Res je. (Smeh.) Le da se to ni zgodilo.

A na šolo imate malo lepih spominov. Je bila tudi učiteljica Frančiška Racek, o kateri ste pisali, stroga?

Vse so bile stroge. Naslednja pa je bila še hujša. Ko sem bila študentka, sem šla k njej v dom upokojencev Tabor na obisk; bila je popolnoma gluha in niti prepoznala me ni. Tudi prva me ni. Pa saj to ni nič nenavadnega, tudi jaz ne prepoznam vseh svojih nekdanjih učencev. Ampak prva učiteljica, Frančiška, mi je najbolj ostala v spominu, ker je vedno portretirala mojo sošolko. Jaz pa sem si tako želela, da bi mene ... Druga je bila izjemno stroga. Vsi so bili, no. Pa bolje, da sem tiho! Kajti tudi jaz sem bila stroga. Posnemaš pač tisto, česar si se nalezel, napil. Tudi učenci se me spominjajo kot skrajno dosledne. Kar je bilo rečeno, to je bilo izpeljano. Drugi so predvsem govorili, so povedali učenci, če pa sem jaz kaj rekla, se je tudi zgodilo.

Dosledno stroga torej.

Res je, tako do sebe kot do drugih. Morda bi danes z drugačnimi izkušnjami ravnala drugače. Ali pa ne. Kdo ve. Nisem pa bila nikoli, hvalabogu, zavestno krivična, le dobra sem bila verjetno premalo. Ampak kaj naj? Nekoč sem imela v razredu 42 otrok! Kako naj o vseh vem vse?! Nemogoče. Strog pa si do vsakega enako. Videti je, da sem imela – ne da bi se tega zavedala – malce drugačen odnos do tistih iz vzgojnega doma, ki so hodili v običajno vaško šolo v Preddvoru. Še lani se mi je zgodilo, da je pristopil učenec – danes moški pri sedemdesetih in plešast – in mi rekel: »Tovarišica (nato pa se hitro popravil in rekel gospa), ampak vi ste nas imeli rajši ...« Kako lahko to rečeš, sem ga vprašala. Še sama ne vem, kako sem to kazala, najbrž nagonsko; njim sem dovolila, da so veliko govorili, pripovedovali o lumparijah, ki so jih počeli, preden so prišli v dom. In jaz sem kar najbolj oklestila svoje zahteve glede slovnice, Prešernov in Jurčičev ... Ko so mi ti otroci kasneje povedali o svojih občutkih, o tem, da sem jih imela raje, sem začela razumeti, zakaj mi nikoli niso nagajali tako kot nekaterim drugim učiteljem. Zakaj mi nikdar niso predrli kolesa? Nikoli mi ni bilo treba prijokati iz razreda. Zdi se mi, da sem se enačila z njimi. Morda bi bila lahko na enakem, če ne bi po mamini smrti zavela milost in se je sestra odločila biti nam mama. Sicer bi šla v sirotišnico! Le kako bi oče, 42-letni možakar, skrbel za tri otroke?!

Sestra je bila precej starejša, zmožna prevzeti odgovornost. In jo je. S tem pa popolnoma odpihnila svoje življenje in kariero. Popolnoma! Danes tega ne vidiš več. A nekdaj so bili primeri, ko se je človek za drugega dobesedno žrtvoval. Vprašanje, ali poleg pojma »žrtvovati se« v novem slovarju ne bo pisalo – zastarelo. Prav mogoče. (Smeh.)

Le kaj bi bilo z mano, če ne bi bilo sestre ... Izgubljen človek bi bila. Že tako sem bila izjemno plašna deklica. Šele pri petnajstih sem postala malo bolj korajžna. Vedeti pa morate, da je bila vmes tudi vojna; noč in dan, štiri leta zapored, smo imeli nad glavo samo strah. Ne, ne, ne ... To se tako čudno zažre v človeka. Ampak potem si je treba reči, da je bolje biti tiho, se ne spraševati: »Kaj bi lahko bilo, če ...« Tisti bi je iracionalen, bi se nikoli ne zgodi, a vseeno obstaja. Kot možnost, ki se ni uresničila.

Ciganka Helena vam je nekoč prerokovala, da boste imeli štiri otroke. Nimate nobenega. Kako to? Je bila odločitev zavestna?

Seveda. Da se oddolžim sestri, ko – ali če – bi bilo treba – in bilo je. Da se preusmerim v človekoljubni poklic. Da, da, odločitev je bila zelo zavestna. Zelo zelo premišljena. In ni mi žal. Včasih srečaš koga, ki nima družine in je videti zagrenjen. Morda se je želel poročiti, pa se ni mogel. To utegne biti zelo bridka izkušnja.

In kako ste »povrnili« sestri?

Od rojstva je bila invalidka. Zelo težko je hodila, imela eno nogo krajšo; kot otročku so ji zdravniki pomagali, kolikor so lahko. Zdaj bi jih imela 93. Vedela sem, da bo napočil dan, ko bo tudi njej težko. To je tista osnovna dolžnost od – ne vem, zakaj moram to reči – nekdanjih časov. Ne vem, zakaj te dolžnosti ljudje ne čutijo več. Ne vem. Toliko ljudi je po domovih. K mnogim hodim na obisk in vem, da bi bili lahko brez težav doma. Pa niso. Ker so se starega človeka znebili. Saj razumem, da so ljudje po službah, a nekateri so zelo krepki, zlahka bi živeli doma in še koristni bi lahko bili. Nočem soditi! A to se nekoč ni moglo dogajati. Ljudje so se postarali in umrli doma. Doma so bili obvarovani, nekateri bolje, drugi slabše. No, odvisno od srčne kulture.

Pa saj nanjo kaže že literatura! Poznam primere, ko so mamo spodili od družinske mize! Krute zgodbe so že stara resničnost. Nočem idealizirati starih časov, ne bi hotela živeti v njih. Želim živeti danes, ne vem pa, kaj bo jutri. Je pa res, da so se nekatere stvari podrle. Standard je rasel, izobrazba se je povečala, življenjska doba se je daljšala, zdravje je bolj trdno, marsikaj pa se je zamajalo. Beseda ne drži več, obljuba ne drži več. Kaj šele ta digitalna doba! Ljudje se virtualno bratijo po vsem svetu! Ravno brigajo me na primer Kitajci! Rada jih imam, vse tiste, ki zdaj hodijo po Trgu nebeškega miru. (»Krasni Kitajčki, kako ste fletni!« krikne vmes in se gromko zasmeji.) Ampak jaz moram prenašati človeka, ki mi gre na živce tukaj. In ga ne morem kar tako odsloviti.

Igrarije, besedne čarovnije je prav tako knjiga, ki je mnogim ostala v spominu. V njej se seveda poigravate z besedami. Nekako tako: »Najbolj zaljubljeni besedi sta ljubezen in poljub. Ljubezen brez -j je lubezen s pravopisno napako. Taka ljubezen je pomanjkljiva.« In kaj je ljubezen za vas?

To je neopisljivo stanje in čustvo. Če kar rečeš, kaj je, si udaril mimo. Nisi zajel vsega. Ljubezen je presežna. V človeka se naseli kot svetloba. Z njo živi. In ima stvari rad. Na Gorenjskem, kjer smo bolj trdi, skoraj več pomeni, če rečeš, da imaš nekoga rad, kot – jaz te ljubim. Tega še nikoli v življenju nisem nikomur rekla. Joj, kako je čudno! (Se zasmeji in pove v vsej svoji toplini: »Jaz te imam rada, kako si fejst, imam te rada!«)

Rad imeti je tudi nekam pobegnil.

Res je. Redko ga slišimo. Pojavil se je hrvatizem »meni je to lepo, meni je to dobro«. Enkrat mi je punčka iz naše vasi rekla, da ji je moja juha dobra. Slovenski jezik te strukture ne pozna, rečemo, da je nekaj dobro zame. A jezik je pač prevzemanje. Ko desetkrat nekaj rečeš, je enajstič prav.

Od kod ljubezen do jezika?

Od nekdanjega, sočnejšega jezika. Na vasi smo se pogovarjali v podobah, ne v grobi konkretnosti. Ja, kje pa si se spet potikal! Ne kod si spet hodil, kajti potikaš se sem in tja malo, to je nekaj drugega, kot kje si bil, ko pravzaprav ostajaš na istem mestu. Pa mršna! O, ti mršna! Vse je odvisno od intonacije, to je lahko tudi pohvala. Mršna grda, bejž preč! pomeni Izgini! O, ti mršna nagajiva, to pa zveni prisrčno. Ista beseda, od tega, v kakšnem tonu je kaj izrečeno, je odvisno vse.

Vaš stavek »Človek mora imeti krila v sebi, če se hoče povzpeti vsaj za pedenj nad vsakdanje dolžnosti« mi je zelo všeč. Kaj je vam dalo krila, glede na to, da ste – se mi prav milo stori, ko vas to sprašujem – tako zgodaj izgubili mamo?

Ta krila so tiho spala. Če ne bi bilo te družinske nesreče, če ne bi bilo vojne, stroge šole, bi se mogoče prej razvila. Ko sem bila majhna, so bila krila zagrnjena, potem pa so se razprla. Ta občutek, da lahko letiš ... Da sta skrb in bojazen odpadli. Da se ne bojim več noči ...

Videti je, da so se krila usmerila v jezikovne igre. Že zgodaj sem bila pozorna na starejše ljudi, ki so posnemali redke tujke, ki so zašle tudi v vas. Morda sta dva v vasi imela radio, pa je eden od njiju zmeraj pravil: »Datalno sem fuč!« Najbrž je slišal besedo totalno. Razumel pa je, da je nekaj šlo do tal. »Datalno sem fuč, nič več ne morem!« je ponavljal. Potem sem se z besedami začela igrati in še vedno se igram.