Bioterapija: Uporabiti je treba vse, kar bolniku pomaga

»Ti, pa tako mahaš z rokami? Saj si vendar izobražena ženska,« je Nevenko Gajšek očitajoče vprašal njen oče, ko se je začela ukvarjati z bioterapijo in se izobraževati pri po svetu dobro znanem utemeljitelju bioterapevtske metode Zdenku Domančiču na Bledu. »Prav zato,« mu je odgovorila hči. »Ker vem, da ne obstaja samo tisto, kar lahko dokažemo v tem trenutku. Predvsem sem videla toliko bolnikov in slišala toliko zgodb o obsojenih na smrt, ki so kakovostno živeli precej dlje, kot jim je napovedala uradna medicina...«

Končalo se je tako, da je »mahala z rokami« tudi lastnemu očetu, ko je zbolel za redkim, neozdravljivim hollangiokarcinom. »Če težkega bolnika spremljaš doma, vidiš, da je problem vse: vstati, se obleči, jesti... Po terapiji se je počutil veliko bolje, še teden dni pred smrtjo je vstal iz postelje in samo zadnji teden je imel morfinski obliž.

Terapijo je izvajala, dokler ji je dovolil. Kajti spoštovati bolnikovo voljo je prva izmed zapovedi etičnega kodeksa po metodi Zdenka Domančića. Želel si je dočakati 80 let, po tem mejniku je hčer »odslovil« in se kmalu poslovil. »Držala sem mu roko na prsih, ko je zadnjič vdihnil. Moja izkušnja je, da ni zadnji izdih tisti, s katerim se človek poslovi od življenja, temveč zadnji vdih... Izdih je pesniška prispodoba,« pravi Nevenka Gajšek.

Je bioterapija torej učinkovit pripomoček pri lajšanju trpljenja umirajočih ljudi? »Ljudi pomirja in za umirajočega je to pomembno,« pravi Nevenka Gajšek. Ali deluje tudi na skeptike, kakršna sem jaz? »Deluje! A če ne poskusite, ne boste vedeli. Magnet deluje, če hočete ali ne. Enako je s kozmično energijo, ki jo uporabljamo v bioterapiji. Vendar je za terapevta laže, če bolnik verjame, da mu bo koristila. To je tako, kot da bi sam odprl vrata, sicer je treba vlomiti. Psihokineza (ko terapevt bolnika povleče k sebi brez njegove volje) je le eden od načinov za prepričevanje nejevernih.«

Nevenka Gajšek, po izobrazbi profesorica slovenščine in francoščine, magistrica kulture sociologije z zanimivo poklicno kariero (po vrstnem redu novinarka, profesorica slovenščine, strokovnjakinja Phare, uradnica na ministrstvu, vladna uslužbenka v Bruslju in Ljubljani), ne potrebuje dokazov, dokazovanje je naloga znanstvenikov. Zadostujejo ji rezultati: ko se nekomu popravi dioptrija, ko deklica zadiha brez kisika v jeklenki, ko ni treba amputirati noge, ko bolnik z rakom kakovostno preživi zadnjo fazo življenja, ko preneha kronični glavobol...

Alternativne metode zdravljenja so jo zanimale od nekdaj: »Izraz alternativen je zavajajoč,« pravi, »saj gre za tradicionalne metode zdravljenja, tisočletja starejše od uradne, šolske medicine. Telo je fantastičen organizem, ki se lahko sam zdravi. Energijo – za informirano življenjsko energijo obstaja veliko izrazov: bioenergija, kozmična energija, či, prana, bioplazma – bioterapevti le usmerjamo v imunski sistem in spodbujamo sposobnosti samozdravljenja glede na posameznega bolnika. Zakaj ne bi tega, kar vem, predala ljudem kot podporno metodo zdravljenja? Poudarjam: podporno. Če prekineš zdravljenje, je to neodgovorno, kriminalno šarlatanstvo!«

Prepričana, da Ljubljana potrebuje bioterapevtski center, in to na lepem kraju, sta z možem na začetku leta pogumno investirala v bioterapevtski projekt v Ljubljani. Enkrat na mesec v hotelu Union že poteka štiridnevna bioterapija.


Upanje umre zadnje

Ali bioterapevtski učinek ni podoben učinku placeba? »Ne, ker energija dejansko deluje, če to verjamemo ali ne, placebo pa koristi le, če verjamemo, da deluje.« In kako naj vemo, da je treba pozitivni učinek pripisati ravno učinku bioterapije, in ne katerih drugih vplivov? »To bi lahko potrdile ali ovrgle šele obsežne in po vseh pravilih opravljene znanstvene raziskave. Problem zahodnjakov je, da za vse hočemo dokaze. A veliko stvari je nematerialnih in uhajajo znanstvenim preizkusom vsaj na današnji stopnji znanja,« pravi Nevenka Gajšek, ki tudi sama izvira iz kluba skeptikov.

 »Domančićeva metoda je bila znanstveno preverjena že leta 1984 v Zagrebu, o tem poroča Dražena Jakčina (Isceljitelj Domančić: Liječenje bioenergijom – report o znanstvenoj provjeri). Če bi jo bilo mogoče stisniti v tabletko, bi jo takoj povsod priznali. A deluje na vseh živih bitjih, tudi na živalih in rastlinah. V Sloveniji poznam vsaj dva veterinarja, ki zdravita živali tudi s to metodo. Pes nima predsodkov, rana, ki se ni in ni hotela zaceliti, se je zacelila po bioterapiji. Za marsikaj ni razlage. Kar zadeva bioterapijo, vemo le, da je 99 odstotkov bolnikov zadovoljnih, en odstotek pa je tako imenovanih 'neodzivnih' tudi v uradni medicini,« pravi Nevenka Gajšek, ki dela v paru s soterapevtom, svojim možem. Oba imata drug poklic, oba sta Domančićeva učenca in oba verjameta v učinkovitost njegove metode.

Ta metoda je po njenih izkušnjah uporabna zlasti pri vrsti kroničnih bolezni, pri katerih uradna medicina zdravi samo simptome, ne pa vzroka. »Bolnik pa se počuti zanič in bolezen se nadaljuje. Na primer pri migrenah, alergijah pa tudi pri depresijah in neplodnosti, težavah s prostato... Vse bolezni se začnejo s porušenim ravnovesjem, bioterapija pa uravnoveša energijo. Terapevti ne dajejo svoje energije, temveč so samo posredniki, kanali, ki kozmično energijo prenašajo bolniku,« razloži.

»Smo registrirano neprofitno društvo Bioterapevti (s štirimi ustanovnimi člani, vsi z univerzitetno izobrazbo, priporočili in opravljenim dodatnim izobraževanjem). Sami sebe imenujemo bioterapevti. Zakonodaja zdravilstvu ni naklonjena. V nekaterih državah sprejemajo tako imenovane alternativne smeri medicine kot podporo uradni medicini, na primer v Avstriji in na Kitajskem, ki ima na tem področju dolgo tradicijo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je bioterapijo že leta 1976 priznala za dopolnilno metodo zdravljenja. Ponekod po svetu že imajo klinike za bioterapijo (v Izraelu, na Irskem, v ZDA). Želimo si, da bi jo dobila tudi Slovenija, kjer uradna medicina zdaj od tradicionalnih vej priznava le akupunkturo.«


Terapevti so le posredniki

Bioterapija poteka po natančno določenih pravilih z uporabo sedmih tehnik, ki jih kombinirajo glede na posameznikovo stanje oziroma bolezen. Edino bioterapevtovo orodje so roke, delajo z energijo. Terapevti ne dajejo svoje energije, temveč so samo posredniki, kanali, ki kozmično energijo prenašajo bolniku. Tega se je mogoče naučiti pod pogojem, da je potencialni bioterapevt zdrav in energetsko močan in se zna spraviti v medialno stanje (zato terapije ni mogoče opravljati, denimo, po službi).

Resnejša ko je bolezen, daljša je bioterapija in vidnejši so rezultati, pravi Nevenka Gajšek. Obžaluje, da ljudje prihajajo večinoma v zadnjem stadiju hudih bolezni: raka, multiple skleroze in drugih kroničnih bolezni, potem ko so izčrpali že vse druge možnosti in je tudi uradna medicina dvignila roke.

To terapijo je treba začeti, preden je vse narobe. »Za številne bolnike smo zadnje upanje. Nikoli ne obljubljamo, da jih bomo ozdravili. Poskušali jim bomo pomagati, pri hudih bolnikih je veliko že, če se stanje ne slabša. Rezultati kažejo, da živijo dlje in predvsem bolj kakovostno. Če pa je bolezen na začetku, je lahko povsem ozdravljiva in bolečine izginejo!

Obstaja cela vrsta kroničnih bolezni, ko uradna medicina zdravi zgolj simptome (migrene, alergije), ne pa vzroka. Bolnik pa se počuti zanič in bolezen se nadaljuje. Bioterapija pomaga tudi pri depresijah in neplodnosti. Vse bolezni se začno s porušenim ravnovesjem, bioterapija pa uravnoveša energijo.«


To ni način preživljanja

Pri zdravljenju zaslužek ni in ne sme biti najpomembnejši. V tem duhu deluje utemeljitelj po sebi imenovane metode Zdenko Domančić, ki že desetletja nesebično predaja vse, kar zna, izobražuje, prireja seminarje itd. Ni naključje, da prihajajo k njemu z vsega sveta. Zato mlado Društvo Bioenergija Ljubljana, ki deluje od začetka leta, terapije ne zaračunava (udeleženci plačajo le prijavnino za štiri dni), vsak pacient se zahvali po svojih možnostih in glede na svoje zadovoljstvo s terapijo. A pozor: pravi učinek terapije se pokaže šele po treh tednih.

Nevenka Gajšek je v primerjavi s svojim učiteljem, ki je v svoji karieri obdelal 1.350.000 bolnikov, popolna začetnica: obdelala je šele nekaj sto bolnikov, med njimi precej tujcev, zlasti iz republik nekdanje Jugoslavije. »Mnogi prihajajo k nam, ker je do Domančića težko priti. Možno je tudi zdravljenje na daljavo, enako kot z navzočnostjo človeka. Vendar ga mora terapevt poznati, imeti njegovo fotografijo ali navezati stik z njim. Za energijo namreč ni ne časa ne prostora.«

Nezaračunavanje terapije je eno od pravil etičnega kodeksa bioterapevtov po Domančićevi metodi. »Vsi moramo skupnosti dati, kar imamo ali znamo. Če te kdo izkoristi – njegov problem!« pravi Nevenka Gajšek, prepričana, da se v življenju dobro in slabo prej ali slej povrne. Kozmično ravnovesje pravi temu. Najpomembnejše pravilo bioterapevtom nalaga, da delajo izključno z bolniki, ki to sami želijo, nič manj pomembna pa ni zapoved, da nikoli ne ukinjajo ali spreminjajo zdravljenja, ki ga predpiše zdravnik, in ne postavljajo diagnoz, temveč bolnika po bioterapiji pošljejo nazaj k zdravniku, da ga pregleda in naroči izvide. »Za uspeh bioterapije štejemo le, če izvid pokaže izboljšanje. Želimo merljive rezultate, ne samo bolnikove subjektivne ocene o neoprijemljivem boljšem počutju. Gre za poštenost in odgovornost. Ne obljubljamo nemogočega. Človek v stiski je pripravljen verjeti marsikaj. Velikokrat je uspeh že, da se bolniku stanje ne poslabšuje. Sama sem izkusila manipulacijo s terapevtom na daljavo – tudi ta možnost obstaja, vendar mora terapevt zdravljenca poznati. Izbrani terapevt ni videl niti očetove fotografije, a je za vsako terapijo vzel 300 evrov.«

Sam sebi pa terapevt ne more pomagati in tudi svojcem težko, ker mora biti čustveno nevpleten. Izjema so lažji primeri, tako kot je ona pomagala »shoditi« mami, ki je negovala očeta do smrti in se potem zrušila, in kakor pomaga svoji hčeri, flavtiski, ki ima zaradi prisilne drže težave z vratom in ramo. Ortoped ji ne more pomagati drugače kot z močno protibolečinsko injekcijo (blokado). Dekle, ki odločno nasprotuje jemanju kemičnih preparatov, pusti, da ji mama »polaga roke«.

»Vendar pomaga le za nekaj časa, saj vzroka – prisilne drže – ne odpravi. Če te boli glava, ker se zaletavaš v zid, lahko z bioterapijo omilimo glavobol le začasno. Če se boš še naprej zaletaval v zid, te bo spet bolela. Treba je odpraviti vzrok. Če gre za poklicno okvaro, je treba takšno terapijo izvajati redno. Zato je naša želja, da bi se v vsaki družini kdo izobrazil za bioterapevta, da bi v takšnih primerih znal pomagati svojcem. Podobno kot se poučimo v veščinah prve pomoči že v osnovni šoli.«