Bodo uvožene vodne podgane preplavile Slovenijo?

Ljubljanica je bila po nekajdnevnem deževju narasla in deroča, saj so komunalci odprli zapornice pri Cukrarni. V takšni vodi se nutrije ne kopajo rade, toda ko Marko zakliče čez vodo: »Nuske, nuske,« se poženejo z drugega brega v močan tok in čez dobro minuto že stegujejo šapice proti njemu.

Ribič Marko Tancig, ki stanuje tik ob bregu Ljubljanice nekaj sto metrov vzvodno od gostišča Livada, ima z nutrijami poseben odnos. Navadil jih je namreč, da se odzovejo na njegov klic in priskakljajo prav do njega ter mu jedo iz rok. Najraje imajo bananine olupke, sicer pa niso izbirčne, pojedo jabolka, zelenjavo, star kruh, vse, kar jim ponudi, pravi ribič. Nutrija je, kadar ne plava in morda použije tudi kakšnega rakca, polžka ali ko spi v rovu, ki ga izkoplje na obrežju reke ali si ga prisvoji od druge živali, precej lačna in neizbirčna vegetarijanka. Njen želodec terja obilico vodnih, obvodnih, močvirskih rastlin, menda zaužije kar četrtino svoje teže na dan. Tisti dan so se sladkale z Markovim starim kruhom in videti je bilo, da bi ga lahko pojedle, kolikor bi ga dobile. Šele šum fotografovih korakov jih je pognal na štrbunk v kalno vodo, a kmalu so se vrnile k Markovim nogam, kot bi bile udomačene, in nadaljevale s pojedino.

Čeprav so prišle iz toplih južnoameriških krajev, jim zima, če ni premrzla, ne seže do kosti. Tudi v snegu prilezejo iz rovov, ki jih skopljejo v brežinah, in se ves dan kopajo. Kdor obiskuje bregove Ljubljanice, ve, da zajetni in tršati glodalci, kot nutrije jedrnato opiše prof. dr. Boris Kryštufek v svoji knjigi Sesalci, že dolgo niso več redkost na naših rekah, še posebno na Ljubljanici. Ta je očitno dovolj počasi tekoča − mirne vode imajo namreč nadvse rade −, da jo čedalje uspešneje poseljujejo. Opaziti jih je mogoče ne le na barjanskem delu zelene Ljubljanice, pač pa imajo stalno prebivališče že skoraj v središču Ljubljane. Velikokrat jih je mogoče opazovati celo pod Mrtvaškim mostom, ki povezuje Trnovo s Prulami, pa pri gostišču Livada ter v bližini Kliničnega centra in toplarne. Nekaj primerkov je za študijsko zbirko nagačil tudi Prirodoslovni muzej Slovenije, pravi profesor Kryštufek, predstojnik kustodiata za vretenčarje v muzeju. Tomišeljski lovci so namreč brez težav in brez zahtev po kompenzaciji tako rekoč mimogrede odstrelili pet primerkov za potrebe muzeja, lahko pa bi jih tudi precej več, če bi bilo treba, še doda Kryštufek, ki je nutrije opisal v svojih znanstvenih delih.

Uspešno razmnoževanje

Za lovce je nutrija seveda invazivna živalska vrsta, ki se hitro razmnožuje in z rovi, ki jih koplje v bregove, te učinkovito izpodkopava ter povzroča okoljsko in gospodarsko škodo. Lovska družina je, če se to dogaja na njenem območju, dolžna plačati škodo, kar je razlog več za to, da jih lovijo. Kot je povedal Lado Bradač, starešina Lovske družine Tomišelj, ene od šestih na širšem ljubljanskem območju z nutrijo, so lani dvema kmetoma plačali skupaj 600 evrov odškodnine za požrto koruzo ob vodi, kjer biva ta glodavec. Lovci so bolj kot zaradi neposredne škode zaskrbljeni zaradi morebitnega posedanja bregov, ki povečuje možnost razlivanja vodotokov, ter spodrivanja pižmovke, s katero nutrija uspešno tekmuje za življenjski prostor. Kljub tem skrbem in navodilom, da jih morajo iztrebljati, člani zelene bratovščine niso prav zelo vneti za streljanje nutrij, ugotavlja Bradač in meni, da bo samo z odstrelom težko ustaviti njihov pohod po Sloveniji.

Kot subtropska vrsta se nutrija razmnožuje skozi vse leto, če to seveda dopuščajo podnebne razmere. Brejost traja približno 130 dni, skoti tudi do 13 mladičev, povprečno pa okrog pet, ki so ob rojstvu že odlakani in tudi vidijo. Samica ima vsaj dva ali celo tri legla na leto. Življenjska doba v naravi je ponavadi tri leta, v ujetništvu pa tudi šest let in več. Odrasle nutrije tako rekoč nimajo sovražnikov, mladiče pa radi plenijo psi, lisice, kune, ujede. Nutrije med našimi glodavci nimajo bližnjih sorodnikov, ker spadajo v posebno skupino južnoameriških glodavcev; sorodna sta jim morski prašiček, kapibara in činčila. Da se lahko nadvse učinkovito razmnožujejo, kaže primer ameriške zvezne države Louisiane, kjer so izračunali, da je 20 glodavcev, ki so s farme, razdejane v orkanu, pobegnili leta 1938 v tamkajšnja močvirja, v naslednjih dvajsetih letih zaplodilo 20 milijonov naslednikov. Za Louisiano so postale nutrije velik problem, zato so se načrtno lotili njihovega preučevanja. Z eksperimenti so ugotovili, da nutrije lahko za kar 40 odstotkov zmanjšajo maso rastlinja na območjih, kjer se prosto pasejo.

Pobegi s farm

Prva poročila o nutrijah v Sloveniji so sicer iz let 1936 in 1937, ko so jih videli v Žabovcih, Stojncih, na Hajdini, v Bukovcih ter v Pobrežju pri Mariboru. Vodna podgana, kot jo tudi kličejo, namreč ni naše gore list, saj so jo k nam in tudi drugam v Evropo iz Južne Amerike zanesle podjetniške ambicije rejcev za kožuhe, ki so ustanavljali gojitvene farme. Kot navaja profesor Kryštufek, so pri nas pobegnile s farme Seifrid-Reiter. Naslednja poročila navajajo, da so nutrijo ugledali leta 1988 v Polšniku pri Litiji. Za leto 1989/90 obstajajo ustna poročila o divje živečih nutrijah pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, kjer naj bi bila tudi opuščena farma. Leta 1990 pa so jo opazovali že tudi v Rižani pri Bertokih.

Lovske evidence zadnjih let kažejo, da je nutrija uspešno zavzela že precejšen del Slovenije, saj beležijo odvzem, kot suhoparno imenujejo ustrelitev živali, tudi še na Primorskem, Gorenjskem, Štajerskem, v Pomurju, Posavju in Zasavju.

Divje živeče populacije najdemo še v Severni Ameriki (največ v Louisiani), na območjih nekdanje Sovjetske zveze, v Keniji, Izraelu in Evropi (Veliki Britaniji, Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem, v Skandinaviji, Franciji, na Češkem, Slovaškem in v Romuniji). Večina jih prav tako kot pri nas izvira iz živali, ki so pobegnile s farm.

Kot invazivna tuja vrsta nutrija s svojim razmnoževanjem zanesljivo ogroža avtohtone živalske in rastlinske vrste, pravi Marko Jonozovič, vodja oddelka za gozdne živali in lovstvo pri zavodu za gozdove. Iz evidence zadnjih let, ki nam jo je poslal, je razvidno, da je odvzema, kamor lovci suhoparno prištevajo ustrelitev, vsako leto več, ker se krepi tudi številnost populacije nutrij. Leta 2009 je bilo odvzema 94 primerkov, lani že 229.

V nevarnosti okolje psa

S prehranjevanjem lahko res zmanjšajo biomaso, kar pa ni nujno slabo – ponekod so zanesene rastline problem zaradi zaraščanja kanalov, pa poudarja Boris Kryštufek. Hkrati tudi povzročajo škodo, ki ni zanemarljiva. V Italiji so med letoma 1995 in 2000 porabili 2,6 milijona evrov za uničenje 220.000 nutrij, kljub temu pa je bila škoda 11,6 milijona, torej približno dva milijona na leto. Probleme z njimi imajo, kot že rečeno, tudi v ameriški zvezni državi Louisiani. V obalnih ekosistemih so se nadležni glodalci preglodali skozi obrambne pregrade iz lesa in celo odpadlih gum, erodirali rečne bregove in odganjali avtohtone živali. V letih 2009 in 2010 so tam uničili slabega pol milijona nutrij in imeli s tem za 2,2 milijona dolarjev stroškov.

Nutrij se bojijo marsikje po svetu. Angleži so bili v zadnjih letih precej uspešni pri njihovem iztrebljanju, verjetno jim je pri tem pomagalo tudi nekaj zaporednih mrzlih zim. Nova Zelandija je sprejela kar zakon, po katerem je nutrije prepovedano uvažati v državo.

Prav nič nestrpni do tega glodalca pa niso ribiči. Pri ribiški družini Barje nimajo nobenih zamer do nutrije, čeprav jih manjša kolonija domuje tako rekoč pred njihovim domom nasproti gostišča Livada. Pogumnejše med njimi brskajo tudi po kompostnih odpadkih vrtičkarjev v prvi vrsti ob reki. Ta nekoliko večji glodalec s plavalno kožico med prsti zadnjih nog, ki neznansko rad po ves dan plava sem ter tja – v nasprotju s puhasto bližnjo sorodnico činčilo, ki ima smrtni strah pred mokroto – sam po sebi ni nevaren drugim bitjem.

Profesor Kryštufek pravi, da Myocastor coypus sicer prenaša nekaj bolezni, vendar z nizko prevalenco in zelo redkimi kliničnimi znaki: oxoplasma, chlamydia, leptospira ter glisto strongyloides (poškodbe na koži). Sicer pa meni, da nutrije pri nas nikomur ne škodijo in da v Ljubljano vnašajo vsaj malo življenja. Pazljivost pri opravku z živalmi pa je, kot pri drugih živalih, vsekakor priporočljiva. Kryštufek je nekje zapisal, da odrasla nutrija lahko napadalca, velikega kot pes, v obrambi smrtno rani. Da je lahko nevarna, potrdi tudi lovec Lado Bradač, ki je povedal, da je ranjena (obstreljena) nutrija precej hudo poškodovala psa enega izmed lovcev njegove lovske družine, ko jo je poskušal izvleči iz vode. Vsakdanje izkušnje opazovalca teh živali kažejo, da so dovolj bistre, da pred človekom ali renčečo pasjo nadlogo urno čofnejo v vodo, ne pa da bi razmišljale o morebitnem boju.