Bogati obrazi Kostanjevice na Krki

Današnja prostorska organizacija Kostanjevice je zaradi počasnega razvoja in lege zelo podobna zasnovi iz 13. stoletja.

Objavljeno
17. september 2012 16.51
Janoš Zore, Panorama
Janoš Zore, Panorama

Z razstavo v Lamutovem likovnem salonu so opozorili na bogato urbanistično-arhitekturno dediščino ene najzgodnejših načrtno ustanovljenih slovenskih urbanih naselbin.

Želja po zaprtju razstave so delavnice, ki bi ponudile rešitve za ponovno oživitev trenutno le spalnega mestnega jedra.

Novo mesto bi danes lahko bilo le malce večje mestece, od koder bi se ljudje na delo vozili v regijsko prestolnico Kostanjevico na Krki.

Edino slovensko mesto na otoku je bilo namreč pred mnogimi stoletji eno redkih, ki je imelo svojo kovnico denarja. Iz podobnih zaselkov sta se, recimo, poleg Novega mesta razvila Celje in Maribor.

Toda ekspanzivni razvoj Kostanjevice se je končal izjemno hitro, že v 13. stoletju. Za meceni takratnega časa je ostala le urbanistična dediščina, ki se vse do sedanjih dni ni bistveno spremenila.

Sedanja zasnova starega mestnega jedra - ujetega na otoku sredi Krke - je namreč domnevno izjemno podobna prostorski organizaciji, kakšno je imela Kostanjevica v 13. stoletju, ko je dobila mestne pravice.

»Zgodovinarji in raziskovalci trdijo, da je bilo to naselje zasnovano kot urbanistična celota. Razvoj mesta je podpirala mogočna družina Spanheim. A zaradi njenega razmeroma naglega izumrtja v 13. stoletju je bila prihodnost odvisna od naslednjih lastnikov mesta, ki so se pogosto menjavali,« pravi Helena Rožman, ki se je podpisala pod razstavo o obrazih arhitekturne dediščine Kostanjevice na Krki in na temo varstva stavbne dediščine v Kostanjevici zagovarjala tudi doktorsko disertacijo:

»V 15. stoletju, po izumrtju celjskih grofov, je celo območje prešlo v last Habsburžanov. Ti so imeli v lasti tudi Novo mesto. Habsburžani so podpirali razvoj Novega mesta. Ne rečem, da je posledica današnje razvitosti obeh mest odvisna zgolj od tega dejstva. Ampak zgodovinske okoliščine so pripomogle, da je Kostanjevica zastala v razvoju.«

Toda po drugi strani je zaradi umirjenega preživljanja stoletij otoku, obdanemu s Krko, uspelo ohraniti svojo nekdanjo pristno prostorsko podobo.

Slovenski urbanisti Kostanjevico uvrščajo med eno najzgodnejših načrtno ustanovljenih urbanih naselbin današnjega slovenskega prostora. Zanjo je značilna preprostost stare zasnove: izraba reke za obrambo in s premišljeno parcelacijo zemljišča ter lego dominantne arhitekture na najbolj izpostavljenih točkah.

»Za Kostanjevico je značilen ustroj naselja z dvema glavnima ulicama in prečnima povezavama med njima. Z vodo omejeni prostor, v katerem je staro mestno jedro, je pripomogel k temu, da se ni zgodila nenadzorovana rast. To je izjemnost, ki bi jo bilo treba skrbno varovati še naprej, biti pazljivi pri tem, kako naselje raste,« pravi Rožmanova, v kostanjeviški Galeriji Božidar Jakac sicer zaposlena kot kustosinja pedagoginja.

Razstava, ki je odprta do 23. septembra, je posvečena stanovanjskemu skladu. Cerkev svetega Jakoba, ki predvsem zaradi zgodnjegotskih elementov na portalih in notranjih poslikav spada med najpomembnejše umetnostnozgodovinske spomenike v slovenskem prostoru, recimo, ni izpostavljena.

»Želeli smo res pokazati mesto, poglede v mestno jedro, v ulice, na posamezne stavbe. V ospredje smo postavili arhitekturne detajle, ki so za mestece te velikosti precej bogati in zelo raznoliki. Na vsaki stavbi so detajli - bogati baročni in klasicistični - drugačni od tistih na sosednji stavbi,« razlaga Rožmanova.

V okviru svoje doktorske disertacije je etnologinja izvedla anketo med prebivalci mestnega jedra, ki je pokazala, da ti dediščino Kostanjevice predvsem povezujejo z njeno urbanistično-arhitekturno zasnovo:

»Na nekem splošnem nivoju zelo dobro prepoznavamo dediščino. Ko pridemo do lastnega vrtička, pa velikokrat prevladajo interesi, ki so včasih v kontradiktornem odnosu do splošne dediščinske politike. Rezultat je, da se na marsikateri točki v naselju srečujemo s stanjem, ki dediščini in splošni podobi naselja ni v prid.«

»Pazljivi bi morali biti pri drugi liniji stavb, kjer so nekoč stala gospodarska poslopja, da ta ne bi preveč izstopala po velikosti od stanovanjskih objektov v ospredju. Pozornost mora biti posvečena barvam, ki morajo biti v umirjeni barvni lestvici, kar za zdaj še ni problem. Vse strehe bi morale biti pokrite z opečnato kritino. Precej pa sem kritična do različnih frčad, ki se pojavljajo na strehah. V moji idealni podobi Kostanjevice teh sploh ni,« razmišlja Rožmanova.

A v skoraj isti sapi doda, da se domačini, ki živijo v kulturnem spomeniku, pri obnovah in sanacijah posledic poplav velikokrat počutijo osamljene. Tako v finančnem smislu - pa čeprav obnova ponavadi ni veliko dražja kot kvalitetna novogradnja - kot tudi v strokovnem.

»Nam, ki delamo z dediščino, so relacije do različnih strokovnih služb blizu. Predvidevam pa, da je za marsikaterega uporabnika, ki živi v objektu kulturne dediščine, pot do teh služb dolga. Sedež enote Zavoda za varovanje kulturne dediščine v Ljubljani je resnično daleč.«

»Malce se je zavod približal ljudem s pisarno v Krškem. Ampak glede na kostanjeviško kulturno dediščino bi bilo mogoče prav - kar je danes ob racionalizacijah težko pričakovati -, da bi bila pisarna zavoda enkrat na teden odprta tudi v Kostanjevici na Krki. S tem bi prebivalci dobili možnost za neformalni pogovor s pristojnim konservatorjem. Včasih je tudi ena beseda dovolj, da se začne drugače razmišljati, da se pri obnovi strehe uporabi drug material.«

Ta teden še odprta razstava je sicer šele prvi korak na zahtevni poti do oživljanja mestnega jedra, ki je po živahnem obdobju med vojnama in takratni samozadostnosti ob velikem številu trgovinic, gostinskih lokalov in obrtnikov, znova zaspalo.

»V Kostanjevici na Krki bi bilo treba izvesti urbanistično arhitekturno delavnico. Morda delavnico s krajinskimi arhitekti, da z različnih vidikov pogledamo v to naselje in naredimo analizo obstoječega stanja ter predlagamo določene rešitve. To je moja želja ob tej razstavi,« pravi Rožmanova.

»V Kostanjevici na Krki so se že med obema vojnama pogovarjali, kakšen potencial je naselje za turistične programe. Govorili so o Kostanjevici kot o neizkoriščenem turističnem biseru. Zdaj vidimo, da se ves čas ponavljajo iste misli.«

»Tudi sami Kostanjevičani čutijo, da je mesto, ki je v 20. stoletju postalo kulturna prestolnica Dolenjske, velika priložnost. A na tej točki se ne zgodi kakovostni preskok, da bi to jedro zaživelo še drugače kot samo bivališče.«