Tiskane izdaje
Ko se človek približa reki, polni zavrženih plastenk, ga mora zaskrbeti za svojo vas, za mesto, ki stoji v bližini, in za državo, v kateri živi. Pravzaprav se mora vprašati, kako bo naš svet preživel. In nato začne čistiti za drugimi, ki še naprej na veliko smetijo kje drugje – in tako v nedogled. Bogdan Kladnik se tega zaveda že dolga desetletja.
Čeprav še vedno tudi sam odstranjuje smeti, na katere naleti na svoji poti, je njegovo glavno poslanstvo mobilizirati mlade po vsem svetu in jih zbrati v vrstah Varuhov sveta, gibanja, ki ga je ustanovil pred štirimi leti. Ko sem se pogovarjala z njim, sem opazila, da ne omenja let in datumov. V njegovi zavesti je vse osredotočeno na »zdaj«. Preteklost je »zdaj«, kajti ko mi s solzami v očeh kaže fotografije srbskih rek, polnih smeti, je več kot očitno, da prikazuje tragične posledice skrunjenja največje dragocenosti, ki nam jo podarja narava – čiste vode. Tudi prihodnost je »zdaj«, saj če ne bomo ukrepali takoj, pravi Bogdan, bodo nove generacije prepričane, da voda prihaja iz plastenk in da je »narava« virtualni pojav z ekrana.
Sto milijonov porabnikov
O Bogdanu Kladniku so slovenski mediji že pisali in ga vsakič predstavili kot pisatelja (objavil je približno 60 knjig), izkušenega alpinista, ekstremnega smučarja, jamarja, »ekološkega perfekcionista«, fotografa in umetnika. Vse to je res. A od vsega tega se mi zdi najpomembneje to, da je Bogdan karateist. Pravzaprav se mi zdi najpomembneje to, da je borec, ki se s silno energijo bojuje proti lenobnosti, brezbrižnosti in aroganci človekove odtujenosti, in to v globokem prepričanju, da je treba svet spremeniti, če hočemo zagotoviti njegov nadaljnji obstoj.
»Vsakič, ko sem napisal knjigo, o kateri sem bil prepričan, da bom z njo v ljudeh nekaj spremenil, se je ta pokazala za finančno katastrofo, iz katere sem se nato le s težavo izvlekel,« pravi Bogdan. »Kadar sem pripravil komercializirano izdajo, pa je šlo vse kot po maslu.« Nekako tako deluje tudi naš svet. Tako kot se voda kupuje v plastenkah, tudi mojstri borilnih veščin svoje znanje in spretnosti prodajajo v športnih dvoranah. »Le občasno oziroma zelo redko gredo v naravo, iz katere pravzaprav dobivajo energijo, nato pa se hitro vrnejo v dvorane, od katerih so finančno odvisni,« pripoveduje Bogdan Kladnik.
Za gibanjem Varuhi sveta, pravi, se skriva njegova potreba, da bi ustvaril nekakšno nasprotje vsem obstoječim organizacijam zelene opcije, in čeprav me pri tem opozori, da noče reči nič slabega o vseh teh institucijah, ki se bojujejo za varstvo okolja, si ne more kaj, da ne bi opazil, da večina vseh teh kampanj poteka zaradi kampanje same, da te organizacije večino energije in sredstev porabijo za svoj obstoj, da je največje delo, ki ga opravljajo, to, da druga od druge prepisujejo članke, in da se vsak od znanih zelenih aktivistov neizogibno ujame v past, ki mu jo nastavi kapital.
Proti kapitalu se ne da bojevati
»Mi, Varuhi sveta, nimamo rešitve. To vedno poudarjam. Vendar pa vemo, v čem je problem. Proti kapitalu in korporacijam se ne da bojevati. Vse, kar lahko storimo, je, da se med seboj povežemo. Predstavljajte si, da bi se zbralo, na primer, sto milijonov mladih ljudi. To je sto milijonov porabnikov. To pa je sila, ki je ne bi mogel nihče ustaviti. Predstavljajte si, da bi se teh sto milijonov mladih odločilo, da bodo za en teden prenehali kupovati kokakolo, in postavilo pogoj, da se nehajo uporabljati plastenke, ki onesnažujejo okolje … Edina moč, ki jo ima današnji svet, je motivacija mladih. In vse, kar lahko storimo mi, je, da jih medsebojno povežemo.«
Tako kot je v borilnih veščinah najpomembnejša točka »hara«, središče trebuha, iz katerega izvirajo ustvarjalnost, pogum, integriteta in vztrajnost, tako je, pravi Bogdan Kladnik, tudi Sredozemlje tista točka sveta, v kateri se skriva prihodnost celotnega planeta. »V tem središču Zemlje so zbrani številni narodi, vse vere, korenine vseh kultur … in prav tukaj se dogaja največja ekološka katastrofa na svetu. Vse od industrijske revolucije se tukaj kopiči ogromno smeti, ki tu tudi ostanejo, ker jih ne more odplakniti iz zaprtega morja. Poleg tega pa smo še ves čas v vojnah ali finančnih krizah in v takšnih razmerah je najbrž res težko razmišljati še o čistih vodah za prihodnje rodove.«
Za Bogdana je Sredozemlje kazalec vsega, kar se bo zgodilo s svetom. In zato svoje gibanje povezuje z borilnimi veščinami. »Varujmo haro, saj nam iz nje prihaja vsa energija.«
Knjiga z namenom
Tudi v projektu reševanja Sredozemlja računa Kladnik predvsem na mlade. Z njimi je začel pripravljati knjigo Sredozemlje v črnem in belem, v kateri bodo objavljene fotografije sredozemskih lepot pa tudi grozot. Rad bi jo dal mladim, da bi jo odnesli svojim županom in predsednikom držav, in to skupaj z vprašanjem: »Kaj lahko naredite?« »Prepričan sem, da nobeden od predsednikov ali politikov ne bi zmogel prezreti poziva mladih,« pravi Kladnik. »Potem ko bi dobil v roke to knjigo, tudi nihče več ne bi mogel trditi, da ne ve, kaj se dogaja.« Takrat bi se končno začelo pisati, govoriti in razpravljati o ekološki krizi Sredozemlja, o kateri zdaj vsi molčijo, da ne bi pokvarili njegove turistične privlačnosti.
Prav v zvezi s pripravljanjem te knjige je prišel h Kladniku menih iz Šaolina, da bi ga seznanil z doslej neznanim problemom tega sicer svetovno znanega budističnega templja. In tako se je začelo še eno fascinantno sodelovanje med slovenskim varuhom sveta in kitajskimi duhovniki, ki ohranjajo starodavno tradicijo enotnosti človeka in narave.
»Odprli so mi vrata, ki jih prej niso odprli še nikomur,« pravi Bogdan, medtem ko mi govori o knjigi v nastajanju Samostan Šaolin – zibelka zen budizma in kung fuja. Za njeno izdajo pravkar zbira sredstva prek Kickstarterja (vse do 22. junija). Če mu bo uspelo doseči cilj, ki si ga je zastavil, bodo donacije pripomogle k rojstvu »knjige z namenom«, ves prihodek od izdaje pa bodo vložili v obnovo sirotišnice, ki jo je ustanovil tempelj Šaolin.
Bogdan ta program uresničuje skupaj s sinom Panom, ki je soustanovitelj gibanja Mladi varuhi sveta. V času, ko sta bivala v Šaolinu, sta spoznala, da je ogrožena tudi budistična tradicija gradnje templjev v bližini čistih voda, saj so reke tudi tukaj močno onesnažene. V neposredni bližini slovitega samostana sta videla enake prizore srhljivih kupov zavrženih plastenk. S približno 20 milijoni turistov, kolikor jih vsako leto obišče Šaolin, postaja ta problem vse bolj pereč. Na to je Bogdan opozoril tudi opata templja Shi Yongxina, kar je bil le še vzrok več za začetek navdušenega in poglobljenega sodelovanja.
Tako se je gibanje Bogdana Kladnika v resnici razširilo po svetu, in to samo zato, da bi se vrnil h kapljici čiste vode. »Kapljice se stekajo v močno reko,« pravi Bogdan. In tako je tudi z delovanjem vsakogar od nas. Šele združeni lahko rešimo vodo za prihodnje rodove. In za takrat je treba to narediti – zdaj.
