Bolezni nimajo meja, ampak tudi zdravilne metode ne

Vedno znova se srečujemo z informacijami, da številne terapije prihajajo izven evropskega prostora - je refleksoterapija novost ali ima tradicijo v Evropi?

Vse civilizacije poznajo refleksoterapijo, tako azijska, evropska, afriška kot ameriška, kar je tudi dokumentirano. Najstarejši zapisi so kitajski, datirajo več kot pet tisoč let nazaj. Tradicionalna azijska refleksoterapija se imenuje Zoku Shin Do. Prve zapise v Evropi najdemo v 16. stoletju, knjiga na to temo je bila izdana v Leipzigu. V 18. stoletju pa se izraz reflekso uporabi, da se opiše delovanje telesa. Na začetku 19. stoletja pa je dr. Bennet, kiropraktik, opisal nevro-vaskularne točke in povezavo določenih točk na glavi z določenimi telesnimi organi, in kako se z njihovo stimulacijo poveča pretok krvi v posamezni organ. Delam v šestindvajsetih državah po svetu in nikoli v nobeni kulturi ni bilo težav, vsi se zanimajo za tovrstne terapije. Predvsem takrat, ko jim uradna medicine ne pomaga. Specializirala sem se za rehabilitacijo s pomočjo refleksoterapije, še posebej otrok. Področje hendikepiranih otrok je premalo podprto s strani zdravstvenega sistema. Če bolezni in težave ne poznajo kulturnih meja, jih tudi metode, ki jih učinkovito odpravljajo nimajo, če gre za refleksoterapijo ali kakšno drugo metodo.

Razvili ste nekaj pionirskih pristopov v refleksoterapiji - Sorensensistem TM in Temprana terapijo. Kako razlagate dobre rezultate vašega pristopa ali sodelujete tudi z medicinskimi inštitucijami?

V svojih sistemih sem združevala različne pristope in spoznanja. Metode so prilagojene temu, da se analizira in kombinira pristope glede na individualni primer, tako se ustvari osebna terapija. Najprej pa mora tisti, ki izvaja terapijo dobro poznati človekovo telo in možgane. Predvsem je ključnega pomena, da zdravimo vzrok bolezni in ne le posledice. Potrebno je še razumevanje tega kar počnete in rezultati se avtomatično pojavijo. Sama trenutno sodelujem z ministrstvom za zdravje v Omanu, drugače pa veliko mojih študentov sodeluje z medicinskimi inštitucijami. Graham Sluter iz Velike Britanije dela na projektu multiple skleroze in Temprana terapije že dve leti, raziskava še ni zaključena. Na Poljskem, v Varšavi, deluje babica Ania Krauze, ki refleksoterapijo uporablja na nedonošenčkih in pri težavah z dojenjem. Na področju paliativne nege na Japonskem deluje Yukako Iino v paliativnem centru v Tokiju. Raziskavo Temprana terapije je leta 2000 plačala tudi danska vlada. Že petindvajset let imam svoj inštitut, kjer sem izvedla številne raziskave, zanima me predvsem kaj deluje.

Vaše metode so prvenstveno namenjene tistim, ki izvajajo različne terapije in zdravstvenim delavcem, ampak vi učite tudi starše otrok z možganskimi poškodbami in razvojnimi težavami, da sami izvajajo terapije na otroku. Kakšni so rezultati?

Ko se izboljšuje zdravstveno stanje otroka, se izboljšuje celotno počutje družine. Na ta način imajo starši možnost, da se lahko ukvarjajo s svojim otrokom in mu pomagajo. Starši, ki imajo otroke s posebnimi potrebami imajo zelo malo pomoči in se zato lahko počutijo popolnoma nemočne. Temprana refleksoterapija jim lahko pomaga, znanje jim preda terapevt, uči starše in spremlja napredek otroka. Družini mora biti dana konstantna opora. V vseh državah po svetu, tako revnih kot bogatih, je položaj v družinah, ki imajo otroka s posebnimi potrebami podoben - pomoč, ki jim je nudena je popolnoma nezadostna.

Kakšni pa so bili vaši začetki, kaj vas je pravzaprav napeljalo k refleksoterapiji?

Bila sem zelo zelo mlada, ko sem začela. Bilo mi je komaj štirinajst let. Povod, da sem se začela ukvarjati s tem, je bilo moje popoldansko delo. Po šoli sem namreč pomagala v trgovini z zdravo prehrano, zanimala me je zdrava prehrana, prehranski dodatki in vse kar je s tem povezano. Preko pogovora s strankami, ki so prihajale v trgovino sem izvedela za refleksoterapijo. V tistem času je bila refleksoterapija na Danskem nekaj neobičajnega, ampak vseeno sem poizkusila. Ko sem dopolnila osemnajst let sem že začela s svojim profesionalnim refleksoterapevtskim delom. Najprej sem sicer študirala biokemijo, ampak mi sploh ni bila všeč. Pri refleksoterapiji je povsem drugače, imaš stik z ljudmi. Tako da od svojega osemnajstega leta nisem delala nič drugega, refleksoterapija je res moj edini poklic. Sem na pravem mestu.

Najbolj zanimivo v vašem terapevtskem delu je, da združujete refleksoterapevtska spoznanja tudi z znanjem, ki ste ga pridobila od domačink v Južni Ameriki. Nam zaupate kako je do tega prišlo?

Ta zgodba je res nekaj posebnega. Šele kasneje sem izvedela kakšno srečo sem imela, kajti domačinke - južno ameriške Indijanke dovolijo le redkim, da se jim približajo. Po desetih letih intenzivnega dela in študija na Danskem, kjer sem imela svojo kliniko z enajst zaposlenimi in kjer sem dnevno izvajala refleksoterapije, akupunkturo in kraniosakralno metodo, je prišla odločitev, da se bom odselila v Južno Ameriko. Šla sem v Argentino, kajti zaželela sem si stika s koreninami po očetovi strani. Ko sem se preselila, nisem vedela kako bo z mojim poslom. Po treh mesecih sem dobila svojo prvo stranko, znala nisem niti besedice špansko. Živela sem na vrhu hriba brez telefona in dobrih povezav. Ampak po prvi stranki je vse steklo, že po štirih mesecih in pol sem imela stoštirideset strank na teden. Tako sem lahko nahranila svoje otroke. Nato sem se odločila, da bom s svojimi sorodniki obiskala kraj na jugu države. Gre za zelo poseben kraj, na meji z državo Čile, kjer se na gorski verigi nahajajo vulkani, kar drug za drugim v vrsti. Med vulkani so naravni bazeni različnih barv, z vodo različnih temperatur, ki je primerna za zdravilne kopeli. Tam so tudi zdravniki, ki svetujejo glede na različne zdravstvene težave in določijo v kateri vodi se morate okopati. Vsekakor sem si želela ogledati ta zanimiv kraj in tam sem srečala te ženske.

Se pravi, da so tudi Indijanke prišle v zdravilni kraj?

Nisem jih srečala pri vodi, ampak spodaj v dolini. Stric mi je rekel, ko smo zagledali skupino Indijank, naj ne hodim tja, ker je lahko zelo nevarno. Ampak premagala me je radovednost. Rekla sem mu, da mu ne verjamem in da se mi ne zdijo nevarne. Naslednji dan sem zajahala konja in odjezdila v dolino, kjer so imele postavljene šotore. Ko sem se približala temu kampu sem videla na tleh sedečo žensko, ki je imela v naročju glavo druge ženske, medtem ko ji je delala terapijo na obrazu. Takoj sem skočila iz sedla in začela opazovati kaj se dogaja. Bila sem očarana - torej izvajajo obrazno masažo. Ko sem se približala sem videla, da ne gre za masažo, saj so bili gibi povsem drugačni. Moj bog sem si rekla, saj delajo refleksoterapijo, gibi so bili natančni in usmerjeni. Samo stala sem in gledala. Indijanka se je presenečeno obrnila, po moje se ji to še ni zgodilo v življenju, obe sva bili presenečeni. Po kakšnih dvajsetih minutah je bilo očitno, da se zelo zanimam za to kar počne. Počasi sem se usedla zraven nje na tla, da sem od blizu opazovala njeno početje. Ko je končala svoje delo na obrazu ženske, je že prišla druga. Za tisti dan sem se poslovila. Naslednje jutro sem spet prišla in Indijanka je že izvajala obrazno refleksoterapijo. Tokrat sem seveda imela s seboj svinčnik in papir. Narisala sem vse kar je počela. Bila je zelo prijazna, ni je motilo, da sem jo opazovala in pisala. Ponudila mi je tudi, da preizkusim kar počne. Z njimi sem preživela pet dni. Starejša Indijanka, ki sem jo opazovala, je ves ta čas izvajala tretmaje na obrazu žensk.

Kako je vaše srečanje z Indijanko vplivalo na vaše delo refleksoterapevtke?

Ko sem se vrnila s potovanja je bila moja prva stranka mlada ženska, stara triindvajset let. To, da sem jo sprejela, je bil nekakšen kompromis, saj pred tem nisem imela hendikepiranih strank. Ženska je imela je spastičnost v rokah in nogah, hoditi praktično ni mogla, ni se mogla sama oblačiti ali slačiti, tudi hraniti se ni mogla. Njena mati ji je pri vsem tem pomagala. Ker še nisem imela take stranke, sem ji predlagala, če lahko preizkusim na njej nekaj, kar sem pred kratkim videla. Rekla je, da lahko delam kar želim. To je bila moja prva izkušnja z delom na obrazu. Njena spastičnost v prstih, tako na rokah kot na nogah, je že po prvi obravnavi obraza popustila, zato sem postala izjemno pozorna na obrazno terapijo. To sem združila še z znanjem akupunkturnih točk na obrazu in ostalim znanjem, ki sem si ga pridobila z refleksoterapijo in kraniosakralno terapijo.

Nam lahko poveste kaj več o tej obrazni refleksoterapiji?

Osebno poučujem obrazno refleksoterapijo, ki je terapevtska metoda in združuje več terapevtskih spoznanj, tako iz kitajske tradicionalne medicine kot južno ameriških obraznih con. Gre za tehniko, ki jo z rokami izvajamo na obrazu, pritiska oziroma stimulira se se akupunkturne točke oziroma obrazne cone. Metoda je prijetna in neinvazivna, ne vsebuje nobenih toksičnih prvin. Bistvo metode pa je, da se s pomočjo stimulacije določenih točk, ki so povezane z meridiani in živčnimi končiči spodbudi centralni živčni sistem in pretok krvi. Na tretmaju se s pomočjo obrazne refleksoterapije lahko postavi tudi diagnoza. Otipajo se lahko depoziti na obrazu, obstaja lestvica petih stopenj, ki sporoča o neravnovesju v telesu oziroma posameznih telesnih organih. Na obrazu je več kot petsto živčnih končičev zato so res možni dobri rezultati. Z obrazno refleksoterapijo se vpliva tako na mišično skeletno, hormonsko, kakor tudi limfno in krvno sliko. Terapija vpliva tudi na čustvena stanja kot so depresija, strah, letargija, izgubljanje spomina in nespečnost.

Je to znanje iz Andov, ki je bilo pri vašem delu ključno, kje zapisano?

To znanje ne obstaja v zapisih, ki bi bili dostopni, poleg tega Indijanke redko dovolijo, da se jim približa kdo od zunaj. V Argentini živi več različnih skupin domačinov, največja med njimi Mapuche, zdaj uporablja tudi pisavo, manjše skupine pa živijo bolj izolirano in brez šolanja. Živijo visoko v hribih.

Je to zato, ker so imeli slabe izkušnje s španskimi kolonizatorji?

Ja zato, vsi vemo kakšna je bila zgodovina španskih kolonizatorjev, hoteli so pobiti vse domačine. V Argentini jim je to praktično skoraj povsem uspelo, v Mehiki je drugače, tam se je ohranilo več avtohtonih prebivalcev. Zato tisti, ki so v Argentini preživeli, nočejo imeti stika z belci. Ostalo jih le pol milijona in ti se danes zadržujejo predvsem v Andih na višjih nadmorskih višinah. Kot rečeno, res sem imela izreden privilegij, nisem pa edina, ki je prejela to dragoceno znanje od njih. V Argentini sem spoznala zelo cenjenega zdravnika, ki z uspehom uporablja njihove metode. Gospod Castillo Morales je že v častitljivih letih in ima izreden uspeh z metodami plemen iz severa Argentine. Jaz sem se učila od žensk iz južnega dela države. Morales je bil mlad zdravnik na terenu, ki je na delu v hribih postal pozoren do terapevtskih tehnik tamkajšnjega plemena, ki so izredno učinkovite pri otrokih, ki so hednikepirani. Zdaj poučuje svojo metodo predvsem v Nemčiji.

Kakšne so vaše izkušnje sodelovanja z medicinski institucijami na področju dela z otroki?

Situacija je predvsem pereča na področju hendikepiranih otrok, ker jim res ne ponudijo veliko. Te metode, ki jih uporablja Morales in jaz pa so pomagale že stotinam otrok, ki jim medicina ni nudila ničesar, popolnoma ničesar. Kajti takšnim otrokom rečejo, da oni nič ne morejo storiti. Kar seveda ni res, veliko se lahko spremeni in rezultati to jasno kažejo. Pri tem ne gre, da zdravniki ne bi bili odprti za te metode, da jih ne bi sprejemali, gre samo za vprašanje denarja. Samo denarja. V tem kar mi počnemo ni velikega denarja, zato nihče ni pripravljen investirati v izobraževanje terapevtov. Zelo želim biti jasna, ko govorim o tem. Zaslužek je edina ovira zakaj teh metod ni v medicinskih institucijah. Tema je pomembna, ker imamo več hendikepiranih otrok kot kadarkoli prej. Ne vem kje se bo to končalo, če ne bo nobene intervencije za te otroke.

Ta informacija je zame presenetljiva, kaj s tem mislite, da je vedno več hendikepiranih otrok?

Gre za posledico cepiv v državah, ki imajo za dojenčke predvidenih od dvaintrideset do sedemintrideset različnih cepiv, v mislih imam Argentino in Združene države Amerike. V teh cepivih je veliko težkih kovin, ki preidejo v telo dojenčka, če upoštevamo še visoko okoljsko onesnaženost in težke kovine v hrani, ki jo zaužijemo, je to enostavno preveč težkih kovin za dojenčkove možgane. Eden od vzrokov je tudi umetna oploditev. Seveda je pri tem odvisno tudi iz katerih držav dojenčki prihajajo, združuje se več dejavnikov, ki vplivajo na tovrstne poškodbe. Izkušnje imam iz arabskih držav, kjer cepiva in onesnaženost v takšnih količinah niso prisotni, imajo pa kulturni dejavnik. Možne so poroke ožjega sorodstva, zato je več genetskih okvar.

Glede cepiv krožijo tudi površne ocene, kakšne posledice ste imela v mislih?

Predvsem podatek, da se je pojav avtizma v svetu v zadnjih petindvajsetih letih tako močno povečal. Morali bi se zamisliti. Moje srce je s temi otroki. Za življenjsko poslanstvo sem si zadala, da jim pomagam. So povsem nedolžni in si ne zaslužijo takšnih posledic. Ves svet ima dolžnost, da pomaga tem otrokom, ne da si umije roke in skomigne z rameni. Vse družine s takim otrokom izredno trpijo, poleg tega uradno ne priznajo takšnega povečanja teh težav, na terenu pa se to vidi. Skušam jim pomagati kolikor le morem, predvsem pa, da se starši naučijo kako izvajati refleksoterapijo na svojih otrocih.

Boste o svojem delu kdaj napisali knjigo?

Zdaj se dogaja po mojem mnenju pomemben premik. Trenutno se veliko zadržujem v Omanu, v Moskatu, kjer gradijo kliniko za uporabo mojih metod. Pri projektu sodeluje tako ministrstvo za izobraževanje, ministrstvo za socialo kot ministrstvo za zdravje. Knjigo pa sem že napisala, ampak že pred veliko leti in vmes sem se še toliko novega naučila. Nikoli ne neham raziskovati in se zanimati za nove stvari. Poleg tega je bila knjiga v danščini, le kdo bo to bral (smeh), morala bi biti v kakšnem drugem jeziku, če bi želela, da pride med več ljudi. To je bilo res trapasto od mene.

Kako vidite prihodnost refelksoterapije?

V triintridesetih letih od kar jo prakticiram, povsod opažam povečano zanimanje zanjo. Vesela sem, da na Danskem in na Nizozemskem zdravstvene zavarovalnice že krijejo stroške refleksoterapije in upam, da se bo ta trend nadaljeval po Evropi in svetu. Morda jo boste sprejeli tudi v Slovenji, septembra namreč prihajam na povabilo svoje študentke Nataše Kos Križmančič.