Tiskane izdaje
V majhni starinarnici na Via Felice Venezian 10c, eni od tržaških ulic v bližini Piazza Unità, se ljubiteljem starinskih okraskov odpre čaroben svet. Najbrž se jim utegnejo zasvetiti oči kot so se nekoč današnjim starčkom – v tistih časih še otrokom –, ko je napočil čas, da so s podstrešja ali kleti lahko spet prinesli škatlo in okrasili božično drevesce.
Kroglice različnih živih barv, enobarvne, takšne z vzorčki in z značilno luknjo v sredini, takšne z napisom Buon Natale (Vesel božič), špice, steklene figurice otrok, škratovega obraza, trobente, ptičkov, papagaja, ribic, zvončkov, celo verige iz steklenih kroglic...
Vse bleščeče in občudovanja vredno. Zato, ker so kljub svoji krhkosti okraski po dolgih desetletjih še vedno celi, in tudi zato, ker kažejo na mojstrskost njihovih izdelovalcev, večinoma iz Benetk, Avstrije in Češke.
Prav ti, najbolj zapletenih oblik, so najbolj dragoceni, je prikimal lastnik starinarnice Delikatessen Andrea Brandi in iz izložbe vzel pomanjšan svečnik s štirimi »prižganimi« svečkami, ki so ga najbrž napihali v kateri od beneških steklarn.
Dragocene špice
»Te dni smo prodali Ostržka z natančno izdelanim dolgim nosom in popolnoma celega, prav tako posebna je bila figurica mušketirja z mečem in klobukom, ki smo jo prodali za 40 evrov,« je razlagal sogovornik in dodal, da najstarejši dosegajo cene med 30 in 70 evrov.
»Najstarejši so stari tudi sto let. Eden takšnih primerkov je ta, vendar ni steklen,« je iz množice kroglic vzel nekakšno miniaturno zvezdo iz srebrne girlande z nalepljeno starinsko podobo angela v sredini. S takšnimi so bila okrašena drevesca v začetku 20. stoletja.
Pri kupcih očitno največ nostalgije vzbujajo tisti prepoznavno stari, ki imajo v sredini luknjo in v njej zvezdo, pa tudi ptiči, saj ti najhitreje najdejo svojo novo božično drevesce. »Te kroglice z luknjo so bile zelo zahtevne za izdelavo.
Najprej so jo napihnili, luknja pa je nastala, ko so jo položili na špico. Preden jim je uspela ena cela, jih je bilo pet za odmet, zato so bile že takrat zelo drage. Če že sprašujete o najbolj dragocenih, so med njimi gotovo špice, ki so krasile vrh jelke, saj so pri vsaki hiši imeli eno samo. Pa tudi verige, na katere so prav tako nanizane steklene kroglice. Visele so na smrečicah po Avstriji in Nemčiji, pri nas ne,« je razkril sogovornik.
Najbolj značilni okraski, ki so krasili božična drevesca po tržaških domovih, so barviti in okrašeni z vzorčki iz petdesetih let prejšnjega stoletja. To obdobje je na police trgovin prineslo tudi velike primerke steklenih krogel, že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so jih v marsikaterem stanovanju nadomestili prvi plastični, ki so se ravno zaradi materiala ponašali tako rekoč z nesmrtnostjo.
Po Brandijevih opažanjih si danes starinske okraske najpogosteje kupijo starejši od 35 let, izbirajo pa takšne, kot se jih spominjajo iz svojega otroštva. Poklonijo jih tudi za darilo. »Ker jih prodajamo tudi po spletu oziroma e-bayu, jih pošiljamo po vsem svetu. Kupujejo jih Američani, Avstralci, Nemci... in tam so bolj cenjeni kot pri nas,« je povedal sogovornik.
»2 liri za kos«
Police njegove trgovine so razkrivale, da je večina kroglic, figuric in storžkov še vedno skrbno pospravljenih v pristni embalaži – kartonskih škatlah. V takšnih so jih nekoč prodajali v papirnicah in drogerijah, večinoma po en kos, kar tu in tam dokazuje kakšen star zapis: »2 liri za kos«.
Več kot pol stoletja stari okraski v Delikatessnu napolnjujejo tudi lesene zabojnike, v katerih so si nekoč za božič podarjali likerje, po koncu praznikov pa vanje pospravili stekleno okrasje, skrbno položeno na varovalno podlago, denimo, na oblance.
»Tu so imena znanih tržaških blagovnih znamk oziroma proizvajalcev, kot je bil Baker. In kadar v kakšni kleti ali na podstrešju opazim takšno škatlo, točno vem, da se v njej skrivajo novoletni okraski,« je dejal Andrea Brandi.
Zavidanja vredne zaloge starinskih okraskov mu povečujejo tako starejši brez vnukov, ki praznike preživljajo brez božične smrečice, kot tisti, ki po naročilu dedičev praznijo stanovanja in hiše.
Okraske odkupuje vse leto, tudi poleti, potem pa med 15. novembrom in 15. januarjem z njimi napolni večji del prodajalne. Med njimi so tako tisti iz Trsta kot tisti, ki so lepšali konce leta v Istri, Sloveniji in Avstriji.
Voščilnica Franju Habjanu
Poleg njih je opaziti še vse drugo, povezano z navadami okoli božiča, tudi stare voščilnice, med katere se je prikradla celo slovenska. »Poglejte, Srečno novo leto piše,« je dejal, iz lepopisa pa je bilo razbrati, da je bila naslovljena na gospoda Franja Habjana iz Ljubljane.
»Vesel božič in srečno novo leto vama želimo Ferdo, Jelena in Jelica, bomo pa še videli, kaj prinese ta sumljiva letnica,« piše na voščilnici iz leta 1913.
Prostor napolnjujejo še stare figurice za jaslice, v povprečju stare okoli sedem desetletij, stare fotografije, na katerih je videti otroke in družine pred jelko, škatle značilnega božičnega kruha panettone, ki so si ga kot darilo pošiljali po pošti, pa tudi železna stojala za smreke, ki jih sogovornik opisuje za veliko posebnost srednjeevropskega prostora.
Večinoma so bogato okrašena z motivi angelov, v stilu liberty oziroma secesije, z napisi v nemščini... Po Brandijevih besedah so jih uporabljali samo od Trsta do Ljubljane, od Celovca in Dunaja pa tja do Münchna. Že v Pordenonu ali Zagrebu bi jih zaman iskali.
Čeprav so nekoč prehajali iz roda v rod, je danes takšnih, ki se zavedajo njihove vrednosti, vse manj. Novega lastnika lahko dobijo že za 20 evrov, za najstarejše primerke pa je treba odšteti okoli 200 evrov.
Božična drevesca so v Trstu začeli postavljati že pred več kot sto leti, in ko Brandija vprašaš, kaj se je v zvezi z njimi obdržalo še iz starih časov, odgovori: Vse.
»Tisti, ki še vztrajajo pri tej navadi – vse več se ji odreka, saj za praznike odpotujejo v hribe ali na morje –, smrečico postavijo med 1. in 6. decembrom, torej pred svetim Miklavžem. Potem pa jo za svete tri kralje oziroma Befano, torej 6. decembra, pospravijo, z izjemo mojega prijatelja, ki to opravilo prelaga iz dneva v dan in jo ima vse do junija. Ko se konča šolsko leto, mu jo pomagamo pospraviti,« je v smehu dejal sogovornik.
Zanimivo je tudi, da nekdo, ki iz prahu in pozabe rešuje unikatne steklene izdelke, doma postavlja drevesce s plastičnimi. »Imam pač mačke in otroke, ki nenehno norijo. Naša jelka tako med prazniki pade šest- ali sedemkrat,« je razkril sogovornik.
V spominu mu je ostala še ena božična zgodba: njegova mama je imela mačka, ki je iz jaslic nenehno kradel Jezuščka in ga skrival pod posteljo. Bogve, kaj vse bi znali povedati tisti, ki na nov božič pri kakšni družini čakajo v Delikatessnu.
