Tiskane izdaje
Genom iglavcev, kot so smreka, bor in jelka, se zadnjih 100 milijonov let skoraj ni spremenil, je pokazala študija znanstvenikov z univerze Laval in Kanadske gozdarske službe, objavljena v strokovni reviji BMC Biology.
Ta izjemna genska odpornost pojasnjuje podobnost današnjih iglavcev z njihovimi fosilnimi najdbami iz obdobja, ko so po našem planetu še lomastili dinozavri.
Znanstvena ekipa pod vodstvom profesorja Jeana Bousqueta s fakultete za gozdarstvo, geografijo in geomatiko na univerzi Laval je to ugotovila z analizo genoma iglavcev in njegovo primerjavo z genomom cvetočih rastlin.
Obe skupini rastlin imata namreč istega prednika, vendar sta pred okoli 300 milijoni let ubrali vsaka svojo evolucijsko pot.
Znanstveniki so primerjali makrostrukturo genoma 157 genskih družin, ki se pojavljajo tako pri iglavcih kakor pri cvetočih rastlinah.
Ugotovili so, da je genom iglavcev razmeroma stabilen že najmanj 100 milijonov let – vmes so se zgodile le manjše genske mutacije –, medtem ko se je genom cvetočih rastlin v enakem obdobju močno spremenil.
Velika stabilnost genoma je tudi razlog za majhno raznovrstnost iglavcev. Znanih je okoli 600 vrst, medtem ko je cvetočih rastlin okoli 400.000.
»Iglavci so očitno zelo zgodaj dosegli ravnovesje s svojim okoljem. Še danes uspevajo skoraj povsod, zlasti pa v hladnejših podnebnih pasovih.
Pod drugi strani pa so cvetoče rastline pod velikim evolucijskim pritiskom, saj se morajo nenehno boriti za preživetje in razmnoževanje,« je strnil profesor Bousquet.
