Tiskane izdaje
Štiri ostarele živali, osel, pes, maček in petelin, ki so jih gospodarji spodili od doma, so se združile na skupni poti. Do zaželenega cilja, v Bremen, sicer niso prišli, po zaslugi izkušenj, prebrisanosti in sodelovanja pa so našli topel kotiček in mizo, polno dobrot, potem ko so z združenimi močmi v kozji rog ugnali strašne roparje.
Z znano zgodbo o Bremenskih godcih brata Grimm nagovarjata k spoštovanju starosti in skupni skrbi za ljudi po koncu aktivnega delovnega obdobja. Živali, ki stojijo ena na drugi, kar ponazarja moč sodelovanja in povezovanja, bi bile pravzaprav lahko zaščitni znak sodobnega doma za starejše, kakršnega smo spoznali ob obisku v Mariboru, v Domu pod Gorco.
Zaradi očitkov o finančnih nepravilnostih, ki spremljajo projekt že od začetka, je njegovo vsebinsko delovanje ostalo v senci, čeprav je eden redkih domov četrte generacije pri nas. Grajen je namreč tako, da omogoča oblikovanje gospodinjskih skupnosti, katerih središče sta čajno-razdelilna kuhinja z jedilnico in dnevni prostor. V vsaki etaži sta po dve (skupaj osem), v njih pa je vključenih največ dvajset članov, ki bivajo v eno- ali dvoposteljnih sobah s kopalnico. Člani skupnosti so v različni psihofizični kondiciji, nekateri povsem samostojni, drugi ne, saj koncept ne predvideva ločenega negovalnega dela. Ob pomoči strokovnega osebja živijo kot družina in si med seboj pomagajo. V dnevnih prostorih potekajo številne prostočasne dejavnosti, v domu so na voljo tudi knjižnica, fitnes, zobozdravnik, frizer, trgovinica idr.
Sodoben koncept
To je sodoben, human koncept skrbi za starejše, najbližji običajnemu življenju. Ko pridejo v tak dom, ne dobijo občutka, da so prišli v ustanovo, kjer lahko samo še čakajo, da se jim življenje izteče. Ena od skupnosti, v pritličju, z izhodom na ograjen vrt, je namenjena varovancem, ki potrebujejo povečano pozornost, vendar vrata niso zaklenjena. »Vseh 33 stanovalcev ima osebje ves čas na očeh in jih animirajo, tako da agresije praktično ni, pa tudi odtavajo ne,« je pojasnila strokovna vodja doma Mihaela Strmčnik.
Da je dom nekaj posebnega, smo spoznali že pred vhodom, kjer smo srečali dve skupini živahnih starostnikov. Prva je za daljšim omizjem pod senčniki barvala lesene ščipalke za perilo in iz njih izdelovala okvirje za slike. Nedaleč stran je sedela druga skupina. Na obisku smo bili na enega redkih vročih julijskih dni, ko je bil spet na vrsti sladoledni dan, zato so čakali, da se začne sladki program, smo kasneje izvedeli. Tudi notranji sprejemni prostor nas je pozdravil prijazen in svetel. Za mizami ali v naslanjačih so ob kavici ali pijači posedali stanovalci, nekateri v družbi svojcev.
V večnamenskem prostoru smo naleteli na še eno skupino – ducat stanovalk in zaposlenih je vneto razpravljalo po parih. Oblikovali so jih glede na predmete, ki so jih prej izbrale iz koška. Marija in Ana sta si izbrali školjki, ker ju spominja na morje, dopust, ribe, druženje z vnuki, smo izvedeli. Njuni sosedi sta v rokah držali vsaka svojega majcenega pujska, ker je simbol sreče, obilja in mladosti, preživete na deželi. Suzana Žnidarič, delovna inštruktorica, je, tako kot kolegica, izbrala čaj, ker jo spominja na umirjeno in barvito jesen. »Vedno si izbereva enak predmet, čaj. Zadnjič je bil kamilični, danes je mešanica sadnega čaja v ovitku barve sivke, ki spominja tudi na Provanso,« je dejala.
Druge pare so združili predmeti, kot sta roži, čajni vrečki ... Vsi so bili vnaprej premišljeno pripravljeni in so rabili kot iztočnica za spoznavanje sebe in sogovornika. »To je prva delavnica, pri kateri uporabljamo metodo AI (Appreciative Inquiry, spoštljivo in razumevajoče raziskovanje) pri delu s stanovalci. Danes smo izbrali šest članic različnih stanovanjskih skupnosti in šest strokovnih sodelavk, kasneje bomo delavnice razširili po vseh skupnostih. Pri tej metodi vsak išče najboljše pri sebi in drugem. Tako bomo izvedeli, kaj čutijo in česa si želijo stanovalci, pa tudi člani kolektiva bodo dobili priložnost izpostaviti pozitivne lastnosti in usmeritve, kako nadgraditi svoje delo,« je razložila Strmčnikova. Učinki so takojšnji, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči. Na začetku so bile gospe precej mrke in zadržane, na koncu so bile vedre in odprte, polne novih zamisli. »Odprtost, prijaznost, sprejemanje, spoštovanje, toplina, pripravljenost pomagati ...« so na odtis svojih rok v maso das zapisale najpomembnejše, kar dajejo drugim.
Opora tudi za svojce
Metoda AI je zelo koristna tudi pri delu s svojci stanovalcev, na kar so v Domu pod Gorco posebej pozorni, zato je poleg štirih skupin za samopomoč ena namenjena tudi svojcem. Prepogosto namreč spregledamo, da namestitev starega, bolnega in nemočnega svojca v ustanovo na prvi pogled predstavlja rešitev, a se ob »oddaji« ljubljene osebe v ustanovo pojavi huda čustvena stiska. Strokovnjaki navajajo, da se pri svojcih pojavlja prikrita žalost, ki je močan stresni faktor in lahko bistveno vpliva na njihovo fizično in psihično stanje. Situacija je lahko obremenilna tudi za osebje na oddelku, zato so konflikti, nesporazumi pogosti. Vključevanje svojcev v prostočasne dejavnosti, kar je običajna praksa v omenjenem domu, spodbuja dobre medsebojne odnose, zato jih redno obveščajo o dogodkih. Pogled na koledar dogodkov za ta mesec in dolg seznam tistih, s katerimi sodelujejo, prepriča, da je dogodkov res veliko.
Metodo AI je k njim prinesla dr. Majda Naji, sodelavka Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije, ki ima pri njih svojo mamo. Pogosto jo obiskuje in od blizu je lahko opazovala, kako težko delo ima osebje v taki ustanovi, in na lastni koži občutila stiske svojcev. Prišlo ji je na misel, da bi bila lahko ta inovativna metoda vsem v veliko oporo. Z njo se je prvič srečala, ko je bila kot svetovalka na Zavodu za šolstvo na študijskem obisku v ZDA, na Seattle Pacific University. Njen učinek pa je spoznala na seminarjih v okviru evropskih izobraževalnih projektov s kolegi iz Finske, Norveške, Češke, Hrvaške, Slovaške, Francije, Švice, Anglije in drugih držav, je povedala svetlolasa gospa živahnih oči.
Pozitiven odziv
Originalna metoda – razvil jo je David Cooperrider s sodelavci – se deli na več faz, ki se običajno sklenejo z obrisom roke, v katero vpišemo svoje znanja in sposobnosti. Raziskovanje se začne z intervjujem, v katerem se udeleženci med pogovorom medsebojno spoznavajo, pri čemer se uporablja tudi metoda lomljenja ledu, kar ustvarja pozitivno ozračje. Pogosto se izkaže, da je veliko ljudi končalo svoj delovni vek, ne da bi jih kdo vprašal, kaj jih resnično zanima in pri čem so uspešni.
»V nasprotju s tradicionalnimi metodami, ki se osredotočajo na to, kar je narobe, se metoda AI usmerja na pozitivno, pravilno in možno. Je ena od pomembnih inovacij v akcijskem raziskovanju in je diametralno nasprotna metodi reševanja problemov. Krepi učinkovitost in sposobnost skupine, medtem ko prva znižuje energijo posameznika in skupnosti ter zavira ustvarjalnost. Ne le, da ljudje vidimo, kar verjamemo, ampak tudi delujemo v skladu s temi prepričanji. Glavno izhodišče metode AI je, da je posameznik čudež, ki ga moramo objeti, ne pa problem, ki ga moramo reševati,« je poudarila sogovornica.
Majda Naji je prva prenesla metodo na socialno področje pri nas. V svoji prejšnji službi je delovala med učitelji in na šolah, zdaj, tudi zaradi osebne izkušnje z mamo, v domovih za starejše. Pred Domom pod Gorco jo je predstavila že v Domu sv. Lenarta in Domu starejših občanov v Ormožu. Metoda se zelo dobro obnese prav pri delu z otroki in starejšimi, kajti humanost neke družbe se kaže ravno pri ravnanju z njenimi najbolj ranljivimi člani, to pa so poleg omenjenih tudi ljudje s posebnimi potrebami, nezaposleni in drugi, je prepričana Najijeva. Kjer koli je predstavila metodo AI, je naletela na pozitiven odziv, udeleženci pa so ugotavljali, da so že toliko let sodelavci, a so šele zdaj izvedeli, kakšni darovi in sposobnosti se skrivajo v posameznikih.
