Tiskane izdaje
Če človek prisloni školjko k ušesu, sliši valove na Sejšelih, Tongi, Bora Bori ... Tako mi je pred leti dejala znanka. Ena sama školjka in eno samo uho, pa tako dolgo potovanje in takšno doživetje! Kakšno doživetje šele prinese več kot deset tisoč školjk in polžev, ki jih skrbno zbira, spravlja, popisuje, študira in analizira Jan Simič iz Pirana (in Ljubljane).
Jan je absolvent biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in najverjetneje največji poznavalec školjk in polžev v državi. Pred dobrim mesecem je odprl košček svojega morskega srca Piranu in vsem, ki pridejo sem na obisk. Zavod Mediteranum je po zamisli in projektu Slobodana Simiča Simeta (Janovega očeta) odprl razstavo 1800 apnenčastih lupinic: školjk, polžev, slonovih zobcev, glavonožcev, nautilusov in fosilov z vsega sveta.
Prvi konhilarij
Konhilarij je razstavišče mehkužcev. V piranskem primeru so to hišice polžkov in školjk iz vseh svetovnih oceanov, a tudi iz rek, jezer in celo kraških jam. Malo ljudi ve, da so školjke samo tiste, ki imajo dve lupinici, polži pa eno samo. Sposobni so tvoriti oblike, barve in trdnost, kakršno jim lahko zavidajo najboljši arhitekti. Na svetu so že približno pol milijarde let, polže so našli že 5000 metrov visoko v Himalaji, a tudi v 5000 metrov globokem morju.
Jan zbira apnenčaste lupinice že več kot 15 let. Začel je povsem naključno, še kot osnovnošolec, ko je s plaže prinesel prvi ducat lepih školjčnih lupinic. Že kot dijak ljubljanske gimnazije Ledina jih je imel tisoč ali dva tisoč vrst. Školjk ni zbiral več samo zaradi lepšega in zaradi preživljanja prostega časa. Začele so ga zanimati zares. Začel je načrtno zbirati, popisovati, katalogizirati in sistematično razvrščati lupinice, spoznavati njihova latinska imena. Samo kakih 50 polžev in kakih 25 školjk ima slovenska imena, vsa druga so v latinščini.
Jan Simič ima več kot deset tisoč lupinic, od štiri do pet tisoč vrst bitij. Na svetu živi več kot 200.000 vrst školjk in polžev. Jan jih ima torej le nekaj odstotkov. Kljub temu ima eno najpopolnejših zbirk »školjkic« v tem delu Evrope. Na piranskem razstavišču so postavljene v steklene omarice in razvrščene po rodovih in vrstah, skratka, po znanstveno utemeljenem redu.
Najbližji podoben konhilarij imajo še pri Rimu (Cupra Marittima) in v severni Nemčiji. »Doma imam okoli 40 knjig. Veste, to niso poceni knjige, saj jih tiskajo v nizkih nakladah in stanejo tudi po sto evrov. Drag šport je to zbirateljstvo,« pojasnjuje absolvent biologije, ki se pripravlja na pisanje diplomske naloge o sladkovodni školjki – potočnem škržku.
Poznavalec ve o vsaki školjki posebno zgodbo. Na primer, da so nekatere lahko smrtno nevarne. Conus geographus ima v sebi skrito dolgo bodico (želo), ki ga lahko sproži, podobno kot kakšen sršen, le da je konusov vbod za človeka lahko smrtno nevaren. Stožci so po navadi zakopani v pesku in molijo le očesa in rilček s harpuno iz vode. Ko priplava riba mimo, izstrelijo svojo harpuno, ribo omrtvičijo in potem celo pojedo. Poznamo Slovenca, ki je pobral podobnega konusa nekje v tropskem morju in ga spravil v kopalke, da bi ga prinesel na kopno. A je to dejanje kmalu močno obžaloval, saj ga je konus nabodel na najbolj občutljivo moško mesto. K sreči vbod ni bil usoden – poučen pa!
Jan pravi, da oddajo ostrige približno en milijon ličink, preživi samo ena. Največ školjk je nabral sam, v Jadranskem morju. Včasih se je potapljal, še večkrat se je samo sprehajal ob obrežjih ali med oseko brodil po nizki vodi. Največje evropske školjke – leščurji (merijo do 80 centimetrov) so v 80. letih skoraj povsem izginile iz slovenskega morja. Zdaj jih je spet vse polno, vendar še niso zelo velike. Vsako leto zrastejo le za centimeter ali dva. »Eden od slovenskih jezikoslovcev je predlagal, da bi leščurjem rekli morska gnjat, ker ga je njihova oblika spominjala na 'gnjat'. Leščur je vsekakor primernejše ime,« pravi mladi poznavalec.
Pred nekaj več kot desetimi leti je tudi njega fasciniralo odkritje pokopališča školjk pri Ankaranu. »Ko sem o tem prebral v Delu članek, me je nadvse pritegnilo. Pri poglabljanju Luke Koper so blato odlagali ob obali, morje ga je odplaknilo in nagrmadilo odmrle školjčne lupine na kup ob obali. Res je bilo kaj videti,« je dejal Jan.
Največje školjke na svetu so tiste iz družine tridaken. Tridacna gigas (velika zeva) zraste do 1,5 metra v dolžino in tehta do 300 kilogramov. O njih je cela vrsta legend, kako so potapljači ostali brez noge, roke ali vsaj prsta, ker da so neprevidno posegali vanje. So pa tridakne zaščitene kot ogrožene vrste, saj na in ob njih rastejo številne korale in druga bitja v tropskih morjih.
»Pri postavljanju svoje zbirke sem omejen s tem, da nekaterih školjk ni dovoljeno nabirati in preprodajati. Toda v moji zbirki je vseeno nekaj takih: to so predvsem tiste, ki so bile nabrane in pridobljene, preden je zanje začela veljati prepoved. Sicer pa sem na ministrstvo za okolje in prostor dal vlogo, da bi jih vseeno smel prikazovati v izobraževalne in vzgojne namene, saj je naš konhilarij tudi izobraževalna ustanova. Pomembno je predvsem, da so to deli mrtvih bitij. Seveda pa tudi mene pretrese, ko na spletnih straneh vidim, kako velike količine školjčnih lupin prodajajo. Zagotovo jih tako lahko uničujejo,« pravi mladi biolog.
Školjka za fička
Nemalokrat vzpostavlja stike z zbiratelji po svetu in potem kupi ali zamenja školjke ali polže. »Izmenjamo si sezname školjk in potem ugotovimo, ali je na njih kaj takega, kar bi nas zanimalo.« Školjke tudi kupuje. Denimo na sejmu v Veroni, Bologni ali Franciji. Cene so odvisne od posebnosti posameznega primerka. Včasih so bile Mitre zonate na Jadranu tako iskane, da bi z njimi lahko kupil fička ali starejši avto. Nasploh so bile nekatere školjkice najstarejša oblika denarja (denarni kavrij, Cipraea moneta).
Starost školjke lahko določimo po letnicah na njej (kot pri drevju). Nekatere (Arctica islandica) živijo do 400 let. V piranskem konhilariju je polž Syrinx aruanus, ki doseže 80 centimetrov in do enega metra dolžine (piranski je nekoliko manjši, 63 cm). Ahatnik je največji kopenski polž. Ksenofore (22 vrst jih je) so znane po tem, da v svojo hišico vgradijo lupine, ki jih najdejo okoli sebe na peščenem dnu. Zato veljajo za prve zbiratelje školjk, saj jih nase nadenejo tudi po deset vrst, včasih tudi milijon let stare fosilne primerke. Voleki so bili čislani v rimskih časih. Na tone so jih polovili, saj so iz njih pridelovali dragoceno škrlatno barvo za blago.
V školjkah iščejo, a tudi gojijo (na posebnih farmah na Japonskem, Filipinih, v Avstraliji) bisere. Jan bo nekoč ob stalni zbirki pripravil tudi razstavo teh bisernic in biserov. Jakobove pokrovače imajo 20 očesc, slabo vidijo, a lahko tudi zaplavajo, tako da iz sebe iztisnejo vodni curek, ki jih poganja na raketni pogon. Dovolj, da ubežijo plenilcem. Školjke ladijski črv (biša) pa so krive za potop največ lesenih ladij na svetu; tako rade vrtajo luknje v les in se hranijo z njim.
Mehkužci z vsemi svojimi posebnostmi, barvami, oblikami in obnašanjem na poseben način burijo našo domišljijo in nas presenetijo s predstavo nekega povsem tretjega sveta. Kot bi prišli z drugega planeta. Pa niso! Le tako malo vemo o njih.
