Četrt tisočletja veterinarskega poklica

Slovenijo naseljuje dva milijona ljudi in na desetine milijonov domačih živali.

Objavljeno
16. november 2011 20.30
Posodobljeno
17. november 2011 05.00
Matija Grah, zunanja politika
Matija Grah, zunanja politika

Pred natanko četrt tisočletja je Claude Bourgelat, konjeniški častnik z znanjem iz živinozdravništva, član francoske in pruske akademije znanosti in avtor več člankov v Diderotovi in d'Alambertovi Enciklopediji, v Lyonu ustanovil prvo veterinarsko šolo na svetu, s čimer je postavil temelje živinozdravništvu kot stroki in poklicu.

»Zdravljenje živali je staro toliko kot njihovo udomačevanje,« pripoveduje dr. Vojteh Cestnik, upokojeni profesor fiziologije domačih živali na veterinarski fakulteti, ki tam še vedno predava izbirni predmet zgodovina veterine. Človek je najprej udomačil psa, zatem drobnico, govedo in konja, še kasneje pa tudi druge živali, kot npr. perutnino. »Zagotovo so te živali tudi zbolevale, o čemer navsezadnje pričajo odkritja paleoosteologije, vede, ki preučuje kosti in ki na podlagi izkopanih okostij ugotavlja, da so posamezne bolezni in poškodbe, npr. zlome kosti, tudi zdravili.«

Od starih Egipčanov so se ohranile slike na papirusih in hieroglifi, ki prikazujejo zdravljenje psov, pomoč živalim pri porodu ipd. V Mezopotamiji je Hamurabijev zakonik, ki izvira iz 18. stoletja pr. n. št., določal, koliko mora lastnik živali plačati tistemu, ki mu ozdravi bolno žival. V starodavni Indiji in na Kitajskem so ustanavljali celo bolnišnice za slone in konje, v Evropi pa je antično živinozdravilstvo vrhunec doseglo za časa rimskega cesarstva, ko je, kot poudarja dr. Cestnik, »zdravljenje živali dobilo svoje današnje ime – veterina, isto pa velja tudi za živinozdravnike, ki so jih Rimljani prvi poimenovali medicus veterinarius«. Z zatonom rimskega cesarstva se je to znanje na zahodu večinoma izgubilo, medtem ko se je na vzhodu ohranjalo vse do propada bizantinskega cesarstva.

V zdravljenje živali 
posveti luč razsvetljenstva

Pomembna srednjeveška iznajdba je bilo podkovanje konj, saj so delovni konji, katerih kopita so pred obrabo ščitile podkve, lahko delali dlje. »Pribijanje podkev na kopito je znano nekje od 10. oziroma 11. stoletja dalje,« razlaga dr. Cestnik. »Takrat so postali zdravilci živali – natančneje: najprej zdravilci konj, potem pa tudi drugih živali – kovači, ki so jih na fevdalnih in kraljevih dvorih imenovali 'mareskalki'. Ime je izjemno zanimivo,« pojasnjuje dr. Cestnik, ki ni le upokojeni profesor veterine, ampak tudi entuziastični zgodovinar, »ker se je iz njega postopoma razvila beseda 'maršal', prvotno pa je označevalo človeka, ki je skrbel za konje, njihovo podkovanje, zdravje, opremo, vprežne vozove ipd. Konji so igrali častno vlogo v tedanjem vojskovanju, zato je bil pomen mareskalkov zelo velik. Resda so zdravili pretežno empirično, opirajoč se na izkustvo, vendar so nekateri mareskalki dosegli zavidljivo raven znanja in napisali knjige o boleznih živali, o njihovi anatomiji in podobno,« dodaja dr. Cestnik.

Odločilni prelom v zgodovini zdravljenja živali predstavlja leto 1761, ko je francoski razsvetljenec Claude Bourgelat prepričal kralja Ludvika XV. o nujnosti šolanja ljudi, ki bi se bili sposobni učinkovito zoperstaviti velikim kužnim boleznim, ki so se kot panepizootije (to je: kot epidemije, ki napadajo živali) širile po tedanji Evropi in povzročale pogin ogromnega števila, včasih tudi do 90 odstotkov vprežne in klavne živine. Nekatere od teh bolezni so bile nevarne samo za domače živali, druge, kot npr. steklina ali vranični prisad (antraks), so sočasno ogrožale tudi ljudi.

Če so bili razlogi za začetek veterinarskega izobraževanja na eni strani torej gospodarski in javnozdravstveni oziroma civilni, niso bili nič manj pomembni vojaški razlogi. O tem priča že okoliščina, da je večina tedanjih veterinarskih šol delovala pod vojaškim okriljem. »Vojska,« poudarja dr. Cestnik, »je bila zelo zainteresirana za zdrave, podkovane konje, ki bi služili konjenici, ki je vse tja do 1. svetovne vojne predstavljala udarno vojaško enoto in je opravljala nalogo, ki jo v današnjih vojskah izvršujejo oklepne enote.«

Na Bourgelatovo pobudo in s kraljevim dekretom je bila tako leta 1761 v Lyonu ustanovljena prva veterinarska šola na svetu. To dejanje sodobna veterina šteje za rojstvo veterinarskega poklica, ki letos praznuje 250-letnico svojega obstoja.

Šola, ki jo je ustanovil in katere prvi ravnatelj je bil Claude Bourgelat, sicer ni bila na kdo ve kako visoki strokovni ravni. Podobno kot druge veterinarske šole, ki so jih ustanovili v 18. stoletju – ob koncu stoletja je bilo takih šol v Evropi štirinajst –, je bila namenjena prvenstveno dodatnemu izobraževanju vojaških in kasneje tudi civilnih kovačev, pastirjev, lovcev, upravnikov veleposesti, kmetov in drugih.

Šele v drugi polovici 19. stoletja je prvotno popolnoma na empirizmu temelječe izobraževanje postopoma začelo pridobivati znanstvene temelje. Zato so bila zaslužna predvsem pomembna odkritja na področju mikrobiologije, mikroskopske anatomije, fiziologije, patologije in drugih ved. To je bilo hkrati obdobje postopnega podaljševanja časa študija, zaostrovanja vpisnih pogojev in preobrazbe veterinarskih šol v visoke šole. Šele konec 19. in v začetku 20. stoletja so se prve veterinarske visoke šole preoblikovale v fakultete in si tako izborile domovinsko pravico znotraj univerz.

Živinozdravništvo 
na Slovenskem

Prvi dve veterinarski šoli je torej ustanovil Claude Bourgelat – prvo l. 1761 v Lyonu in drugo nekaj let zatem v Alfortu, mestecu blizu Pariza –, tretjo veterinarsko šolo na svetu pa so ustanovili l. 1765 na Dunaju. Ta je bila neprecenljivega pomena tudi za živinozdravništvo na Slovenskem, saj so se skoraj vsi živinozdravniki, ki so do konca 1. svetovne vojne delovali na ozemlju današnje Slovenije, izobrazili na dunajski veterinarski šoli.

Za začetek veterinarskega izobraževanja na Slovenskem velja ustanovitev živinozdravniške stolice na Mediko-kirurškem zavodu v Ljubljani leta 1795. Mediko-kirurške zavode so ustanavljali v času, ko sta bili medicina in kirurgija še ločeni vedi in so kirurško dejavnost opravljali predvsem brivci. A zavod so ukinili že leta 1850. Istega leta je takratni »oče naroda«, dr. Janez Bleiweis, v Ljubljani ustanovil Živinozdravniško in podkovsko šolo, ki je bila obenem prva šola, ki je delovala v slovenskem jeziku. Toda živinozdravniške tečaje na njej so že leta 1881 znova prenehali izvajati in Slovenci, ki so se želeli izobraziti v veterini, so morali odtlej po izobrazbo na Dunaj.

Med obema vojnama je večina slovenskih živinozdravnikov študirala za zagrebški veterinarski fakulteti, ustanovljeni leta 1919, ki se ji je leta 1936 pridružila še beograjska. Pouk živinozdravništva na univerzitetni ravni se je tako v Sloveniji začel šele s študijskim letom 1956/57, ko je študij veterine na tedanji Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo vpisalo prvih 36 slušateljev. Leta 1990 je bila naposled ustanovljena veterinarska fakulteta kot samostojna članica ljubljanske univerze, ki je torej šele pred kratkim prestopila prag polnoletnosti.

Preventiva za gospodarske živali, zdravljenje za ljubljence

Med številnimi nalogami sodobnega veterinarja je ena njegovih najpomembnejših pogledom skrita. To je zdravstveni nadzor živali pred zakolom in po njem, katerega cilj je preprečiti, da bi kužne bolezni vstopile v prehransko verigo človeka. Ne gre samo za trenutno najbolj razvpito ptičjo ali prašičjo gripo, saj je bolezni, ki lahko preidejo z živali na človeka, kar okoli dvajset. Na področju živalske reprodukcije so naloge veterinarjev ginekološki pregledi živali, pomoč pri porodih in, navsezadnje, umetno osemenjevanje, ki je bilo na Slovenskem prvič izvedeno med vojno, leta 1942, in ki ima danes pomembno vzrejno oziroma selekcijsko funkcijo.

Danes okoli dve tretjini študentov, ki vpisujejo veterino, navaja, da si želi zdraviti predvsem male živali. V resnici je danes zdravljenje, dodaja dr. Cestnik, »čedalje bolj omejeno na ljubiteljske živali, kot so psi in mačke, ali na konje kot športne živali. Nasprotno je cena nekaterih gospodarskih živali že tako nizka, da njihovo zdravljenje kratko malo ni več ekonomsko zdržno.« Pri njih je zato v ospredju veterinarjevega dela preventiva: zagotavljanje ustreznih pogojev vzreje, redni zdravstveni pregledi, vakcinacija ipd.