Dan nedolžnih, dan malih angelov

Praznik vseh svetih je večini ljudi znan kot čas, v katerem se bolj poglobljeno in z resnobo ter spoštovanjem spominjamo bližnjih, ki jih ni več med nami. V navadi je, da družina obišče grob, prižge sveče, se na pokopališču sreča s sorodniki, izmenja nekaj besed in se v miru razide. Ni dvoma, da si iz našega zgodovinskega in kulturnega okolja le stežka predstavljamo popolnoma nasproten scenarij – ekstatično evforijo, ki v istem času vlada drugod po svetu, zlasti v Mehiki, Srednji Ameriki, ZDA in številnih azijskih ter afriških deželah.

Día de los Muertos

Mehiški dan mrtvih (Día de los Muertos) je poganskega izvora in se navezuje na starodavni kult čaščenja umrlih prednikov. Po mnenju preučevalcev naj bi bil star od 2500 do 3000 let, gojile so ga že stare civilizacije. V njem najdemo številne primesi iz predkolumbovskega obdobja, ko so v čast azteškega boga smrti in vladarja podzemlja Mictlantecuhtlija obredno razstavljali lobanje kot trofeje, ki naj bi simbolizirale smrt in ponovno rojstvo.

Festival, iz katerega se je razvila moderna različica današnjega mehiškega praznika mrtvih, se je ujemal z devetim mesecem azteškega koledarja (ob začetku avgusta) in so ga praznovali ves mesec. Praznična slavja so poudarjala lik boginje smrti, v sodobni mehiški kulturi znane kot Catrina. V številnih predelih Mehike traja praznik spomina na umrle dva dni, prvega in drugega novembra. Prvi dan (Día de los Inocentes, tudi Día de los Angelitos) je posvečen otrokom – v prevodu je to dan nedolžnih oziroma dan malih angelov, drugi dan pa vsem rajnim.

Cvetje za duše

Grobove umrlih krasijo oranžno rdeči cvetovi žametnice (mehiška tageta), ki jih v dolgih kitah prinašajo svojci, ker naj bi cvetje privabljalo duše rajnih. Ob tej priložnosti jim delijo številne darove (ofrendas) in jih tako kličejo medse, da bi z njimi delili prijetne trenutke spomina nanje. Ne manjka pijač in jedi, ki jih pripravijo s posebno ljubeznijo do pokojnih, saj jim ponudijo vse, kar so imeli najraje.

Kruh pokojnih

Na dan mrtvih so nepogrešljivi čokoladne lobanje (calaveras) in okostnjaki iz sladkorja, ki si jih med sabo podarjajo tudi živi. Znani jedi, ki ju takrat ne morete prezreti, sta denimo kandirana buča in kruh pokojnih (pan de muerto), ki ga zamesijo iz jajc, sladkorja in moke ter spečejo v različnih oblikah. Lahko je denimo navaden okrogel kolač ali pa ima obliko lobanje, včasih tudi zajca. Kruh okrasijo z belo glazuro, ki po zunanji podobi spominja na zlomljene kosti. Na voljo so mehiške alkoholne pijače tequila, mezcal in pulque ter posebna vroča pijača atole, narejena iz koruznega slada, cimeta in sladkorja.

Hrana na grobovih

Obilje jedače in pijače, ki ju s posebnim umetniškim čutom razporedijo po grobovih in ob domačih oltarjih, nikakor ni le za ogled ali okras, temveč je namenjeno uživanju. Vse, kar pripravijo, tudi pojedo. Ponekod verjamejo, da se pridejo duše umrlih med praznovanjem nahranit z »duhovno esenco« posvečenih jedi, zato velja, da jim po obedu pustijo le ostanke brez hranilne vrednosti. Na grobovih lahko najdete kratko malo vse, kar si lahko zamislite; od knjig, ki jih je rajni bral, orodja, s katerim je delal, do igrač, če gre za pokojnega otroka. Vzdušje je veselo, dan mrtvih je priložnost za ples, glasbo in rajanje.

Od molitev do zbadljivk

Praznik mrtvih, kot ga pozna mehiška tradicija, vsebuje tako veliko kontrastnih elementov, da bi ga lahko označili za poseben ambivalentni pojav, ki meji celo na karneval. Po eni strani je to čas, ko se po domovih v družinskem krogu zbirajo sorodniki in ob oltarju, ki je povsem krščanski – s križem, svečami in podobo svete Marije – molijo in obujajo spomin na pokojne, po drugi pa gre za izrazito ekstravertirano prazničnost. Vzdušja namreč ne sme prevevati žalostna nota, zato si zbrani pripovedujejo anekdote o pokojnem, skladajo vesele pesmi in na račun rajnih celo širijo izvirne zbadljivke. Ponekod imajo navado, da si na oblačila nadenejo školjčne lupine, ki v plesnih ritmih veselo odzvanjajo in tako kličejo mrtve, drugod pa se celo oblačijo v njihova oblačila.

Ameriška različica

Če boste v času vseh svetih kdaj potovali po Združenih državah, boste nedvomno marsikje naleteli na podobne kulturne vzorce. Tako je zlasti v Kaliforniji, še bolj pa v Arizoni in Teksasu, v zveznih državah z veliko Mehičani. Tu so praznovanja ob dnevu mrtvih pravzaprav izrazito tradicionalna, na videz povsem mehiška. Priprave na praznični čas pa so primerno ameriško bombastične in velikopotezne, saj jih lahko spremljate že ves oktober. Prodajne police v supermarketih se šibijo od najrazličnejših kostumov v podobi okostnjakov, v izložbah in manjših trgovinah pa ne manjka čokoladnih lobanj, pisanih kandiranih skeletov in izdolbenih razsvetljenih buč, ki oživijo v nočnih urah. Mehiške delikatesne trgovine, ki jih je obilo, seveda ponujajo omenjeni sladki kruh pan de muerto, ki ga lahko pokusite v vseh mogočih oblikah in barvah. Za turiste imajo na voljo mnogo spominkov, ki se motivno navezujejo na dan mrtvih; figurice in lutke v podobi okostnjakov, pisane lobanje ipd.

Sprevod

V mestu Tucson v Arizoni, ki ga Američani zaradi izrazito špansko-mehiških korenin radi imenujejo kar arizonski stari Pueblo, je oktobra velik festival tradicionalne mehiške glasbe mariachi, plesa in kulinarike, ki napoveduje bližajoči se praznik dneva mrtvih. Ob tej priložnosti že vrsto let poteka sprevod za vse svete, kar je za Tucson velik dogodek. Ljudje v maskah se zbirajo na ulicah in nosijo značilne spominke v čast pokojnih ter žaro, v katero trosijo papirnate trakove z zapisanimi molitvami za umrle.

Slavja v Los Angelesu

Svojevrstno tradicijo ob dnevu mrtvih poznajo tudi v Los Angelesu v Kaliforniji, kjer se srednjeameriški elementi prepletajo s politično obarvano vsebino. Tu v zadnjih letih postavljajo oltarje v čast padlim ameriškim vojakom v Iraku, na znanem pokopališču Hollywood Forever Cemetery, kjer so pokopane številne slavne osebnosti iz zabavne industrije, pa na ta dan prirejajo pravcata slavja. Vrstijo se nastopi tradicionalnih glasbenih in plesnih skupin ob mešanici nepogrešljivega hollywoodskega hip hopa. Vsekakor v prepletu različnih kulturnih prvin ne manjka povsem komercialnih vidikov, ki so prava pika na i. Primer je oltar, okrašen s prazničnim mehiškim cvetjem, čokoladnimi lobanjami in svečami, ki obuja spomin na »umrle« televizijske oddaje, nekoč zelo priljubljene med občinstvom.

Octavio Paz

Različno dojemanje in doživljanje smrti v številnih kulturah je nedvomno zanimiva interdisciplinarna tema, ki zaposluje številna znanstvena področja. Kako je mogoče, da se nekdo ob misli na smrt, ki jo navadno potiskamo iz zavesti, veseli in zabava do onemoglosti? Pri tem ne bo odveč globoka misel mehiškega pisatelja, Nobelovega nagrajenca Octavia Paza (1914–1998): »Naš kult mrtvih je kult življenja, kajti življenja žejna ljubezen je hrepenenje po smrti.«