Danes uporaben predmet, jutri muzealija

Razstava Odprti depoji, ki nocoj ob 19. uri v Muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO) odpira vrata za dober mesec dni, ponuja vpogled v ožji izbor zbirk s področja arhitekture, oblikovanja in fotografije. To je izbor 150.000 različnih drobcev zgodovine tako rekoč iz našega bivanjskega in vizualnega prostora, ki zajema načrte, skice in modele zgradb, različno pohištvo, drobne predmete, aparate, plakate, različne tiskovine, fotografije ter celo naš časopis in prilogi Ona ter Polet.

V arhitekturnih depojih MAO so shranjeni različni dokumenti o delu več kot 70 slovenskih arhitektov ter načrti pomembnih in zanimivih slovenskih stavb, ki jih izpostavljata razstavna prostora v pritličju. Izbor v razstavnem prostoru na desni sta ukrojila Igor Sapač, kustos za starejšo arhitekturo na Slovenskem, in Ana Porok, kustosinja Plečnikove zbirke, ki povzemata obdobje od romanike do Plečnika in Vurnika. Izbor na prvi pogled najbolj zaznamujejo makete prepoznavnih ljubljanskih znamenitosti, med njimi tudi le idejne zasnove, za predstavitev področja novejše slovenske arhitekture v prvem pritličnem prostoru pa je poleg Ane Porok poskrbel dr. Bogo Zupančič, kustos za novejšo slovensko arhitekturo.


S poti po ZDA

Obiskovalca najbolj preseneti obsežen arhiv Nika Kralja, ki zapolnjuje velikanski regalnik. A že v naslednjem trenutku pogled ukradejo izmenjajoče se podobe ZDA iz 60. let prejšnjega stoletja, posnetki arhitektov Marka Župančiča in Miloša Lapajneta. Kot je povedal dr. Bogo Zupančič, sta si arhitekta v nasprotju s svojimi kolegi, ki so se študijsko izpopolnjevali v skandinavskih državah, zaradi večje možnosti, da bosta sprejeta, izbrala ZDA. »Ko sta se po vizum odpeljala v Zagreb na ameriški konzulat, je bilo prvo vprašanje uradnikov, ali sta komunista. Na to je Župančič zelo spretno odgovoril: 'Če ste pred kratkim lahko gostili Nikito Hruščova, predsednika Sovjetske zveze, največje ter prve komunistične države na svetu, boste menda v ZDA spustili tudi naju.' Uradnica je z nasmeškom izdala vstopna vizuma, tako da sta se lahko z drugimi mladimi arhitekti iz Jugoslavije dobro seznanila z ameriško arhitekturo,« je povedal sogovornik, ki je na razstavo uvrstil, denimo, tudi dokumente, fotografije in drugo gradivo, ki ponazarjajo 100 dni arhitekta Danila Fürsta na Japonskem.

»Od konca januarja do začetka aprila 1961 je na Japonskem sodeloval pri gradnji industrijskih objektov, povezanih s predelavo celuloze,« je povedal sogovornik ter se v naslednjem koraku ustavil pri izvodih revije Sodobno gospodinjstvo Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, ki je bil ustanovljen leta 1953 z nalogo, da strokovno razišče gospodinjsko področje. Zaradi razvijajoče se industrije in vse večjega zaposlovanja žensk po drugi svetovni vojni so se namreč pojavili novi problemi v družinah in gospodinjstvih. Skozi različne oblike delovanja zavoda so priložnost za uveljavitev našli številne posameznice in posamezniki, med njimi tudi arhitektka Branka Tancig Novak, ki je pred kakšnim letom dni darovala tudi publikacije, in poznejša založnica Edvina Novak. Dr. Zupančič je na razstavi med drugim osvetlil krajinsko oblikovanje, ki ga je zaznamoval predvsem profesor Ciril Jeglič, ter med načrte pomembnih stavb uvrstil po njegovih besedah svojstvena simbola 60. let: sindikalno-turistično naselje počitniških hiš na Veliki planini arhitekta Vlasta Kopača in Nuklearni inštitut Jožef Stefan arhitekta Otona Jugovca v Podgorici pri Ljubljani. Pregled se konča pri stavbi Gospodarske zbornice Slovenije, delu biroja Sadar + Vuga arhitekti.


Zaradi prostorske stiske najmanjša zbirka

Zgornje nadstropje najprej ponudi vpogled v najmanjšo zbirko MAO, zbirko industrijskega oblikovanja, nad katero bedi kustosinja za industrijsko oblikovanje Špela Šubic, med drugim tudi sekretarka BIO. Kot je poudarila, je na razstavne police spravila bolj ali manj vse, kar imajo, pri razvrstitvi pa se je držala ločevanja po vsebini oziroma funkciji predmetov za dom, pisarno, zdravstvo, ... »V zbirki so večinoma prototipi, modeli in izdelki, ki so bili razstavljeni ali nagrajeni na BIO, in vidna dela slovenskih avtorjev, tudi če niso bili zastopani na bienalu. Med najuglednejšimi je zbirka mikrofonov Marka Turka, ki je nastajala od leta 1956 do leta 1989,« je povedala sogovornica. Omenila je tudi zbirko tkanin iz Dekorativne, igrače Cicibana in Mehanotehnike, med zanimivejšimi pa je navedla ključe, ki jih je Dušana Uršič oblikovala za Titan, medicinske pripomočke, kot so prevozna baktericidna svetilka in nastavljive bergle Vladimirja Pezdirca, ter nekdaj zelo pogosto ulično opremo – smetnjake, oglaševalne omarice za kinematografski program in telefonske govorilnice Saše J. Mächitiga.

Čeprav se zbirka ponaša z izdelki slavnih tujih oblikovalcev, med njimi Philippa Starcka, Kazua Kawasakija, Karima Rashida, Rona Arada, Konstantina Grcica in Anne Castelli, so razstavljeni izdelki slovenskih avtorjev hkrati tudi izkaz prodornosti in uspešnosti slovenskih podjetij med 50. in 90. leti prejšnjega stoletja. Med njimi je zaslediti steklovino steklarn iz Rogaške in Hrastnika, tovarne pohištva Stol Kamnik, različnih naprav in telefonov Iskra ...

Pregled obsežnega gradiva se konča v razstavnem prostoru, ki si ga delita dve zbirki: zbirka vizualnih komunikacij in fotografska zbirka MAO. Kot je povedala Cvetka Požar, kustosinja zbirke vizualnih komunikacij, se je prikaza 9000 enot, kolikor obsega depo s tega področja, lotila kot izbora posameznih dosežkov po posameznih desetletjih, čeprav so meje precej zabrisane. »Ogledati si je mogoče knjige, plakate, celostne grafične podobe, kataloge, prospekte in letna poročila, znake, znamke, informacijsko grafiko, embalažo in denar, kar kaže predvsem na raznolikost zbirke. Gradivo pa sem razvrstila kronološko, zato lahko sledimo značilnostim modernizma v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja in njegovemu nadaljevanju v 70. leta. Osemdeseta leta je zelo zaznamoval postmodernizem, v nadaljevanju je videti dosežke iz 90. let prejšnjega stoletja in že tudi najnovejša dela, torej iz prvega desetletja 21. stoletja,« je razlagala sogovornica. V pregled vizualnega gradiva je uvrstila tudi časopis Delo kot primer prvega dnevnega časopisa s črkovno vrsto ter Ono in Polet kot primera kakovostnega oblikovanja naslova revije in preloma.


Kanček sreče in sredstva

»Z dobro podkovano propagandno službo, podobno današnjim oglaševalskim agencijam, se je ponašal že ljubljanski velesejem. Med prvimi organizacijami pa so imeli že na začetku 60. let zelo pretanjeno izdelane celostne grafične podobe tovarna Šumi, Adria Aviopromet in hotel Lev, še bolj kompleksno grafično podobo pa je imela Ljubljanska banka na začetku 70. let,« je razlagala Cvetka Požar. Med drugim so razstavljene tudi celostne grafične podobe za velika svetovna podjetja, kot so Olivetti, Westinghouse Electric Company in American Container Corporation, ki so ostale kot zapuščina razstave Grafična podoba trgovine in industrije v Moderni galeriji leta 1966, spremljevalne razstave ob kongresu mednarodnega združenja grafičnih oblikovalcev (Icograda) na Bledu. »Želimo si, da bi imeli več gradiva tudi iz obdobja pred drugo svetovno vojno, za kar pa je treba imeti kanček sreče, da jih odkriješ, in tudi sredstva,« je dejala Cvetka Požar.

Tudi njen kolega dr. Primož Lampič, kustos za fotografijo, je pritrdil, da ima vsaka zbirka kakšne manjkajoče člene, ki mestoma prekinjajo zgodovinsko kontinuiteto. Po njegovih besedah v zbirki 12.000 izvirnih fotografij, približno 80 starih kamer in kopici negativov manjka amaterska produkcija pred prvo svetovno vojno in medvojna pa tudi sodobna fotografija. Ker za zadnjo ni denarja, je večina del v muzej prišla z donacijami. »Ker je gradivo zelo heterogeno, delno sledim kronološkemu, delno tematskemu vidiku,« je pojasnil sogovornik, ki obiskovalca v zgodovino fotografskega gradiva uvede s tremi dragocenostmi v različnih tehnikah: puharotipijo, dagerotipijo in ferotipijo.

Razstavljeno na panojih se začne z razvojem portreta večinoma ljubljanskih fotografskih studiev. Zajema čas od 70. let 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. »Med pomembnejšima kaže omeniti portret iz ljubljanskega Studia Berthold, na katerem je videti fotografa Frana Kraševca, zelo aktivnega avtorja med obema vojnama,« je opomnil sogovornik. Razvoj poklicnega portreta se nadaljuje z ljubiteljsko in hkrati umetniško produkcijo Evgena Barage, ki ni pripadal nobenemu klubu. V njegovih delih pa se kaže pretanjen občutek za družinsko fotografijo in otroški svet.

Sledi predstavitev produkcije Fotokluba Ljubljana, ki je sprejemal člane po zelo strogih pravilih in razstavljal po vsem svetu. Za izhodišče so avtorji vzeli piktoralistične vzore in izrazite modernistične prvine, tako tematski, interesni kot konceptualni diapazon pa je obsegal vse stile in kaže na zelo kompleksno ustvarjalnost. Večina fotografskega gradiva Fotokluba Ljubljana je prišla v muzejski depo kot donacija Draga Kocjančiča, sina dolgoletnega člana Karla Kocjančiča. Dele fotografske zbirke MAO predstavlja tudi mednarodna zbirka postkonceptualne skupine Grupa Junij, ki je nastala v začetku 70. letih, ustvarjala v različnih zvrsteh in sledila načelu, da je vsebina enakovredna formi. »Člani Grupe so zasledovali humorne nadrealistične in družbeno angažirane vsebine,« je pripovedoval dr. Primož Lampič. »Proti koncu pregleda sledimo razvoju akta. Ta piktoralistična fotografija Marjana Pfeierja, denimo, je bila nagrajena na mednarodni razstavi na Dunaju v poznih 30. letih, sklenem pa z aktom Tiborja Varge Sömogyja iz Vojvodine. Tu v ospredju ni akt, temveč poskus, kaj nastane na različnih stopnjah nastavitve ostrine,« je dejal dr. Primož Lampič, ki razstavni niz konča z delom iz leta 1984 pred nedavnim preminulega Božidarja Dolenca. Vzporedno s fotografijo je prikazal tudi razvoj fotografske tehnike, torej od tako imenovanih škatlastih kamer iz 20. let prejšnjega stoletja in mehovk do cenenih žepnih kamer ter digitalnih, kot je denimo Kodak iz leta 2005.