Darja Zaviršek: Otrok je subjekt javnih razprav in konsenzualnih zakonov

Današnji dan je posvečen intimni skupnosti, ki jo imenujemo družina in ki bi morala biti po nekaterih napovedih v 90. letih že zdavnaj mrtva. Očitno so podcenjevali njeno trdoživost. Ni umrla, ni propadla, se je pa močno preoblikovala.

Kakšne oblike družin poznamo danes, kako tolerantni smo do njih in kam v pogledu nanje sodi slovenska družba, smo se pogovarjali s prof. dr. Darjo Zaviršek s fakultete za socialno delo.

Kako visoko na lestvici vrednot je za Slovence družina?

Skoraj povsem na vrhu. Tudi če pogledamo raziskave o mladini, ki jih je opravila prof. dr. Mirjana Ule, vidimo, da so mladim prijatelji manj pomembni kot primarna družina. To je posebnost slovenske mladine v nasprotju z mladimi v zahodnih državah.

Dobro je, da se ljudje v družini dobro počutijo, je pa to tudi zelo udobno in včasih neresnično. Kakor da bi ljudje povedali tisto, kar menijo, da se od njih pričakuje. Po eni strani je družina zelo idealizirana, po drugi pa zaprta, da iz nje ne pridejo zgodbe o čustvenih zlorabah in nasilju. Če bi si ljudje dovolili bolj resnično in neidealizirano predstavo o družini, bi lahko preprečili marsikatero nasilje.

Kaj naj bi družina dala svojim članom, tako odraslim kot odraščajočim?

S tem vprašanjem me vprašate po mojih vrednotah, odgovor pomeni le, kaj je pomembno zame, čeprav ga potrjujejo tudi raziskave o družinah. Recimo, da dobijo otroci zaupanje vase, potrditev, da so v redu, zadovoljstvo s tem, kar imajo in kakršni so, da imajo širok pogled na svet, netekmovalnost, a željo po raziskovanju in napredovanju, odprtost do drugih, da se družinski člani jemljejo resno in da se ves čas pogajajo o tem, čigava želja bo danes prevladala, in da nihče nikomur ne ubije želje. Vsak človek ima na to vprašanje še svoj odgovor in zanimivo bi jih bilo slišati.

V zadnjem obdobju se je močno spremenilo pojmovanje družine in tudi njene pojavne oblike. Kaj zdaj zajema ta pojem, ki ga očitno Slovenci razumemo zelo različno?

Družina je skupina ljudi, lahko tudi dveh ljudi, ki živita skupaj in vsak dan delita svoj intimni prostor, res pa je, da ljudje včasih definirajo družino tudi v primeru, če ne živijo skupaj. Po mojem mnenju ima vsak človek pravico določiti, kaj je zanj družina. Družina je tisto, kar človek vsak dan živi. Zanimivo je, da so sociološke raziskave konec 90. let veliko govorile o njenem koncu. »The End of Family« - to so bili celo naslovi knjig. V zadnjih desetih letih pa se ne govori več o koncu družine, ampak samo o njeni veliki transformaciji. Bistvo tega preoblikovanja je tudi pravica posameznika in posameznice, da sam/sama definira, kaj to je.

Treba je sprejeti dejstvo, da je družina nekakšna pogodba, da se moramo v njej ves čas pogajati, da ni nekaj, kar nam je dano vnaprej. Za žensko, ki se je ločila in njen otrok ohranja stike z očetom, njenim bivšim možem, je lahko to še vedno družina. Pa moževi starši, torej babica in dedek otroka. Vprašanje je, kako široko v svoje pojmovanje družine ljudje zaobjamejo sorodstvene vezi. Nekateri zelo široko, drugi ne. Sama zato menim, da moramo odpreti prostor za različna definiranja.

V slovenskih osnovnih šolah otroke učijo, da obstajajo naslednji tipi družin: jedrna, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok ali več otrok; enostarševska; razširjena, v kateri živijo tudi stari starši; in novonastala, ko se pojavi nov partner enega od ločenih zakoncev in morda s seboj pripelje še svoje otroke iz prejšnjega zakona. Bi bilo treba še kaj dodati?

To je klasična definicija družine, ki pa se na nekaterih šolah že spreminja. Seveda idealno tradicionalno predstavo jedrne družine še vedno sestavljajo ženska in moški, ki sta poročena in imata enega ali več otrok. Zanimivo je, da statistike za 2009-10 kažejo, da se v EU skoraj 40 odstotkov otrok ni rodilo poročenemu zakonskemu paru, medtem ko je v ZDA, Kanadi in Avstraliji ta odstotek še precej višji.

Trend v celotni EU kaže, da se zmanjšuje število zakonskih zvez in povečuje število ločitev. To pomeni, da bodo ločeni ljudje zelo verjetno vsaj za določeno obdobje življenja našli novega partnerja in bodo s svojimi biološkimi otroki živeli skupaj. V teh opredelitvah manjkajo istospolne družine. Skoraj v vseh državah EU, izjemi sta Romunija in Bolgarija, priznavajo bodisi poroke istospolnih partnerjev ali pa formalno sklenjena partnerstva, registracije. Odkar so se zgodile te spremembe, je več istospolnih družin, saj se je to področje zelo detabuiziralo. Nastalo je več različnih modelov družin in pomembno je, da se otroci o njih učijo.

Kakšna se nam glede na tipe družin kaže slovenska družba?

V Sloveniji se je število porok od sedemdesetih let več kot razpolovilo, leta 1970 jih je bilo več kot osem na 1000 prebivalcev, zdaj pa jih je 3,2. To je povezano z velikim številom družin, v katerih odrasli med seboj niso poročeni in niso registrirani, če gre za istospolne družine. Razveze se niso pretirano povečevale, vedno jih je bilo veliko. Težko pa presodimo, koliko ljudi živi v združenih družinah, v katerih so skupaj biološki in nebiološki otroci, vendar njihovo število zagotovo narašča.

Sicer pa družbena sprejemljivost pride počasi, potreben je čas, da postane neka stvar samoumevna. Ko recimo ljudje vidijo na ulicah več družin dveh očetov in mam ali družin z gibalno ali drugače oviranimi starši, se njihov odnos spreminja. Pri nas se to dogaja zelo počasi, saj je Slovenija precej tradicionalna družba, malo je bilo mešanja, malo je bilo reflektirane multikulturnosti, malo pogovorov o razlikah.

Nekatere stvari so se vendarle premaknile, recimo odnos do mater samohranilk.

Moja teza je, da so bile matere, ki so same skrbele za otroka, demonizirana kategorija skoraj do takrat, dokler niso prišle »na tapeto« istospolne družine. Zdaj na mame, ki same skrbijo za svoje otroke, gledamo povsem drugače, priznavamo, da je to zahtevno, odgovorno in težko delo. Dejstvo, da se je s partnerjem razšla, nima velikega pomena.

Nekateri želijo ves čas gojiti neki moralni diskurz o tem, kaj je družina, kaj je starševstvo, tudi kaj je otroštvo. To je vedno stvar družbeno konstruiranih predstav, družinskih in drugih politik. Vedno imamo na eni strani moraliste, ki definirajo, kaj je »prava družina«, in na drugi tiste, ki temu nasprotujejo in poskušajo dialog razširiti. Malo smešno je, da bi nam drug človek povedal, kaj je družina, če pa to velja zanj, in ne za drugega. A nekateri si jemljejo pravico posegati v pravico drugih. Gre za nekakšen ritualni dialog, ki je zgodovinski in bo še naprej obstajal.

Prav ta dialog se je zelo okrepil v zadnjem letu in pol zaradi sprejemanja družinskega zakonika, ki se je zožilo predvsem na vprašanje istospolnih družin. Kako gledate na to dogajanje?

Predlog družinskega zakonika ima veliko pomembnih elementov, čeprav so bili vmes že revidirani. Bojim se, da postaja vse bolj medel. Nekaj časa je potekala diskusija o tem, ali vanj sploh zapisati člen o tem, da je kaznovanje absolutno neprimerna oblika socializacije otrok.

Malo so ga preoblikovali, tako da zdaj v njem ni več nične tolerance. Ali pa primer rejništva: po prvi različici bi rejništvo trajalo le tri leta. S tem bi pospešili, da bi šli nekateri otroci prej v posvojitev, ali pa bi morale socialne službe intenzivno sodelovati z biološkimi starši, če bi hoteli, da bi se otrok vrnil v biološko družino. V sedanjem predlogu bo rejništvo mogoče podaljševati. V tem ni veliko novega. Je pa v zakoniku odprta pot za otroško zagovorništvo, kar pomeni, da postajamo bolj občutljivi na otrokov glas in njegovo perspektivo.

V svetu se veliko govori o ponovni deprivatizaciji otroštva. Nekdaj so bili otroci, razen da so hodili v šolo, absolutno last­nina staršev in država je morala bolj ali manj tolerirati, kar se je dogajalo za štirimi stenami. Zdaj država pojmuje otroka kot vse bolj kompetentnega, kot subjekt pravic, a tudi kot nekoga, nad komer imajo mednarodna konvencija o pravicah otrok in drugi zakoni vsaj toliko moči kot starši.

Torej otrok je subjekt javnih razprav in konsenzualnih zakonov. Paradoksalno pa je, da so po drugi strani odrasli videti kot vse bolj nekompetentni in nesposobni. Otroka se varuje pred starši. V mnogih primerih, ki jih spremljam v projektu otroškega zagovornika, otrok dobi zagovornika, matere kot nezlorabljajoči del družine pa ne dobijo podpore. In gre za čisto konkretno podporo, materialno, socialno, podporo za razumevanje doživljanja otroka. Če ne bo dobila denarja, ne bo mogla plačati položnic in bo šel otrok v rejništvo. Če ne bo dobila čustvene opore, bo spet postala odvisna od nedovoljene droge in bo otrok spet umaknjen v drugo družino ali zavod. Če hočemo biti zagovorniki otroku, moramo biti zagovorniki nezlorabljajočemu delu družine.

Spremenila se je podoba družine, se je kaj podobnega zgodilo tudi z moškim in žensko, so se morda vsaj malce premešale vloge očeta in matere?

Mislim, da se je spremenilo. Zdi se mi, da kar pozabimo, kako blizu je čas, ko se ženske niso smele ločiti. Recimo na Malti, ki je del EU, se še vedno ne smejo, v Italiji in na Irskem so to pravico dobile šele pred nekaj desetletji. Hitro pozabimo, da je bil čas, ko so bile mogoče le cerkvene poroke.

Mislim, da so se zgodile velike spremembe, ki pa se nam zdijo samoumevne. Če pogledamo področje gospodinjskega dela in neke simbolne odgovornosti žensk za otroke, je to še vedno precej povezano s tradicionalno žensko vlogo. Mislim pa, da ženske še nikoli niso bile tako osvobojene teh formalnih spon, kot so danes. Tudi mnogi očetje še vedno orjejo ledino. Neki prijatelj mi je povedal, da so ga gledali s posmehom, ko je v državni službi odšel na porodniški dopust, ker se mu je to zdelo pomembno za njegov odnos z otrokom.

Kam se s svojimi pogledi znotraj EU uvrščamo Slovenci, smo drugačni ali v nekem splošnem trendu?

Mislim, da se izrazito vklapljamo v skupino vzhodnoevropskih držav. V pozitivnem smislu v tem, da so bile naše mame zaposlene in dokaj samostojne, kar je nam otrokom koristilo. Imeli smo vrtce, ki jih imamo še zdaj, dilema ali otrok in družina ali služba ni bila tako očitna kot na Zahodu.

Negativno pa je, da dajejo Vzhodno­evropejci velik pomen formi, samo da je od zunaj vse v redu, da verjamejo, da je bolje molčati kot govoriti o dilemah, s katerimi se ubadamo v družinah. Za Vzhodnoevropejce posplošeno pravijo, da so nagnjeni k tarnanju, zahodnjaki pa so veseli. Tarnanje je za to, da se ne bi nič spremenilo, da se ne bi začeli pogovarjati o stvareh, ki bi nas razkrile in spremenile.

V zadnjem obdobju je za Slovenijo vse bolj značilna tudi družina, v kateri odrasli potomci vztrajajo v skupnem gospodinjstvu s svojimi (ostarelimi) starši. Kako to vpliva na ene in druge, kakšne posledice ima lahko za družbo?

Družina naj bi dala svojim članom avtonomijo, kar pomeni, da je treba otroka usposobiti, da začne svoje živ­ljenje.

Ohranjanje otroka v odvisnosti je neodgovorno. Mnogi slovenski starši vidijo osamosvajanje otroka kot izdajo, velikokrat verjamejo, da jih je izdal, če ne želi živeti v veliki hiši, ki so jo zgradili, če se želi odseliti, živeti drugače kot starši.
Včasih se odvisnost staršev od otrok in obratno zamenjuje s povezanostjo. Večkrat razmišljam o teh stvareh, ko slišim, da so odrasli otroci nasilni do staršev. To je tipičen primer tega, da je družina zelo zaprta, na neki ravni se zdi zelo povezana, na drugi pa je toliko neizrečenega, nepredelanega sovraštva, ki pride ven na infantilen način, s sovraštvom, ki navsezadnje ubije obe strani.

Te dni boste predavali na mednarodni konferenci v Kaunasu v Litvi, ki je posvečena prav družinam v tranziciji. Na kaj boste opozorili?

Gre za nove koncepte in refleksijo na preoblikovanje družin, ki zahtevajo tudi nove strokovne odzive. Moje plenarno predavanje bo namenjeno akademski javnosti s področja socialnega dela in pedagogike. Vprašanje je, kako se strokovnjaki, ki delajo z ljudmi, odzivajo na njihove potrebe.

Pri nas se recimo šele zdaj odpirajo strokovna vprašanja, kako odgovoriti na potrebe družin, ki so posvojile otroka, ki imajo otroka v istospolni družini, ki živijo s travmo, da ne morejo imeti biološkega otroka, pa si pomagajo z medicinsko reproduktivno tehnologijo.

Socialne delavke in pedagoginje nimajo izkušenj, ne vedo, kako se pogovarjati, kaj vprašati, kako se odzvati na krizo, kakšne so dejanske izkušnje ljudi. Zelo so me prizadele zgodbe socialnih delavk, ki zastopajo stališče, da je najboljše, da otrok nič ne ve o svojih bioloških starših.

Ko je dekle prišlo prosit, ali ji lahko uredijo stik z biološko mamo, je socialna delavka rekla, da ne ve, kje je njena mati. Kakor je povedala pozneje v raziskavi, se ji je bala povedati, da je mama Rominja. Tu imamo opravka s predsodkom strokovne delavke.

V tujini pa je povsem drugače. Novi starši se srečajo z biološkimi starši, se pogovarjajo o otroku, o tem, kako pomembno je, da bo vedel, kaj je bilo, preden je prišel v novo družino, da lahko sestavi svojo življenjsko zgodbo v celoti. Prijateljica, ki je profesorica na eni od finskih univerz, mi je pripovedovala lastno ganljivo zgodbo o tem, kako sta z možem in dvema posvojenima dojenč­koma prevozila tisoč kilometrov, da sta v revni etiopski vasi našla otrokovo biološko mamo in je otroka še enkrat objela, jih povabila v svojo revno kočo, kjer živi še s štirimi otroki, se pustila fotografirati, pri slovesu pa je sodelovala vsa vas. Zakaj ne bi ljudi pri tem podprli takrat, ko je še čas?