Deček bi bil rad zdravnik, a je postal očka

Življenjske razmere v Zambiji so pretresljive, že skromna pomoč Unicefa pa lahko zelo spremeni usodo otrok.

Objavljeno
30. avgust 2013 14.12
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama

Unicefovi delovni odpravi v Zambijo se je letos kot zunanja sodelavka pridružila tudi pevka Nuša Derenda in na lastne oči spoznala, kako fundacija na terenu pomaga otrokom. Večina je podhranjenih, prikrajšani so za šolanje, brez zdravstvene oskrbe, starši pa so pogosto še sami otroci.

Zambija se spoprijema z visoko umrljivostjo otrok, ki je posledica revščine, številnih bolezni in neugodnih življenjskih razmer. Zaradi podhranjenosti umre kar tretjina otrok, skoraj polovica jih zaostaja v rasti. Nuša Derenda je z delovno odpravo slovenskega Unicefa v zambijski prestolnici Lusaka obiskala center za podhranjene otroke, kjer jim fundacija pomaga s programom terapevtskega hranjenja, njihove matere pa ozavešča tudi o prednostih dojenja. »Čeprav sem približno vedela, kaj me čaka, so me razmere precej šokirale. Na kaj takega se preprosto ne moreš vnaprej pripraviti. To je bila edinstvena izkušnja, saj sem na lastne oči videla, kako pomembna je razvojna pomoč ljudem v teh afriških državah. Nekateri v zadnjem času dvomijo o poštenem delu dobrodelnih organizacij, toda iz prve roke sem se prepričala, kaj ljudem, ki nimajo niti hrane in zdravil, pomeni pomoč Unicefa in kako je v vaseh, kamor ta še ni prišla,« je povedala Nuša.

Na vzhodu Zambije je odprava obiskala šole v kraju Petauke in tipično vas v bližini Chipate, kjer so otroške poroke še vedno zelo pogoste. V prvem kraju Unicef že izvaja programe, v drugem še ne. Nuša Derenda: »Med našim obiskom so ob eni od šol uradno odprli nove sanitarije. Ne morete si predstavljati, kako sta tekoča voda in navajanje na higieno pomembna za učno okolje. Če to ni urejeno, lahko izbruhnejo številne bolezni. Kadar otroci zbolijo, so njihovi starši prisiljeni ostati doma in skrbeti zanje, odsotnost z dela pa povzroči izpad dohodkov, ki so v revnejših predelih nujni za golo preživetje. Unicef se zato trudi zagotoviti pitno vodo in zgraditi sanitarije tudi širše v skupnosti. To posredno vpliva na večjo vključenost otrok v šolanje, saj jim ni treba vsak dan po več ur nositi vode iz oddaljenih virov. To delo opravljajo zlasti deklice in izostajajo od pouka. Pogosto nehajo hoditi v šolo tudi, ko dobijo prvo menstruacijo, saj se preprosto ne znajo očistiti in urediti. Vem, da je za nas v razvitem svetu to nepojmljivo, ampak pri njih tako je.«

Po podatkih Unicefa in Svetovne zdravstvene organizacije približno pet milijonov ljudi v Zambiji nima dostopa do pitne vode, kar 6,5 milijona pa ne do sanitarij. To prispeva k visoki pojavnosti diareje, kolere, griže in drugih bolezni, povezanih z oporečno vodo. Unicef na terenu zato gradi vodnjake, ločena stranišča v šolah in drugih prostorih, kjer se zadržujejo otroci, zagotavlja umivalnike, spodbuja umivanje rok z milom in uvaja druge higienske navade.

Članica slovenske ekipe na delovnem obisku v Zambiji je še povedala: »Ko vidiš, kako so otroci srečni in hvaležni za paket mil, barvic in zvezkov, razumeš, kakšno razliko lahko naredimo z malenkostmi. Ravnatelj šole, ki smo jo obiskali, je rekel, da je naše darilo tako dragoceno, da ne more najti besed, s katerimi bi se zahvalil. Ko je izvedel, da sem pevka, me je prosil za cedejko, da me bo ohranil v spominu. Ali pa ena od deklic, denimo. Ko sem jo našla na samem, sem jo na hitro pogledala pod noge, ocenila, da ima mojo številko, in ji poklonila dvoje natikačev. Ne morem opisati te hvaležnosti. Mislim, da jih bo čuvala do konca življenja. Žal teh drobnih pozornosti ne moreš deliti z vsemi, če si še tako želiš.«

Več šol, boljše življenje

Obiskali so tudi podeželsko šolo Ray Community School. Tudi na tem območju so otroci pred postavitvijo šole pogosto izostajali od pouka, ker so jim domača opravila vzela preveč časa, da bi lahko še peš hodili k pouku v prejšnjo, osem kilometrov oddaljeno šolo. »Možje so to šolo še gradili. Pomagala sem jim z mešanjem malte, kar so pozdravili s širokimi nasmehi,« je povedala Nuša in potrdila, da šole, ki jih gradi Unicef, dajejo otrokom možnost izobraževanja bliže domu in zanje pomenijo boljšo prihodnost. Ray Community School je bila del pilotnega projekta, kjer so poleg opečnatih objektov zgradili tudi ločene sanitarije za deklice, dečke in učitelje, zagotovili opremo in učne pripomočke ter usposobili ravnatelja, svetovalnega delavca in učitelje ter o pomenu izobrazbe najprej prepričali starše.

Odprava je krenila naprej v Chipati, kjer so otroške poroke še vedno zelo pogoste, kar je velik razvojni in preživetveni problem. Zambija je tudi sicer ena od držav, kjer so takšne poroke najbolj razširjene. V povprečju se dve od petih deklic poročita še pred 18. letom, statistika pa je na vzhodu države, kjer so se ustavili člani Unicefove odprave, še bolj skrb vzbujajoča. Tam se kar tri od petih deklic poročijo mlajše od 18 let. Otroške poroke so najpogostejše na podeželju, kjer so deklice manj izobražene in živijo v večji revščini. Pri tistih iz najrevnejših družin je verjetnost za prezgodnjo poroko kar petkrat večja kot pri drugih, iz bogatejših družin.

Pri Unicefu poudarjajo, da je to huda kršitev človekovih pravic in resno ogroža življenje deklic, njihovo zdravje in prihodnost, zaradi česar so tudi bolj izpostavljene nasilju, revščini, opustitvi šolanja, aidsu in zapletom zaradi zgodnjih nosečnosti ter porodov. V državah v razvoju so prav ti najpogostejši vzrok smrti deklic med 15. in 19. letom.

»To so res šokantne stvari. Po mojem se ti otroci niti ne zavedajo, da je z zgodnjimi porokami sploh kaj narobe. Ko deklica zanosi, neha hoditi v šolo, tradicija pa narekuje, da se mora poročiti. Pogosto šolanje prekine tudi mladi mož, da lahko preskrbuje družino. Začne se boj za golo preživetje. Družina brez dohodkov ali z izjemno nizkimi dohodki namreč nima hrane, pogosto še vode ne. Otroci so podhranjeni zaradi pomanjkanja ali zelo enolične hrane.« Nemalokrat možje zapuščajo najstniške mamice, ki brez izobrazbe, v vaseh brez vode in zadostne hrane ostanejo same z otroki, brez možnosti, da bi sebi in njim zagotovile boljšo prihodnost.

Nerazumne otroške poroke

V vasici Fani na vzhodu Zambije, ki ima 260 gospodinjstev in približno 3000 prebivalcev, živi kar 80 najstniških družin. Tu se otroci, predvsem deklice, poročajo že pri 12 ali 13 letih. Včasih celo prej, takoj ko dosežejo spolno zrelost. Poroke so tudi v tem okolju odziv na nezaželene zgodnje nosečnosti in revščino, so pa tudi krut in nerazumen izraz tradicionalnih vrednot. Pogosto so posledica pomanjkanja znanja o nevarnih posledicah, ki jih prinašajo zgodnji spolni odnosi. Telo 10- ali 12-letne deklice vsekakor ni dovolj razvito za reprodukcijo, zato se pojavijo bolezenska stanja, pogoste so gnojne fistule, ki bi jih bilo treba obravnavati kirurško.

Problematične so tudi dogovorjene poroke. »Deklice, ki sicer niso noseče, starši v iskanju izhoda iz nepopisne revščine prodajo v zakon. Tako pridobijo nekaj sredstev za preživljanje drugih članov, hkrati pa se znebijo enih lačnih ust pri hiši,« pripoveduje pevka in opiše primer 15-letne mame in 19-letnega očeta z nekaj tednov starim dojenčkom: »Največja želja obeh je, da bi lahko nadaljevala šolanje. Mladi očka mi je povedal, da bi rad bil zdravnik. Danes se z dekletom zavedata, da sta družino ustvarila veliko prezgodaj, a poti nazaj ni. Nočeta, da bi se sin ravnal po njunem zgledu. Upata, da bo končal šolanje, se izučil za kakšen poklic in imel boljše življenje, kot čaka njiju.«

Mesečni proračun povprečne družine z zambijskega podeželja znaša približno 75 evrov, to je približno 2,50 evra na dan. Za vso družino. Prehranjujejo se v glavnem z belo koruzno kašo, ki ji pravijo šima, in nekaj zelenjave. Na jedilniku primanjkuje živil, ki vsebujejo beljakovine in druge pomembne snovi. V sušnih obdobjih primanjkuje celo šime. »Ženske je zelo zabavalo, da nisem znala kuhati šime. Ko so me učile, so se na ves glas smejale,« je povedala Nuša. V vasi imajo le dva vodnjaka za približno 3000 žejnih ust. Enega je pred kratkim zalilo blato, zato je neuporaben, prava suša pa šele prihaja.

»Prenasičeni z materialnimi dobrinami se preslabo zavedamo, da je po svetu toliko revnih otrok, ki nimajo kaj dati v usta. Vsak naš, še tako skromen prispevek jim lahko spremeni življenje precej na bolje. Veliko nastopam na dobrodelnih prireditvah in sem srečna, če lahko tako, kot najbolje znam, komu pomagam.«