S spuščenimi roletami za zaprašenimi okni in zeleno tkanino, ki zastira pogled skozi vhodna vrata, je trgovinica Čebelarstva Vajde videti zaprta že desetletja. Vendar enak vtis dajejo vse prodajalne v razpadajočih hišah sredi Metlike. Kriza je Belo krajino še bolj potisnila proti tretjemu svetu. Toda občutek zapuščenosti je vsaj pri tej trgovini varljiv. Za njenimi vrati se cedi med.
Dobesedno. Zaradi njega se čevlji lepijo ob ploščice in ob premikanju povzročajo podoben zvok kot trganje lepilnega traku z lončene površine. Čebelji pridelki v mnogoterih kombinacijah so vsepovsod. V steklenih kozarcih, plastičnih medvedkih, steklenicah v obliki kitare in Eifflovega stolpa, med v posodah iz nerjavečega jekla pa še čaka na polnjenje. Na stekleni vitrini se med drugimi izdelki gneteta leseni skulpturi rjovečega medveda, ki na hrbtu prenaša sodček medu. Skušnjava tople medene kopeli je premagala oso in bi jo nedvomno stala življenje, če ji na pomoč ne bi priskočila obiskovalca.
Obložene so tudi stene trgovinice. Med priznanji z ocenjevanj medenih izdelkov na osrednjem mestu izstopa fotokopija diplome z nazivom čebelarskega mojstra, ki jo je Maksimiljan Vajda pridobil med prvimi v Sloveniji. »Če bi med prodajal samo v tej trgovini, bi imel dva, morda tri kupce na dan. V Beli krajini je kupna moč slaba,« se nasmehne sivolasi gospod jekleno modrih oči in mehkega glasu. Tako pa z nekaj več kot 200 panji spada med 15 največjih slovenskih čebelarjev. Poleg medu prideluje vosek, cvetni prah, propolis in medeno žganje. Nekoč je na veliko vzrejal tudi matice, zdaj jih le še zase.
Prihaja iz družine, v kateri čebelarska tradicija sega vsaj dve generaciji nazaj. Predhodniki so bili napredni čebelarji, poudari. Stric je bil – kot je značilno za številne čebelarje – tudi mizar. Sam ni, »si pa vsake toliko kaj naredim«, pokaže prst z manjkajočim členkom. Čebelar je bil tudi njegov oče. Po prezgodnji smrti v vojni – Maksimiljan je bil tedaj star tri leta – je vzdrževanje čebel prevzela mama in otroci so ji morali pomagati. »Imeli smo majhno kmetijo, vendar so nam čebele dajale toliko, da smo se lahko kosali z največjimi.«
O sebi pravi, da je rojen čebelar. Največ se je naučil od mame in strica. »Prvi sem moral teči k čebelnjaku pogledat, ali je iz njega zletel kakšen roj, pomagal sem pri pregledih panjev pred zimo, krmljenju čebel, točenju medu. Na začetku mi je čebelji pik nekoliko škodoval. Otekel sem, še zlasti če me je kakšna pičila v obraz. Toda to me je izoblikovalo v pravega čebelarja.«
S čebelarstvom se nikoli ni ukvarjal poklicno, vendar meni, da lahko družina z nekaj več kot 200 panji in čebelarjenjem na več izdelkov lepo živi tudi brez drugih prihodkov. Vajdovi imajo še turistično kmetijo, njive in vinograd, zato delovnik pogosto traja od jutra do večera. Pri čebelarskih opravilih Maksimiljanu večinoma pomaga žena, le občasno sinova, zato zmanjkuje časa za trženje. Naslednika še nima, toda vseh šest vnukov je testiral, ali so alergični na čebelji pik. »Pri nobenem ni bilo kritično. Če si alergičen, je čebelarstvo bolje odmisliti.«
Preveč dobrega škodi
Že deset let čebelari ekološko. To ne pomeni, kot utegne pripomniti kakšen cinik, da se čebele pasejo na »neškropljenih« rastlinah, ampak je ekološko samo čebelarjenje. Prepovedani so dohranjevanje čebel z drugim sladkorjem kot trsnim, uporaba kemičnih sredstev za zatiranje varoje in drugih bolezni, ki onesnažujejo čebelje izdelke, antibiotiki, matici se ne sme prirezovati kril. Čebelarja vsako leto obiščejo kontrolorji za ekološko pridelavo, opravijo temeljit pregled in mu izdajo certifikat, ki velja eno leto. »Za ekološko čebelarjenje smo se odločili zaradi doseganja višje cene medu, predvsem pa boljše kakovosti. Čeprav zahteva več časa in so večji stroški, nam ni žal. Vendar bi ljudje morali bolj ceniti ekološki med in čebelje izdelke, Čebelarska zveza Slovenije pa bi se morala bolj potruditi za ozaveščanje o njihovih prednostih.«
Do čebelnjakov vodijo ozke makadamske ceste ali kozje poti, se pesniško izrazi Maksimiljan med vožnjo proti enemu od sedmih čebelnjakov na lastniških zemljiščih okoli Metlike. Lokacije je skrbno izbral po spraševanju ljudi, kje so v preteklosti imeli čebele. »Čebelnjaki ne smejo biti v dragah in na prepihu, obrnjeni pa morajo biti rahlo proti vzhodu,« našteje osnovne zakonitosti.
Čebelarjem se načeloma ni treba bati, da bi jim kdo ukradel pridelek, a vsake toliko se zgodi tudi to. Čebelnjak s 45 panji, pri katerem smo se ustavili, je pred kratkim obiskal medved. »Izruval je dva panja, v sosednjem manjšem čebelnjaku pa razbil vratca. Na četrtem panju v drugi vrsti so še vidni sledovi njegovih krempljev,« pokaže. »To se je zgodilo prvič, starejši ne pomnijo, da bi se medved kdaj tako približal naselju.«
Toda kosmati razbojnik Maksimiljana ne skrbi. Medena letina je bila dobra. Slovensko povprečje je 16 kilogramov medu na panj. Pri Vajdovih se giblje med 15 in 50 kilogrami, vendar je bilo letos bližje višji številki. K temu je največ prispevala akcija. Med njenim sicer kratkotrajnim cvetenjem so dnevni donosi medu tudi sedem kilogramov. Poleg akacijevega Vajdovi pridelujejo še cvetlični, gozdni, kostanjev in lipov med. Za vzorec imajo regratovega in žajbljevega, ki je bil pridelan v Dalmaciji in ni ekološki.
Slovenski potrošniki imajo najraje cvetlični med, tujci temne in kristalizirane, najbrž zato, da jim med uživanjem ne polzijo po prstih. Maksimiljana bolj bremeni nekaj drugega. Mana – sladki izločki nekaterih vrst listnih uši, ki jih čebele predelajo v gozdni med – je bila letos tako obilna, da med kristalizira že v satju in ga je težko iztočiti. »Kristaliziran med ni primeren za zimsko hrano čebeljih družin, saj škoduje njihovi prebavi. Ker se ne morejo otrebiti, se napenjajo, zato dobijo grižo in propadejo.«
»Vroče je, čebele niso prav dejavne,« Maksimiljan pokomentira promet pred čebelnjakom. Vseeno pred odprtjem panja zaneti ogenj na kosu kartona ter si nadene čebelarsko srajco s klobukom in rokavice. »Glavnina panjev je super, eden ali dva pa sta kot hudič,« utemelji preventivno zaščito. Čebele so zelo dovzetne tudi za vonj. »Ko vstopaš v čebelnjak, ne smeš zaudarjati po potu, če si se najedel svinjine, te bodo čebele napadle.«
Iz panja, na vratcih katerega so zapisana predhodna opravila, potegne sat, po katerem mirno lezejo čebele. V nepokritih celicah je cvetni prah, ki je hrana za ličinke do spomladi, v zadelanih med. »Ta sat je lep, zgoraj je med, tukaj pokrita zalega, tu pa cvetni prah. Matica nima več kam zalegati,« pojasni razporeditev. Pokaže tudi gradilni sat, v katerega matica zalega trotovsko zalego. Ta sat olajša pregled družin in je pomemben pri zmanjševanju okuženosti z varojo. »To pa je timovar, ekološko zdravilo za zatiranje varoje, pokaže rumenkasto kartonasto ploščico, ki je zataknjena v vsakem panju. Zajedavska pršica je velika nadloga čebelarjev. »Če je ne bi omejevali z zdravili, bi v treh letih propadle vse čebelje družine,« je prepričan Maksimiljan.
Zima – čas mirovanja
»Med rojenjem čebelnjake obiskujemo skoraj vsak dan, drugače kolikor utegnemo. Avgust je čas za priprave na čebelarjenje v prihodnjem letu, saj se aktivnost čebel začne umirjati, tako kot se k mirovanju pripravlja narava. Čebele po potrebi dohraniš za čez zimo in izločiš staro satje. Zima je čas mirovanja. Pripravljajo se okvirji, kuhajo voščine, ureja se okolica čebelnjaka.« Zima je tudi čas za izobraževanje, toda za uspešno čebelarjenje mora to tako biti vseživljenjsko. Marsikatera modrost izpred 30 ali 40 let ne velja več. Vseskozi je treba biti v stiku z novostmi. Maksimiljan spremlja domačo in tujo čebelarsko literaturo in se tu in tam posvetuje tudi z drugimi izkušenimi čebelarji.
Sprememb v vedenju čebel doslej ni opazil. Malega panjskega hrošča, ki uničuje čebelje družine, satje in med – za boj proti njemu še niso našli učinkovitega postopka – v Sloveniji na srečo še ni, varoja se nadzoruje z zdravili. Pomorov čebel, za katere so bili krivi neonikotinoidi, v Beli krajini niso ugotovili. Maksimiljan verjame, da ta skupina pesticidov resnično pogubno vpliva na čebele. Čeprav velja dveletna prepoved njihove uporabe, jih ni težko pretihotapiti. »Samo čez Kolpo greš in prineseš vse mogoče. Sadjarji in vinogradniki bi morali bolj upoštevati navodila za škropljenje, vendar jih nekateri namenoma kršijo.«