Tiskane izdaje
Kar je pravzaprav logično, saj je gradnja proces, ki traja dlje časa kot oblikovanje obleke ali ustvarjanje slike, a kljub temu se vse, kar se dogaja okrog nas, prej ali slej nazorno in v bolj prefinjenih oblikah pokaže tudi v arhitekturi, razmišlja arhitekt Rok Klanjšček, direktor biroja Real Engineering. Z njim smo se pogovarjali o trendih na področju arhitekture hiš, ki so po njegovem mnenju tesno povezani tudi z družabnimi omrežji.
Kaj imajo skupnega družabna omrežja in arhitektura?
Družabna omrežja so tista, ki predstavljajo in oblikujejo današnjo družbo. Facebook, na primer, je nekakšno voajerstvo, razkazovanje, razgaljanje. Odpiranje zasebnosti in delitev intime, skratka. To se jasno vidi tudi v arhitekturi - odpiranje navzven, razkazovanje svojega intimnega, zasebnega sveta. To je zanimivo izhodišče za oblikovanje.
V kakšnem smislu?
Že nekaj časa je v ospredju vse, kar je bio, eko in light. V prenesenem pomenu bio pomeni uporabo naravnih materialov, naravno obdelavo in zaščito materialov, recikliranje. Eko vključuje vse, kar je nizkoenergijsko, obnovljive vire, uporabo deževnice, biološke greznice, kompost ... S tem nas bombardirajo na vsakem koraku. Light lahko pomeni transparentnost, fleksibilnost, odprtost, slokost in vitkost, povezovanje z naravo, brisanje meja med interierjem in eksterierjem. In smo spet pri družabnih omrežjih, katerih glavna značilnost je, da se z njimi ljudje odpirajo navzven, razkazujejo sebe in svojo zasebnost. Zgodovinska težnja k čim večjemu odpiranju v naravo, na ulico in v okolico nasploh je zdaj na najvišji stopnji uresničitve. Meje med dnevno sobo in ulico so zabrisane. Mestni trgi niso več trgi, ampak mestne dnevne sobe. Nizozemci, na primer, so svoja domovanja že zdavnaj odpirali na ulico in na kanale, družabno življenje so iz zaprtih prostorov širili navzven. Ljudje smo pač družabna bitja, radi se kažemo, in to je zdaj tesno povezano z družabnimi omrežji. Če imamo lepo hišo, jo z veseljem kažemo, bodisi z objavo fotografij na spletu bodisi tako, da jo z velikimi steklenimi površinami odpiramo na ulico.
Kako se odpiranje navzven vključuje v koncept energijsko varčne gradnje?
Prve pasivne hiše, ki so prišle k nam iz Nemčije, so bile kocke, zaprti boksi, z majhnimi odprtinami na severni strani hiše, z večjimi na južni, a jih zaradi nadzorovanega prezračevanja stanovalci niso smeli odpirati, da ne bi porušili energijske bilance hiše. Stroga merila pasivne gradnje je omilila nizkoenergijska gradnja, ki je močno povezana z razvojem novih tehnologij, uporabo obnovljivih virov energije, manj pa z omejevanjem oblikovanja, ki je bilo značilno za prve pasivne hiše. Ljudje težijo k čim manjši porabi energije, vendar ne na račun odprtosti in velikih steklenih površin. In tu nastopi arhitekt s svojim znanjem in izkušnjami.
Ali je za arhitekta pomembno, kakšno hišo načrtuje, pasivno ali nizkoenergijsko?
Tehnologija, povezana z učinkovito rabo energije v stavbah, vsekakor vpliva na načrtovanje arhitekture hiše. Ampak arhitekturno-klimatska znanost ni nujno povezana s tehnologijo. Osnova zasnove hiše je v upoštevanju lokalnih in klimatskih danosti okolja, v katerem bo stala hiša. Avstralski arhitekt Glenn Murcott, ki je po mojem mnenju eden najboljših arhitektov stanovanjske gradnje današnjega časa, je že pred leti, ko še ni bilo govora o pasivni gradnji, v vroči avstralski pokrajini zasnoval hiše brez visoke tehnologije - naravno prezračevane, naravno hlajene in naravno ogrevane. Načrtovane so tako, da kar najbolj izrabljajo ugodne klimatske značilnosti okolja in so hkrati zavarovane pred neugodnimi. Kilometre daleč ni vodovodne napeljave, zato je v zasnovo vključil zbiralnike deževnice, čistilne naprave in podobno. Težnja k bio, eko in light bi se morala nadaljevati ne samo v razvoju naprednih tehnologij, ampak v poglobljeni znanstveni študiji arhitekta. Hišo je namreč treba načrtovati najprej z upoštevanjem lokacijskih danosti, šele nato pridejo na vrsto druga merila.
Več na www.deloindom.si
