Tiskane izdaje
Velika italijanska topovska granata, težka približno 40 kilogramov, je varno počivala v zelenem kovčku. Čeprav so jo izstrelili že med prvo svetovno vojno, je bila povsem ohranjena. Na njej ni bilo niti sledu rje, saj je med vojno vihro očitno priletela v grušč, njen del je bil zakopan v zemljo.
A njene »svetogorske ere« je bilo v soboto nepreklicno konec: odkrili in odstranili so jo pripadniki državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi.
Petnajst pripadnikov omenjene enote je zgodaj zjutraj, malo po šesti uri, začelo delo. In tega nikakor ni bilo malo, saj je nedavni požar pod Sveto goro uničil okrog 90 hektarjev gozdov. Ker je na pogorišču zgorela tudi podrast, so bila neeksplodirana ubojna sredstva veliko bolj vidna in dostopna kot sicer. Pa tudi nevarna, saj bi se ljubiteljsko »odkrivanje« ali celo odstranjevanje topovskih granat ali drugega streliva lahko kaj klavrno končalo. Ko so za delo poprijeli profesionalci, je bila statistika že po dveh urah in pol naravnost impresivna: našli so kar dvanajst večjih neeksplodiranih sredstev in nekaj malega pehotnega streliva.
Večjih neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki bi jih bilo treba nemudoma detonirati, na srečo ni bilo. Igor Boh, pedagog andragog v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu in vodja programa za usposabljanje pripadnikov enot za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, je na novinarska vprašanja odgovarjal umirjeno in zbrano.
»Zdaj pregledujemo drugi pas požarišča. Hoteli smo, da bi bil ta pregled kar najbolj intenziven, zato smo s seboj prinesli številne detektorje kovin. Vendar ugotavljamo, da je območje s kovinami tako 'onesnaženo', da je delo z detektorjem praktično nemogoče. Zato smo se odločili, da danes odstranimo le tista neeksplodirana ubojna sredstva, katerih deli so vidni in ljudem na očeh.«
Ob dobri »letini« kar 18 ton
Statistika o zaseženih neeksplodiranih ubojnih sredstvih v naši državi, ki jo je predstavil, je bila za mnoge skorajda neverjetna. Lani so v Sloveniji odkrili 3578 takšnih kosov ali devet na dan, opravili so 373 intervencij ali 1,02 na dan, skupna teža najdenega pa je znašala kar 9,67 tone. Samo letos so odstranili 2492 neeksplodiranih ubojnih sredstev ali 11,23 na dan, njihova teža je dosegla 3,84 tone, opravili so 254 intervencij ali 1,14 na dan. Največ dela imajo prav na severnem Primorskem, kjer so letos našli 1132 takšnih kosov ali 5,1 na dan, njihova teža pa je presegla 2,1 tone.
»Ko je 'letina' slabša, pridemo v Sloveniji do petih ton takšnih neeksplodiranih ubojnih sredstev, ko je ta dobra, pa kar do 18 ton,« je priznal Boh. Po njegovih besedah glede na količino izstreljenih sredstev v prvi svetovni vojni v svetu najbrž ni ne službe ne države, ki bi pri nas odstranila vse tovrstne ostanke vojnih viher.
»Danes celega hriba seveda ne bomo prekopali, tako da bodo globoko v zemlji zagotovo še ostala takšna sredstva, ki pa niso nevarna, niti nikogar ne motijo. Tudi če ležijo na tleh, niso nevarna, če se jih dotikamo, pa se nesreča lahko zgodi takoj. Zato bi na zbiralce, ki jih je tu precej, apeliral, naj ne kopljejo in odpirajo granat in drugega streliva, saj je zaradi tega letos že bil smrtni primer.«
In kako so se zadeve na območju Svete gore in njene okolice lotili strokovnjaki? »S pomočjo vizualnega pregleda dobesedno čistimo območje. Ko naletimo na najdbo, ki je vidna, je treba najprej opraviti identifikacijo, da ugotovimo, katero neeksplodirano ubojno sredstvo smo našli. Potem ocenimo njegovo stanje. Zaradi poškodb pri streljanju ali zaradi pregrevanja so nekatera od tovrstnih sredstev tudi tako poškodovana, da jih ne moremo prepeljati do skladišča. V takšnem primeru jih uničimo na kraju najdbe, seveda s pomočjo gasilcev in drugih pristojnih služb, ki morajo območje tudi ustrezno zavarovati. Če pa ugotovimo, da neeksplodirano ubojno sredstvo lahko odnesemo in odpeljemo, ga prenesemo v začasno skladišče, popišemo, oštevilčimo in evidentiramo ter nazadnje tudi uničimo. V skladišču so takšna sredstva lahko največ 90 dni. Naslednje uničenje bo oktobra na tako imenovanem poligonu 208, v Neverkah pri Pivki. Tam lahko takšne stvari varno počnemo, saj na območju izpolnjujemo zahteve, ki jih nalagata tako naš pravilnik kot civilna zakonodaja,« pojasni sogovornik
Okoli 30 operativcev
Bojan Kopač, predavatelj inštruktor Civilne zaščite, ima z odstranjevanjem neeksplodiranih ubojnih sredstev veliko prakse. »Na tem območju imate ogromno kovinskih delcev, mrež in bodeče žice, zato je treba imeti veliko izkušenj, da ločiš signale. Za takšno delo obstajajo redni tečaji, največ pa pridobiš z učenjem v praksi, in sicer prav s takšnimi akcijami, kot je današnja. No, ja, čisto vsak tega dela res ne more opravljati. Zanj potrebuješ predhodno znanje, malce pameti, zmernosti in razmisleka... Psihološka trdnost pa se običajno pridobi prav z znanjem in delom. Če se držiš strokovnosti in normativov dela, niti ni tako strašno,« pravi.
V Sloveniji imamo zdaj okrog 30 »operativcev« za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, dela pa jim nikoli ravno ne zmanjka. »Prva svetovna vojna in soška fronta sta tu pustili veliko neeksplodiranih granat in drugega streliva, precej sta kontaminirana tudi Dolenjska pa Zasavje, še zlasti tam, kjer je bilo proti koncu druge svetovne vojne veliko orožja,« našteva Kopač.
Vsako leto pripravijo od dva do tri takšne akcije, kakršna je bila v soboto na Sveti gori, menda jih že kmalu čaka prav poseben projekt, in sicer odstranjevanje morskih min. »Najprej bomo poskrbeli za detekcijo in identifikacijo. Morske mine so težke skoraj tono, nahajajo pa se precej blizu slovenske obale. Ker se školjčišča širijo, jih bo treba počasi odstraniti,« pravi Kopač.
Martin Abramič, doma iz bližnjega Solkana, si je po pregledu drugega pasu požarišča vzel nekaj minut za zasluženi počitek. Bil je eden najmlajših, ki so sodelovali v akciji, saj ima šele staž pripravnika. »Jaz sem pri tem že od malih nog: nono je bil miner, tata je pirotehnik, zdaj to tradicijo nadaljujem jaz. In to mi je v veselje. Ne, ne, strah pa me ni. Sicer se ti vedno lahko kaj zgodi, a o tem ne razmišljam.« Darko Zonjič, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, je medtem že načrtoval naslednje korake pregleda ogromnega požarišča.
»Šli bomo še proti Grgarju in cesti Prevala–Grgar. Akcije so fizično precej naporne, težava je tudi to, da vsi detektorji piskajo ves čas. Kakšne večje najdbe, ki bi jo bilo treba nemudoma detonirati, ne pričakujemo več.«
