Tiskane izdaje
Škotska je s 600-letno zgodovino golfa njegova neizpodbitna domovina, St. Andrews pa njegov rojstni kraj. Tam se je rodil moderni golf, tam je najstarejše golfsko igrišče na svetu, tam so nastala prva pravila o igranju in tam so ustanovili prvi klub (Old Links of Musselburgh leta 1672).
Tam se je rodil prvi profesionalni igralec golfa (Allan Robertson,1815) in se je zgodil prvi Open, tam se je začela razvijati arhitektura igrišč. Na Škotskem jih imajo največ (550) na prebivalca (vseh Škotov je pet milijonov) in – najboljše naravne razmere zanj: valovite, s travo porasle peščene sipine ob morju in obilico dežja, zato slikovitih, po soli dišečih igrišč skoraj ni treba zalivati. Škoti so skovali celo ime links za čarobni pas zemlje, ki ga je ustvarila narava za zaljubljence v golf.
Ta šport je del škotske narodne zavesti, igra za vse sloje, nikakor ne elitistična, tako kot drugod po svetu. Za 18 funtov, kolikor je treba plačati za 18 lukenj na javnem igrišču Silverknowes v Edinburgu, ni mogoče igrati nikjer v Sloveniji. Na začetku je bila peščena morska obala, links.
»To so sipine vzhodne Škotske, med morjem in prvo obdelovalno zemljo,« so mi razložili v informacijskem centru v St. Andrewsu: jalova zemlja, peščena, spihana, porasla z nizko ostro travo. Nekaj centimetrov pod površjem je sam pesek. Beseda izvira iz staroangleške hlinc (greben). Plimovanje, nanosi peska in bogatih naplavin vzdolž izlivov rek Firth, Eden in Tay so ustvarili takšne razmere, da se je razrasla prožna in prepustna divja trava, ki valovi med pritlikavim grmičevjem in so jo redno popasle nomadske ovce, da je ostala nizka.
Tam so pred stoletji nastala nenačrtovana igrišča za golf, takšna, kot jih je dala narava na krajih, kjer so Škoti poskušali spraviti majhno žogico z ene valovite sipine čez drugo v zajčjo luknjo (ali pa so jo sami izkopali). Žogici je bilo na poti kup naravnih ovir – v tem je bil čar igre –, potočkov, ki so se iztekali v morje, peskovnikov – bunkerjev, ki so jih izdolble ovce na krajih, kamor so se v tropih zatekale pred vetrom. Sipine so bile polne bodičevja in ruševja, v katero se je ujela žogica. Prve so bile narejene iz česar koli, kar je bilo mogoče stisniti v okroglo obliko: lesenih, celo železovih ostružkov in slonove kosti. Po letu 1600 se je uveljavila featherie, žogica iz tesno stisnjenega kuhanega perja, ovitega v šivan usnjen plašč. Do leta 1800 je zamudno izdelovanje teh kroglic postalo prava umetna obrt. Bile so drage, stale so trikrat toliko kot palica.
Prepovedana zaradi priljubljenosti
Igro so verjetno izumili prav na Škotskem v 12. stoletju, četudi so njej podobne od srednjega veka igrali po vsej Evropi pa tudi na Kitajskem in so marsikatero od njih imeli za prednico golfa. V starem Rimu so se, denimo, šli paganico z zakrivljeno palico in žogico, izdelano podobno kot featherie, le da večjo. Bistveno značilnost golfa pa so razvili Škoti: namreč kombinacijo udarjanja žogice na veliko razdaljo s končnim prefinjenim ciljanjem v tarčo (luknjo), pri čemer vsak igralec uporablja svojo žogico.
Kakor koli že, golf ni nastal kar naenkrat, temveč so ga oblikovali rodovi v stoletjih. O tem, da se je to zgodilo na Škotskem, obstajajo dokumentirani dokazi. Najstarejši zapis priča o tem, da so ga igrali v Bruntsfield linksu v Edinburgu od leta 1456. Imenovali so ga gowf. Igra je postala tako priljubljena, da jo je kralj James IV. leta 1491 moral prepovedati. Vojaki so namreč igrali golf, namesto da bi se urili v vojaških veščinah, na primer lokostrelstvu. A prepoved ni preprečila poraza 34.000-članske škotske vojske v bitki pri Floddnu (1513) proti Angležem. Kljub temu udarcu je golf še naprej cvetel, in to kraljevsko: igrali so ga James V. in njegova nesrečna hči Marija Stuart, njen sin, škotski kralj Jamesa VI., ki je postal kralj James I. Angleški, pa je v 17. stoletju razširil modo po vsem angleškem kraljestvu. Tako je ostalo vse doslej. Po svetu se je razširil v 19. stoletju in meteorsko osvojil milijone ljudi.
Prvih naravnih golfišč ob morju tako rekoč niso vzdrževali. Preden so uveljavili 18 lukenj, se je njihovo število na posameznem igrišču ravnalo po velikosti in topografiji terena. Prvi linksi v Leithu in Musselbufgu so imeli po pet lukenj, North Berwick sedem, Prestwick dvanajst, Montrose 25. St. Andrews jih je imel 22 vse do leta 1832, ko je Old Tom Morris štiri od njih opustil. Umetni posegi v naravna igrišča so se začeli konec 18. stoletja z ustanavljanjem prvih zasebnih klubov za golf, ki so začeli zaposlovati lokalne prebivalce kot vzdrževalce golfišč. Veliko sprememb so si zamislili sami igralci golfa, bodoči arhitekti igrišč: najslavnejši je James Braid, najvplivnejši pa Old Tom Morris, ki je skrbel za Old Course v St. Andrewsu in je postavil standard 18 lukenj.
Prva uradna pravila
Rojstvo Starega Toma Morrisa je bilo sploh ena od treh prelomnic, zaradi katerih je St. Andrews ostal srce svetovnega golfa. Drugi veliki dogodek je bil izum trpežnejše in trajnejše žogice, pernate, oblečene v usnje (iz azijskega gumijevca gutta percha), ki je spodbudila uporabo palic z železno namesto z leseno glavo, tretji pa prihod železnice, ki je pripeljala v St. Andrews na stotisoče ljubiteljev golfa. Stari Tom Morris, zmagovalec na štirih odprtih turnirjih in snovalec igrišč (Nairn, Carnoustie, Royal Dornoch), ki jih posnemajo še zdaj, je svoje znanje predal vajencu Donaldu Rossu, načrtovalcu več kot 400 golfišč (Pinehurst, Oakland Hills itd.). Tako ploden in čaščen kot Old Tom je bil le še James Braid, tudi odlični igralec, zmagovalec petih odprtih turnirjev, ki je po slovesu od tekmovanj jedkal svoje ime v škotsko pokrajino kot arhitekt igrišč za golf. Kot eden najpomembnejših oblikovalcev golfišč v 21. stoletju se zdaj vpisuje v zgodovino še en Škot: Colin Montgomerie, oblikovalec igrišč v Dubaju, Turčiji in na Irskem.
Sodeč po dokumentih so na Musselburgh Old Linksu na škotskem vzhodu igrali golf že leta 1672, zato velja to igrišče za najstarejše na svetu, četudi je po nedokumentiranem izročilu najslavnejša škotska osebnost in škotski ponos, kraljica Marija Stuart, tam igrala golf že sto let pred tem (1567) in skoraj ni dvoma, da je rojstni kraj golfa St. Andrews, kjer so ga na Old Coursu igrali že okoli leta 1400. Prva uradna pravila igre so določili v edinburškem Leith Linksu leta 1744. Kakšna je bila ta igra v 18. stoletju, opisuje pravilo številka 9: »Če žogico ustavi človek, konj, pes ali kar koli drugega, jo je treba udariti od tam, kjer je obležala.« Zdaj so to pravilo omilili.
Stara dama iz St. Andrewsa
Kolikor neverjetno se že sliši: na Old Coursu lahko igra kdor koli (ki zna igrati golf). Leži sicer poleg veličastne vile ekskluzivnega in izključno moškega Royal & Ancient Golf Cluba (ustanovljenega leta 1754), vendar ni last tega kluba. A dobiti priložnost za igro je prava loterija. Če si ne rezerviraš prostora več mesecev vnaprej, je edina možnost, da se pred drugo popoldne udeležiš žrebanja za naslednji dan, pišeta Neil Wilson in Alan Murphy v Lonely Planetu, posvečenem Škotski.
Vendar je vredno priti v St. Andrews že zaradi srednjeveškega mesta, ki ga je menda ustanovil sveti Regulus, ko je v četrtem stoletju prinesel s seboj kosti svetega Andreja, škotskega zaščitnika, tako da je postalo romarsko mesto in škofov sedež, z najstarejšo škotsko univerzo (ustanovljeno leta 1410), kjer so študirali kraljevski sinovi, od Jamesa I., sina Marije Stuart, do princa Williama. Poleg tega se ob igrišču razprostira ena najlepših škotskih plaž s kopalci pri 15 stopinjah Celzija, znamenita West Sands Dunes, ki je zaslovela s filmom Ognjene kočije, dobitnikom štirih oskarjev (1981). Kar zadeva golf, pa se je, če drugega ne, mogoče preskusiti v starinskih oblačilih s starodavnimi palicami v modernem Britanskem muzeju golfa s slikovitim prikazom zgodovine golfa.
Tako se je druščina z enim samim zaresnim igralcem, malo za šalo, malo zares, predvsem pa brez upanja, odpravila na Old Course. »Oh, ni problem. Za enega samega igralca se najde prostor, pridružili vas bomo skupini treh. Pridite čez pol ure!« je dejal uglajeni mladenič (uglajenost je sestavni del golfa).
Izbranec, izvrsten igralec golfa, ni mogel verjeti svojim ušesom. Jaz, ki znam samo gledati, sem bila za caddyja, nosača (čeprav sem nosila samo fotografski aparat). Do poldneva vozička ni mogoče najeti, samo živega nosača. Nepozabna igra na 600 let starem igrišču z aplavzom na zadnji, 18. luknji, ko je 50-metrski putt mojega spremljevalca končal v luknji, imenovani po starem Tomu Morrisu, v družbi trojice s handicapom globoko pod deset: dveh Škotov in Američana. Ta je prišel čez lužo samo zato, da bi enkrat v življenju okusil, kaj pomeni tradicija.
Igrišče brez konca in kraja ni ne najtežje ne najlažje, a je najbolj čarobno. Naravno, kar pomeni negovano travo na naravno valoviti pokrajini, tako da pasti (bunkerjev, šavja, potočkov...) nikakor ni mogoče videti. Varljivi relief se pokaže šele, ko pristaneš v kateri od peščenih pasti z zgovornimi imeni (The Beardies, Hell, Coffins), kar pomeni, da udariš v napačno smer, preden se poučiš o pravi.
Rekordno število igrišč na prebivalca
Nikjer nisem videla tako globokih bunkerjev kot tam. V enega bi šel nadstropni avtobus. Nekoč so bili peskovniki še veliko globlji, je povedal eden od soigralcev, domačin Euan. »Ali so bili nekoč igralci toliko boljši od današnjih?« »Ah, kje pa, sploh niso več prišli iz bunkerja...« se je zasmejal. V Prestwicku so bunkerji tako globoki, da iz njih vodijo stopnice.
Škotska je posejana z igrišči za golf: na 78.782 kvadratnih kilometrih jih je, kot rečeno, 550 (v Sloveniji jih je 13), samo v Edinburgu jih je 19, dodatnih 20 pa v krogu 70 milj, povprečno več na prebivalca kot kjer koli drugod na svetu. Toliko jih je, da lahko vsak dan v letu igrate na drugem igrišču.
Šest škotskih igrišč je vrhunskih in vsi, razen v Prestwicku, kjer so odigrali prvi Open (1860), so še zmeraj primerni za najuglednejše turnirje: Turnberry (kjer je bil leta 1977 znameniti dvoboj med Jackom Nicklausom in Tomom Watsonom), Muirfield, Carnoustie, ki velja za najtežjega, Royal Troon in seveda najslavnejši med njimi: Old Course v St. Andrewsu, Old Lady, kakor mu pravijo ljubkovalno, ki se konča z 18. luknjo v mestu s hišami na desni, vajenimi zgrešenih zadetkov in z dosti občinstva za ploskanje, kadar žogica zadene Starega Toma.
