Tiskane izdaje
Svetna in svetovna slava sv. Martina, ki si je konec tedna pri nas obilno postlal in imel za to ekskluzivne razloge (kaže, da smo Slovenci postali njegovi največji častilci na svetu, blaženi Martin Slomšek se lahko kuja in si misli svoje), temelji na zgodbi, legendi, morda popolni izmišljotini, da je svetnik, ko je bil še mlad vojak, polovico svojega plašča podaril prezeblemu siromaku.
Dobra dela se rada vtisnejo v kolektivni spomin človeštva, a najlaže tista, ki so močno oddaljena; morda se sploh niso zgodila in navdušujejo zgolj s simbolično močjo. Na ta način, torej simbolično, deluje ves imaginarij svetnikov, to je navsezadnje mehanizem, ki drži pokonci krščanstvo in z njim velik del zahodne kulture. Ker je Kristus trpel namesto nas, ga ljubimo.
Enako je z darovanjem: če darujemo simbolno, pomeni, da nam ni treba konkretno. Poznamo herojske primere samožrtvovanja (največ iz časov težkih zgodovinskih preizkušenj), ki je največje darovanje, poznamo pa tudi resnične zgodbe navadnih ljudi, ki ne bodo nikoli prišli v zgodovino, nekatere se dogajajo danes in pred našimi očmi - toda vse to ni nič v primerjavi s tisto polovico Martinovega vojaškega plašča.
A ne glede na ta simbolični mehanizem, ki nam slepi zavest, da svetu kljub vsem krivicam vendarle vladata dobrota in pravičnost, nas socialna konkretnost kar naprej - in glede na splošno drsenje v revščino zmeraj bolj - postavlja pred preizkušnje. Ne le, da se vsak dan in včasih po večkrat znajdemo pred vprašanjem, ali bomo darovali uličnim revežem, preizkušnje prihajajo tudi po pošti. En dan dobimo prošnjo za darovanje od ljubljanskega hospica, naslednji dan nam piše Rdeči križ, potem Rdeči noski, nato pošlje društvo slišno prizadetih otrok svoje novoletne voščilnice in zanje seveda pričakuje plačilo. Kaj bomo storili? Poklicali na pomoč sv. Martina?
