Tiskane izdaje
Na kmetiji Pr Konc v ljubljanskih Klečah nas skoraj sredi dvorišča pozdravijo krave, ki mirno prežvekujejo seno. »Prenavljamo hlev, vendar jim sprememba očitno kar ustreza,« z blagim nasmehom pospremi moje začudenje Mirjam Čemažar. »Štirinajst krav molzemo, štiri telice so za obnovo črede, bikce pa prodajamo za meso. Čeprav jih hranimo z ekološko krmo, meso nima certifikata, ker jih nismo imeli v prosti reji,« pojasni. Vse drugo že šesto leto pridelujejo ekološko – da so »v sožitju z naravo, s seboj in z drugimi«.
Mlin Pr Konc
Mleko Čemažarjevi vsak dan oddajajo Ljubljanskim mlekarnam, dvakrat na teden pa Mirjam iz njega dela sir. Iz posnetega pasteriziranega mleka dela tudi manj mastno skuto, navadne jogurte in jogurte s sadnim pripravkom, ki ga naredi sama. Na njivah v bližini kmetije in za Savo z možem Antonom pridelujeta žita (piro, ajdo, koruzo, proso, ječmen in pšenico) in jih meljeta v domačem mlinu.
Pred vsakim petkom, ko je na kmetiji tržni dan, Mirjam po predhodnem naročilu v krušni peči speče kruh. »Največ je polbelega, bele moke iz našega mlina ni mogoče dobiti. Dodajam mu ajdovo, pirino, pšenično, koruzno, nekaj ga pečem tudi iz čiste pire,« pripoveduje v domači prodajalnici. Na steni ni mogoče spregledati srebrnega priznanja za ekološki pirin kruh, ki ga je Mirjam prejela na Ptuju leta 2010.
Ob petkih ali po naročilu tudi kateri drug dan na kmetiji prodajajo tudi presežke zelenjave. »Zdaj je nekaj več čebule, česna, krompirja, solate, graha, rdeče pese in blitve,« našteva Mirjam. V pleteni košarici je na neko gospo čakal šopek mladega korenja, ki ga je naročila za svojega dojenčka. Na kmetiji je mogoče dobiti ekološka jajca in seveda moko, hčere – zakonca Čemažar imata pet otrok – pa pečejo piškote. Ena je včeraj dobila naročilo za torto brez moke, kar je povsem nov izziv.
Poleg izdelkov lastne pridelave Mirjam v trgovinici prodaja vino, kis in grozdni sok brata Rafaela Baše iz Dornberka v srednji Vipavski dolini ter ekološki med moževega brata.
Ko jagenjčki obmolknejo
Pri Malnarju v Smrečju (občina Vrhnika) si je jagenjčka malone mogoče izbrati. Slavka Cankar že dvajset let redi križance med jezersko-solčavsko in romanovsko pasmo, ki ima posebno dobro meso. Za ovce sta se z možem Vincencijem odločila, ker večji del kmetije in pripadajočih travnikov leži na strmem bregu, ki ni primeren za pašo krav. Enajst let že kmetujeta ekološko, »brez pesticidov«, saj »imava veliko otrok [pet], ki jih ne moreva zastrupljati. Vse ročno okopavam, naj vam pokažem, s čim,« vzame v roke okopalnik s kolesom, ki se potiska pred seboj.
Slavka je bila rojena na kmetiji, mimo katere teče bister potok, ob njem pa sta bila svojčas mlin in žaga. Končala je srednjo kmetijsko šolo Grm v Novem mestu, enajst let je hodila v službo, nato sta z možem, ki je »malo glasbenik [igra pri Čukih], malo kmet«, prevzela kmetijo. »Dokupila sva nekaj zemlje, nekaj malega njiv imamo v najemu, gozda imamo čisto malo, tam gori, kjer je grozno visoko,« pokaže svetlolasa gospa živih oči.
Tudi Pri Malnarju imajo raznovrstno ponudbo. Poleg ovc še 40 kokoši nesnic in 20 zajcev. »Veliko delamo doma: v krušni peči pečemo kruh, sušimo sadje, imamo 20 dreves orehov, vendar letos ne bo niti enega, še lipa je pozebla,« pripoveduje ob kozarcu domače šabese in peharju s suhim sadjem, lešniki in orehi. Pridelajo tudi veliko fižola, nekaj koruze, čebule, zelja, ki ga kisajo. Iz sadja delajo sokove, kis in žganje.
Če je kakšno leto pridelka manj, je slabše kakovosti ali ga sploh ni, kakor letos ne bo orehov, se Slavka ne obremenjuje. Tudi to je treba vzeti v zakup, če prideluješ ekološko. Jagenjčke za meso in druge pridelke lahko kupite neposredno na kmetiji, ob sobotah pa tudi na kmečki tržnici na Viču nasproti Interspara.
Stotnija koz in alfa samec
Na viški kmečki tržnici, v velikih Mercatorjih po Ljubljani pa tudi na domu izdelke iz kozjega mleka prodajata zakonca Irena in Dejan Orešnik iz Šentjošta nad Horjulom. Sto devetnajst snežno belih samic in en sam kozel, ki se od njih razlikuje po impozantni pričeski na glavi, proti obiskovalki radovedno stegujejo vratove izza lesenih letev ograd v lično urejenem hlevu. Sredi njega sedi Dejan, s hrbtom prislonjen ob steno. V naročju ima kozjega mladiča, ki ga kot dojenčka hrani po steklenički.
Dejan in Irena sta koze začela rediti za hobi pred 20 leti. Sprva sta jih imela pet za mleko družinskim članom. »Ker sva imela obremenjujoči službi – vse dneve sva bila zdoma –, otroci pa so bili majhni, sva se odločila, da se bova resno posvetila kozjereji,« pripoveduje Dejan. Začela sta »z ničle, imel sem le taščine grablje«. Kupila sta hektar hriba in na njem postavila hlev in gospodarska poslopja, ter hektar in pol pašnika, večino zemlje pa imata v najemu.
»Najprej sva mislila, da bova prodajala mleko, a sva ugotovila, da ni nobenega odkupovalca, zato sva se preusmerila v sirarstvo.« Učila sta se ga na Nizozemskem, v Nemčiji, Franciji, Avstriji … in se ga še vedno, vsaj 14 dni na leto.
Predelovalnico mleka imata v spodnjem nadstropju družinske hiše. V njej s pomočjo dveh zaposlenih izdelujeta naravne kozje jogurte, jogurte s sadjem, sirotko, skuto, mehki sir, sveži in zorjeni kozji sir iz kislega mleka, namaze iz kozje skute pa tudi specialitete, kakršni so kozja rulada v oglju in siri s plemenito plesnijo. Irena se je v sirarstvo vrgla z vsem srcem in dušo. Več let je bila predsednica Združenja malih sirarjev in je ena od avtoric knjige Obožujem sir. Od lani imajo vsi izdelki sirarstva Orešnik tudi ekološki certifikat.
Med, kakršen je bil nekoč
Srečka Zalaznika je delovna nesreča pred devetimi leti pripeljala do tega, da se je začel ukvarjati s čebelarstvom, kar je počel že kot otrok v domačih Prevojah. Leta 2005 je kupil prve čebelje družine, štiri leta pozneje se je preusmeril v ekološko čebelarjenje. Zdaj ima 25 delovnih in deset rezervnih družin, to je od 50.000 do 60.000 čebel.
Čebelari »bolj za hobi, dušo«, pove. Zaslužka zaradi višjih stroškov – dražjih ekoloških satnic in sladkorja, strožjih higienskih standardov in zdravljenja zgolj z mravljinčno ali oksalno kislino – tako ni. »Je pa prav, da lahko komu kaj prodam,« doda.
V vasi Koreno (občina Lukovica) na skoraj 600 metrih nadmorske višine se mu ni treba obremenjevati, ali bodo čebele v koških poleg cvetnega prahu prinesle težke kovine, ostanke pesticidov in drugo nesnago. Na leto pridelajo okoli 200 kilogramov cvetličnega, kostanjevega in smrekovega medu. Zaradi obilnega deževja maja in prvo polovico junija ga bo letos skoraj polovico manj, pričakuje. »Toda v primerjavi z drugimi čebelarji moram biti kar zadovoljen. Spomladi so bili resa, teloh, zvončki.«
Po čem se ekološki med razlikuje od navadnega? »Na sejmih, kjer ga prodajam v sklopu kolektivne blagovne znamke občine Lukovica Zakladi Črnega grabna, kakšna gospa ali gospod pravi, to pa je tak med, kot se ga spomnim iz mladosti. To že nekaj pomeni,« se v pogovor vključi žena Nataša. Maja, ob 20. obletnici poroke, sta imela s Srečkom medeno zabavo, se nasmeji. »Ker smo točili med – to je bil edini dan, ko je bilo vreme kolikor toliko lepo.«
