Tiskane izdaje
»Prišla sva do klopce, dalj nisva mogla, sedla sva, kot da bi bil to najin cilj. Nedvomno sem imela vročino. Čutila sem, kako me požira vedno hujši ogenj. Kot da bom umrla na grmadi, kot da ne prenesem tesnobe umiranja, sem se stisnila k Antonu,« se začenja uvod v zaobljubo o večni zvestobi staršev slovitega arhitekta Maksa Fabianija.
Vsaj tako je zapečatenje ljubezni med Antonom Fabianijem in Charlotte von Koffler na kamniti klopci sredi vinograda nad Kobdiljem popisal arhitektov nečak Renato Ferrari v knjigi Murva Fabijanijevih, Stoletje miru na Krasu. In kot dokazujejo italijanski turisti, ki se na koncu Fabianijeve poti iz Štanjela ustavljajo pred črno kovano ograjo Fabianijevega posestva ter kukajo skoznjo, je ta zgodba ali vsaj človeška radovednost še vedno zelo živa.
Po čem je roman dobil naslov, pokaže že bežen pogled skozi ograjo. Tu se odpira prelepo kraško dvorišče, na katerem kraljujeta šest stoletij stara murva, zaščitena kot naravna vrednota, in osrednja hiša iz leta 1792, v kateri se je približno sedem desetletij pozneje rodil tudi Maks Fabiani.
Murva s prekrasno krošnjo, ki ima deblo razklano v dva dela in je to poškodbo najverjetneje dobila med drugo svetovno vojno, se opira na velik ploščat kamen, nekdanjo balkonsko ploščo, ki se je še ne dolgo tega dvigala nad glavnim vhodom.
Murva je menda tudi nema priča časov, ko je v Vidmu in okolici cvetela pridelava svile, ta drevesa pa so sviloprejkam nudila hrano in zavetje. Toda to je le drobec vsega, kar skriva nekdaj bogato in celo do dunajskega dvora znano vinsko posestvo, katerega začetki segajo v 15. stoletje. Višek je doživelo v 18. stoletju ter propadlo s koncem druge svetovne vojne. Danes ima celotno posestvo status kulturnega spomenika lokalnega pomena.
Šolanje kar doma
Prav premožnost družine Fabiani s koreninami iz okolice Bergama, katere najstarejša omemba sega v leto 1614, je bila poleg meščanske izobrazbe mame Charlotte tudi podlaga za šolanje vseh njenih štirinajstih otrok.
Začetno šolanje jim je organizirala kar doma, po pripovedovanju nekaterih v mali kamniti stavbi na desno za kovanimi črnimi vrati. Tako kot večina od enajstih stavb je danes v slabem stanju in nujno potrebna obnove, še najbolje od vseh pa sta ohranjeni Fabianijeva rojstna hiša in tako imenovan faladur, v katerem so hranili in pridelovali vino, ki zaokrožata osrednje dvorišče. Od letos spomladi je bil pred njim, teraso niže, znova obujen tudi zelenjavni vrt, ki tudi v teh jesenskih dneh še razveseljuje s paradižniki, blitvo in drugimi vrtninami.
Razsežnost posestva se dodobra razgali šele, ko obiskovalec stopi skozi borjač proti nekdanjemu vinogradu. Na levo še stoji stavba, oranžerija oziroma rastlinjak, ki si ga je omislila Charlotte. Toda imenitnost te stavbe z velikimi okni, ki jo razkriva fotografija iz leta 1902 z brati Fabiani, nazdravljajočimi novopečenemu doktorju znanosti Maksu, je že dodobra načel zob časa.
Od oranžerije pelje nizdol pot vzdolž nekdanjega vinograda, danes pokošenega travnika, na katerem naj bi spomladi znova nasadili brajde sladkega desertnega vina pikolita. Nekdaj se je bilo do ribnika, v katerem plavajo zlate ribice in krap, poleti mogoče sprehoditi v senci trte jedilnega grozdja, nasajene ob latniku, danes pa na to potezo nakazujejo le kamniti stebri po levi strani. Na sredini te poti je mogoče uzreti tudi slovito kamnito klopco iz Ferrarijevega romana.
Posestvo se ponaša z vodnim virom, prav prodaja vode pa je bila po pisanju Janeza Koželja in Andreja Hrauskyja v knjigi Maks Fabiani, Dunaj-Ljubljana-Trst nekoč celo glavna dejavnost družine. Toda danes je vode v kalu, zbirališču pitne vode, ki ga je Maks Fabiani zaradi pomanjkanja konec tridesetih let prejšnjega stoletja podaril Štanjelu oziroma tamkajšnjim prebivalcem, komaj opaziti.
Kamnite stopnice, ki so nekoč prebivalcem omogočale zajemanje, pa kažejo, do kod je segala še pred nekaj desetletji.
Vse do kraškega roba
Mir je vsekakor prva ugotovitev o posestvu, ki se s pogledom odpira vse do kraškega roba, s hrbtne strani pa ga ščiti gozdni rob, rob doline Branica, ki se odpira vse do Nanosa. Tudi če se na robu majejo drevesa, spodaj pri vinogradu vlada zatišje.
Vse te posebnosti, zgodbe in dejstvo, da s tega koščka kraške zemlje izhaja eden najuspešnejših slovenskih arhitektov, kar kličejo po tem, da bi bilo treba posestvo predstaviti tudi javnosti, so prepričani zdajšnji lastniki. V nedeljo (v okviru Odprtih hiš Slovenije) bodo lastniki črna kovana vrata priložnostno odprli tudi za obiskovalce. S tem, pravijo, bodo počastili tudi letošnjo 50. obletnico smrti arhitekta dr. Maksa Fabianija, ki ga najpogosteje navajamo kot najpomembnejšega slovenskega arhitekta poleg Jožeta Plečnika.
Bil je prvi arhitekt z doktoratom v avstro-ogrski monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na dunajski Tehnični visoki šoli oziroma Dunajski univerzi.
Ljubljančanom je znan predvsem kot arhitekt popotresnega regulacijskega načrta Ljubljane, Prešernovega trga, Jakopičevega paviljona in Dekliškega liceja, Tržačanom kot avtor Narodnega doma, Dunajčanom kot arhitekt Hiše Artaria na Kohlmarktu in Uranie.
Kot zelo plodovit avtor, tudi urbanist, je nanizal prepoznavne poteze tudi v drugih delih monarhije. Domačine s Krasa je najbolj zaznamovalo njegovo županovanje v Štanjelu (1935–1945), obnova grajskega kompleksa s prometno in vodovodno infrastrukturo, vrtom ter Vilo Ferrari.
Njegova vsakodnevna pot iz Kobdilja v županske prostore v štanjelskem gradu je od leta 2000 urejena kot Fabianijeva pot in bo v nedeljo vodila vse do slavne klopce.
»Na večer 22. avgusta 1844 sva si obljubila ljubezen do poslednjega utripa najinih src. Če želite priti v stik z najinim duhom, pojdite v Brajdo, sedite na klopco. Tudi v današnjem času boste slišali, kako najini močni, utripajoči srci enoglasno bijeta,« je klop in posestvo dokončni slavi zapisal Renato Ferrari.
